Jedro

Ni odločilno samo, ali je odmerjena pravična denarna odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

Dejstvo, da se tožnik zaradi poškodbe nekaj mesecev ni mogel intenzivno ukvarjati s športno rekreativnimi aktivnostmi (v omejenem obsegu in z manjšo intenzivnostjo pa je sicer z vadbo pričel že mesec in pol po poškodbi), ne opravičuje dosoje odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.497,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: -od zneska 1.401,23 EUR od 20.4.2005 do plačila, -od zneska 87,57 EUR od 5.1.2005 do 15.2.2006, -od zneska 22,44 EUR od 15.2.2006 do plačila, -od zneska 3,44 EUR od 20.12.2004 do plačila, -od zneska 1,72 EUR od 27.12.2004 do plačila, -od zneska 2,82 EUR od 27.12.2004 do plačila, -od zneska 3,55 EUR od 20.12.2004 do plačila, -od zneska 39,37 EUR od 18.12.2004 do plačila, -od zneska 22,45 EUR od 29.1.2005 do plačila.

2. Kar je zahtevala tožeča stranka več, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 720,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe toženi stranki do plačila.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 1.605,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je s tožbo zahteval plačilo dodatne odškodnine, saj je upošteval, da mu je toženka že izplačala nesporni del odškodnine, zato je njegov tožbeni zahtevek tudi ustrezno nižji. Meni, da je sodišče prve stopnje od prisojene odškodnine zmotno odštelo že plačano akontacijo odškodnine. Nadalje se ne strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova strahu. Meni, da gre v obravnavani zadevi za specifičen primer, saj je tožnik psihično in fizično odvisen od športa, poleg tega pa je bil zaradi poškodbe odsoten na družabnih dogodkih v prednovoletnem času. Dejstvo, da je bil tožnik nekoč reševalec, pa še ne pomeni, da je bil zato strah pri njem manjši. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ker so tožniku nastali neprimerno večji pravdni stroški kot toženki (stroški izvedenca, prič, zastopanja), meni, da bi moralo sodišče o stroških odločiti na podlagi uspeha, tako da bi mu morala toženka povrniti proporcionalni del stroškov.

Toženka pa vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni valoriziralo že izplačanega zneska odškodnine.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa je v celoti utemeljena.

Tožnik se pritožuje zoper z izpodbijano sodbo odmerjeno višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za strah in za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti) v skupnem znesku 2.250,00 EUR.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Zato lahko pride do primerov, da se za nekatere oblike nepremoženjske škode previsoka odmera, za druge primere pa prenizka, pri skupni odmeri za vse oblike nepremoženjske škode vrednostno izenačita (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 977/2006). Povedano drugače: čeprav je bila oškodovancu za eno obliko nepremoženjske škode prisojena prenizka odškodnina, je bila za drugo obliko prisojena toliko višja, da celotni znesek za obe obliki pomeni pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ).

Tožnik se povsem neutemeljeno pritožuje zoper višino odmerjene odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (v znesku 1.000,00 EUR). Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre namreč oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine. Ob tem pa mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Tako kot pri vseh izjemah mora biti pristop sodišča ozek tudi pri izjemi od pravila o pravno priznani škodi le pri duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato so v sodni praksi le redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti med štiriletnim zdravljenjem; glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 618/2005). Po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je bilo posledica obravnavanega škodnega dogodka (ko se zaradi poškodbe nekaj mesecev ni mogel intenzivno ukvarjati s športno rekreativnimi aktivnostmi, ki predstavljajo pomembno vlogo v njegovem življenju, v omejenem obsegu in z manjšo intenzivnostjo pa je sicer z vadbo pričel že mesec in pol po poškodbi), glede na navedene kriterije ne opravičuje dosoje odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti bi moralo namreč sodišče prve stopnje upoštevati pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, in sicer kot nevšečnost pri zdravljenju, in ne kot samostojno obliko nepremoženjske škode.

Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju odmerilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR, upoštevaje še odmerjenih 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je, kot že povedano, potrebno vrednotiti kot nevšečnost pri zdravljenju, za strah pa mu je odmerilo 250,00 EUR. Tožnikove pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter pretrpljeni primarni in sekundarni strah so natančno obrazloženi v izpodbijani sodbi, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje tožniku za strah dosodilo nekoliko nizko odškodnino. Vendar pa, kot že povedano, ni odločilno samo, ali je odmerjena pravična denarna odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je tožniku odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 2.000,00 EUR previsoka za nastalo škodo. Celotna odmerjena odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo pa je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena v skladu z že omenjenimi načeli in merili iz 179. člena OZ, pri čemer je odmerjeni znesek nastale nepremoženjske škode (skupaj 2.250,00 EUR) tudi ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato ni podlage za zvišanje odškodnine.

Sodišče prve stopnje je od tako odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in od odmerjene odškodnine za premoženjsko škodo (ki je pritožba ne izpodbija) pravilno odštelo s strani toženke tožniku že pred pravdo izplačano odškodnino zaradi obravnavanega škodnega dogodka, čemur tožnik v pritožbi neutemeljeno ugovarja. Če sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo toženkinega izplačila odškodnine in bi bil z izpodbijano sodbo dosojeni znesek odškodnine na ta račun višji, bi bil tožnik za znesek že plačane odškodnine neupravičeno obogaten. Vendar pa toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje dne 15.2.2006 plačan znesek odškodnine v višini 200.000,00 SIT (sedaj 834,59 EUR) valorizirati. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje določilo 2. odstavka 168. člena OZ, v skladu s katerim se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, ki se sicer nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar pa je sodna praksa njegovo uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2007 in II Ips 738/2007). Zato je pritožbeno sodišče toženkino plačilo valoriziralo na podlagi gibanja indeksov cen življenjskih potrebščin (s pomočjo programa revalorizacije denarnih zneskov na spletni strani Statističnega urada RS). Vrednost toženkinega plačila 200.000,00 SIT oziroma sedaj 834,59 EUR z dne 15.2.2006 na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje tako znaša 943,08 EUR. Toženka je tako dolžna plačati tožniku še znesek 1.497,02 EUR (ki predstavlja razliko med s strani sodišča prve stopnje odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 2.440,10 EUR in valoriziranim zneskom že izplačane odškodnine – 943,08 EUR).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) tako, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.497,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je pritožbeno sodišče (upoštevaje dejstvo, da je toženka plačala 20.000,00 SIT (sedaj 83,46 EUR) na račun premoženjske škode, 180.000,00 SIT (sedaj 751,13 EUR) pa na račun nepremoženjske škode) tudi sorazmerno znižalo posamične zneske odškodnin, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem (glede plačila 2.061,05 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje, glede na to, da so mu nastali neprimerno večji pravdni stroški kot toženki, o pravdnih stroških odločilo po uspehu in medsebojnem pobotu stroškov pravdnih strank. Sodišče namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP, kljub enakemu uspehu pravdnih strank, glede na okoliščine primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Ker je tožnik glede na dokazno breme moral založiti predujem za izvedenca, za razliko od toženke pa je imel v postopku tudi odvetnika, zaradi česar njegovi stroški bistveno presegajo stroške toženke, bi bila odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške nepravična. Tudi sicer pa se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v pravdi – tožnik je tako uspel z 42% svojega zahtevka, toženka pa z 58%. Pritožbeno sodišče je zato odmerilo pravdne stroške na podlagi stroškovnikov pravdnih strank (list. št. 68 – 70) in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03) in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/04). Tožniku je tako priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 63,43 EUR za plačano sodno takso za tožbo, 300 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 30.10.2008, 150 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 8.12.2008, 200 točk za porabljen čas na tej obravnavi, 225 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 179,03 EUR za plačane stroške pričam, 504,56 EUR za plačano izvedenino, 150 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 14.9.2009, 50 točk za porabljen čas na tej obravnavi, 20 točk za poročilo stranki, 65,68 EUR za plačano sodno takso za sodbo, 2% za materialne stroške do 1000 točk in 1% nad 1000 točkami, 20% DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) znaša 1.758,68 EUR. Glede na 42% uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 738,65 EUR pravdnih stroškov. Toženka pa je priglasila le strošek plačane sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 31,71 EUR. Glede na njen 58% uspeh v pravdi, je toženka upravičena do povrnitve 18,39 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov je tako toženka dolžna povrniti tožniku 720,26 EUR njegovih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v stroškovni odločitvi, kot to izhaja iz gornje obrazložitve (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, ne pa tudi s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.