Jedro

Ustavno sodišče razlaga določilo 36. člena ZDFJ in 36. člen ZDrž v tem smislu, da gre za pridobitev državljanstva ex lege in ni potrebna posebna odločba in pravi, da niso vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz prve zgornje alineje, avtomatično postale državljani DFJ, ampak sta potrebna še dva dodatna pogoja. Eden od teh pogojev je pripadnost narodnosti eni izmed narodov Jugoslavije. Pripadnost narodnosti pa se mora ugotavljati med drugim tudi prek članstva osebe v različnih politično-kulturnih organizacijah (na primer v Kulturbundu), pa tudi prek uporabe jezika, priimka ipd. Če tožena stranka v takem primeru ugotovi, da oseba ni pripadnik narodnosti enega izmed narodov Jugoslavije, pri čemer mora upoštevati morebitno članstvo te osebe v raznih politično-kulturnih organizacijah, potem mora ugotoviti, da se ta oseba ni štela za jugoslovanskega državljana po 36. členu ZDFJ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Gornja Radgona je z uvodoma navedeno odločbo odločila z izrekom pod točko 1, da A.A., roj. …. 1. 1903, ki je bil razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti ... 7. 1945, je bil na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v občini Apače in je bil državljan Kraljevine Jugoslavije vse do razglasitve za umrlega z dnem ... 7. 1945; imenovani na dan 9. 5. 1945 ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in LR Slovenije z zakonom ali mednarodno pogodbo; imenovani ni postal jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu RS. Z izrekom pod točko 2 je prvostopni organ še odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

V svoji obrazložitvi je povzela dotedanji potek postopkov ugotavljanja državljanstva za A.A., pravnega prednika tožnika ter razloge za ponovni postopek. Nadalje je navedla ugotovljena dejstva v ponovljenem upravnem postopku in povzela ugotovitve, ki izhajajo iz uradnih matičnih evidenc ter ugotovitve institucij, ki jih hranijo arhivsko gradivo s podatki o A.A.. Nadalje je v obrazložitvi navedla, da je morala upoštevati vse predpise, ki so veljali na območju Republike Slovenije od rojstva A.A. vse do verjetnega datuma njegove smrti ter je tako v ponovljenem postopku ugotovila, da je imel imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v občini Apače, zato je bil vse do verjetnega datuma njegove smrti ... 7. 1945 državljan Kraljevine Jugoslavije, vendar dejansko in pravno ni mogel postati jugoslovanski državljan po predpisih, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in LR Slovenije po 9. 5. 1945, ker ni dočakal uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati pozneje, dne 28. 8. 1945, enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 221/95 z dne 19. 9. 1996. Tožnik je zoper navedeno odločbo prvostopnega organa vložil pritožbo, o kateri je odločila tožena stranka z izpodbijano odločbo tako, da je z izrekom pod točko 1 ugodila pritožbi in odpravila navedeno odločbo Upravne enote Gornja Radgona.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika v pritožbi, v kateri je uveljavljal pritožbene ugovore zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker da je izrek prvostopne odločbe sam s seboj v nasprotju, saj je 2. stavek 1. točke izreka le-te v nasprotju s 1. stavkom, medtem ko je 3. stavek 1. točke izreka v nasprotju z vsem predhodno napisanim, odločba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je nezakonita, podana pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Po presoji tožene stranke je pritožba utemeljena, saj je tudi po mnenju tožene stranke izrek prvostopne odločbe sam s sabo v nasprotju, ker je prvostopni organ v izreku najprej ugotovil, da je bil imenovani do svoje smrti državljan Kraljevine Jugoslavije, nadalje pa, da na dan 9. 5. 1945 ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo LR Slovenije z zakonom ali mednarodno pogodbo, skupaj z zaključkom, da imenovani ni postal jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju RS pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju: ZDRS). Tako iz izreka izhaja, da je prvostopni organ ugotovil, da je bil imenovani do svoje smrti državljan Kraljevine Jugoslavije, po drugi strani pa za obdobje od 9. 5. 1945 do smrti (... 7. 1945) ugotavlja, da ni bil jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije, kar v izreku ponovi celo dvakrat, medtem ko iz obrazložitve prvostopne odločbe ni moč razbrati, zakaj se je prvostopni organ odločil za takšno odločitev. Ker je pravna podlaga za izdajo prvostopne odločbe 3. odstavek 63. člena ZDen bi prvostopni organ moral po presoji tožene stranke odločiti o zahtevku pristojnega organa, ki vodi postopek denacionalizacije, ter glede na to odločiti o predhodnem vprašanju glede državljanstva A.A. na dan podržavljenja premoženja. Pri tem pa bi ob dejstvu, da je Upravno sodišče RS v sodbi U 1341/2007 z dne 3. 10. 2007 izrecno navedlo, da je bilo v konkretni zadevi premoženje A.A. in njegovi ženi podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, in sicer dne 6. 2. 1945, moral organ prve stopnje v izreku odločbe ugotoviti državljanstvo imenovanega na dan 6. 2. 1945 ob upoštevanju 9. člena ZDen ter stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 547/02-22 z dne 8. 10. 2003, 34. točka v povezavi z določili Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakona o državljanstvu DFJ. V postopku po ugotovitvi tožene stranke ni sporno, da je datum smrti A.A. ... 7. 1945, niti ni sporno, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratno občino Apače in s tem državljan tedanje Kraljevine Jugoslavije, tako da je torej potrebno ugotoviti njegovo državljanstvo v okviru določil ZDen, in sicer ali so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 9. člena ZDen, po katerem so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Prvi zakon, ki je urejal državljanstvo po 9. 5. 1945 pa je bil Zakon o državljanstvu DFJ (ZDRŽ/45), zato je sicer prvostopni organ pravilno ugotavljal državljanstvo imenovanega po določilih ZDRŽ/45, saj je upravičenec po ZDen lahko le nekdo, ki je ves čas po 9. 5. 1945 jugoslovanski državljan in ne le od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945, pri čemer tožena stranka pritrjuje stališču prvostopnega organa, da A.A. ni mogel postati jugoslovanski državljan na podlagi določil ZDRŽ/45, ker uveljavitve navedenega zakona, to je datuma 28. 8. 1945, ni dočakal. Enako stališče pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 326/2004 z dne 16. 2. 2005. S tem po presoji tožene stranke ni izpolnjen drugi pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Ker je imenovani umrl ... 7. 1945, to pa je v času, ko je področje državljanstva še vedno urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, upoštevajoč, da je imel imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v takratni občini Apače in ker niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje državljanstva Kraljevine Jugoslavije po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, tožena stranka ugotavlja, da je bil imenovani do svoje smrti, to je ... 7. 1945 državljan Kraljevine Jugoslavije in pri tem dodaja, da ugotovitev državljanstva Kraljevine Jugoslavije ne predstavlja jugoslovanskega državljanstva v smislu zahtev določbe 9. člena ZDen. Organ prve stopnje je sicer v skladu z napotili v sodbi U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007 Upravnega sodišča Republike Slovenije pravilno ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz navedene zakonske določbe ter ugotovil, da niso bili kumulativno izpolnjeni pogoji iz 36. člena ZDRŽ/45 za pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Iz primarnega arhivskega gradiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor št. 32/2008 z dne 17. 1. 2008 namreč izhaja, da je bil A.A. član nemške organizacije Schwabisch-Deutsch Kulturbund Ortsgruppe Apače. Navedeno primarno arhivsko gradivo izkazuje, da se je A.A. z včlanitvijo v navedeno nemško organizacijo opredelil za nemško narodnost, saj je zgodovinsko splošno znano dejstvo, da so se lahko v organizacijo Kulturbund včlanjevale le osebe nemške narodnosti. Navedeno dokazuje, da A.A. ni bil pripadnik enega od narodov Jugoslavije, kar bi predstavljalo enega izmed kumulativnih pogojev za priznanje jugoslovanskega državljanstva po 36. členu ZDRŽ/45. Ker je prvostopni organ na podlagi sicer pravilno ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja je tožena stranka njegovo odločbo odpravila in sama odločila v zadevi na podlagi določil 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen in 39. členom ZDRS, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev po določilih Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakona o državljanstvu DFJ, ki jih v svoji obrazložitvi tudi v celoti vsebinsko povzema.

Tožnik v tožbi uvodoma citira izreka prvostopne in drugostopne izpodbijane odločbe. Navaja, da tožbo vlaga „iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena ZUS-1“. V nadaljevanju citira sodbo U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007, in sicer 5. in 6. odstavek besedila na strani 5. Dalje navaja, da je na temelju 5. odstavka 64. člena ZDen upravni organ vezan na pravno mnenje in stališče sodišča, vendar je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi po oceni tožnika diametralno nasprotna odločitvi in citiranemu stališču Upravnega sodišča iz sodbe U 1341/2007, tako da tožena stranka ni le napačno uporabila materialnega prava, ampak tudi absolutno bistveno kršila pravila postopka. Uporaba materialnega prava na način, kot je tožena stranka to storila v izpodbijani odločbi, bi pomenila dejansko to, da je zakonodajalec od denacionalizacije izključil vse, ki so po podržavljenju umrli do 28. 8. 1945, ob dejstvu, da je jugoslovansko državljanstvo pogoj za denacionalizacijo premoženja po ZDen. Vendar je dejstvo, da tega zakonodajalec ni storil. Zato se tožnik v celoti sklicuje na razloge Upravnega sodišča v sodbi U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007. Čeprav tožena stranka sama ugotavlja, da je njena naloga odločiti o predhodnem vprašanju glede državljanstva A.A. na dan podržavljenja premoženja do njegove smrti, to je o zahtevku, ki ga je podal za denacionalizacijo pristojni upravni organ, pa tožnik pripominja, da ni njena naloga niti pristojnost, da se ukvarja z vprašanjem, ali je A.A. zaradi tega, ker je umrl pred 28. 8. 1945, denacionalizacijski upravičenec ali ne, saj je to naloga organa, pristojnega za vodenje postopka denacionalizacije, pač pa je naloga tožene stranke ugotoviti njegovo državljanstvo na dan podržavljenja premoženja in do njegove smrti. Da je bil imenovani vse do svoje smrti dne ... 7. 1945 jugoslovanski državljan po mnenju tožnika niti ni sporno, saj to v obrazložitvi ugotavlja tudi tožena stranka, vendar meni, da bi morala to svojo ugotovitev zapisati v izreku odločbe. S tem pa, ko je tožena stranka presojala državljanstvo imenovanega po predpisu, ki za časa njegovega življenja še ni veljal, pa je napačno uporabila materialno pravo in tudi absolutno bistveno kršila pravila upravnega postopka, saj se njena odločba po mnenju tožnika niti ne da preizkusiti. Sodišču glede na navedeno tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa zavrača kot neutemeljene. Glede na citirana določila 3. odstavka 63. člena ZDen in odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, 34. točka, sta v konkretnem primeru upravna organa presojala vprašanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje jugoslovanskega državljanstva A.A. po citiranih določilih ZDRS, ZDRŽ/45 in ZDen ter pri tem ugotovila, da ti pogoji niso izpolnjeni, kar je tožena stranka obrazložila v izpodbijani odločbi, s tem pa ni ugotavljala statusa upravičenca v konkretni denacionalizacijski zadevi, temveč je samo ugotavljala državljanstvo imenovanega na podlagi relevantnih predpisov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2011 korigira svojo očitno pisno pomoto v tožbi na strani 3, kjer pomotoma navaja, da je na temelju 5. odstavka 64. člena ZDen upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča sodišča, saj gre pravilno za 5. odstavek 64. člena ZUS-1. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke v odgovoru na tožbo na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02, točka 34, tožnik meni, da je iztrgano iz samega konteksta odločbe ter vztraja, da je naloga tožene stranke v smislu reševanja predhodnega vprašanja na temelje 3. odstavka 63. člena ZDen ob upoštevanju 39. člena ZDrž bila, da na temelju „dosedanjih“ predpisov v smislu 39. člena ZDRS ugotovi, ali je A.A. v času podržavljenja premoženja in do svoje smrti imel jugoslovansko državljanstvo, ne pa, da je njegovo državljanstvo v določenem časovnem obdobju presojala po predpisu, ki v tem času še ni veljal, saj bi drugačno pravno naziranje pomenilo kršitev načela zakonitosti in bi nasprotovalo zdravemu človeškemu razumu.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS za tožnikovega pravnega prednika A.A., rojenega …. 1. 1903, ki je bil s sklepom št. T 182/54-20 Deželnega sodišča v Gradcu, Republika Avstrija, z dne 6. 4. 1955 razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti ... 7. 1945. Predmet spora sta uvodoma navedena izpodbijana akta, ki sta bila izdana v (dvakrat) ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007 (in predhodno po sodbi U 1277/2003 z dne 6. 10. 2004).

Že ko je v obravnavani sporni zadevi sodišče odločalo prvič in drugič, je sodišče ugotovilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno glede relevantnih dejstev, ki izhajajo iz zbranih dokazov, s katerimi so bile stranke v postopku seznanjene, da je bil imenovani na dan 6. 4. 2041 domovinsko pristojen v tedanji Občini Apače in je bil tedaj s tem tudi državljan Kraljevine Jugoslavije; dne 31. 7. 1939 je v Zrečah sklenil zakonsko zvezo z B.B., ki je bila rojena …. 1. 1912, s katero sta imela štiri otroke; na podlagi listine Deželnega sodišča v Gradcu št. … z dne 6. 4. 1955 je bil imenovani razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti dne ... 7. 1945. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil imenovani tožnikov pravni prednik član organizacije Kulturbund, v katero so se lahko včlanjevale le osebe nemške narodnosti, kar dokazuje, da ni bil pripadnik enega izmed narodov (po II. svetovni vojni novonastale) Jugoslavije (prvotno s kratico imenovane DFJ, nato FLRJ in po tem SFRJ). Prav tako med strankama ni sporno, da je bilo imenovanemu tožnikovemu pravnemu predniku in njegovi ženi premoženje podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ, ki je stopil v veljavo 21. 11. 1944); in sicer dne 6. 2. 1945. Glede na navedene dejanske okoliščine konkretnega primera, ki med strankama niso sporne, v zvezi s ključnim tožbenim ugovorom, da je odločitev tožene stranke diametralno nasprotna v tožbi izpostavljenemu stališču in pravnemu mnenju sodišča (5. in 6. odstavek na str. 5) v sodbi U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007, sodišče opozarja, da za presojo zakonitosti uvodoma navedenih izpodbijanih odločb ni relevanten zgolj v tožbi citirani del, temveč zlasti v nadaljevanju izpostavljeni del obrazložitve citirane sodbe (2. odstavek na str. 6 ter 1. in 2. odstavek na str. 7), kot sledi: „Dejstvo, da so določene osebe dejansko in pravno lahko imele jugoslovansko državljanstvo (v smislu 1. odst. 9. člena ZDen) od podržavljenja do smrti, ki je nastopila pred 28. 8. 1945, sicer ne izhaja iz prehodne določbe 35. člena ZDFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ker to določilo ne vzpostavlja pravne kontinuitete, ampak diskontinuiteto v zvezi z državljanstvom stare Jugoslavije in državljanstvom povojne Jugoslavije. Kontinuiteta pa je vendarle zagotovljena na podlagi 36. člena ZDFJ za tiste, ki imajo domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na onih področjih, ki pridejo v sestav Demokratske federativne Jugoslavije po mednarodnem sporazumu, ter oni, ki pripadajo po narodnosti, kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem področju, ako se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega področja, ali ako na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Zakonodajna sprememba, objavljena dne 5. 7. 1946 (Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije, ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46), določila 36. člena ni vsebinsko spremenila. Po presoji sodišča in ob upoštevanju prakse Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 3. 199, Uradni list RS, št.23/97, str. 1892, odst. 42), je treba pogoje iz 36. člena ZDFJ razlagati in uporabljati kumulativno. Ustavno sodišče razlaga določilo 36. člena ZDFJ in 36. člen ZDrž v tem smislu, da gre za pridobitev državljanstva ex lege in ni potrebna posebna odločba (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97, odst. 43. obrazložitve) in pravi, da niso vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz prve zgornje alineje, avtomatično postale državljani DFJ, ampak sta potrebna še dva dodatna pogoja. Eden od teh pogojev je pripadnost narodnosti eni izmed narodov Jugoslavije. Pripadnost narodnosti pa se mora ugotavljati med drugim tudi prek članstva osebe v različnih politično-kulturnih organizacijah (na primer v Kulturbundu), pa tudi prek uporabe jezika, priimka ipd., in to bo moralo biti relevantno tudi v konkretnem primeru za A.A. v ponovnem upravnem postopku. Če tožena stranka v takem primeru ugotovi, da oseba ni pripadnik narodnosti enega izmed narodov Jugoslavije, pri čemer mora upoštevati morebitno članstvo te osebe v raznih politično-kulturnih organizacijah, potem mora ugotoviti, da se ta oseba ni štela za jugoslovanskega državljana po 36. členu ZDFJ. Nelojalnost osebe do interesov narodov DFJ ima torej vpliv na ugotavljanje narodnosti te osebe kot pogoja iz določila 36. člena ZDFJ. V zvezi z (ne)lojalnostjo takih oseb pa ni mogoče uporabiti določila 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ker to retroaktivno določilo ne more segati na takšne osebe, kot je tudi A.A., saj določilo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž lahko velja le za tiste, ki so bili še živi na dan 28. 8. 1945, ne pa tudi za tiste, ki so umrli pred tem datumom. Nelojalnost je sicer lahko tudi neposredna podlaga za ugotovitev, da taka oseba ni imela jugoslovanskega državljanstva v smislu 1. odst. 9. člena ZDen. Vendar pa je v takih primerih potrebno, da je bila izdana posebna upravna ali sodna odločba o odvzemu državljanstva (1. ali 3. odst. 16. člena ZDFJ). Iz sodbe v zadevi U 1277/2003 nadalje izhaja, da je sodišče v omenjenem upravnem sporu ugotovilo, da iz podatkov v spisu izhaja, da v primeru A.A. ni bila izdana posebna upravna ali sodna odločba o odvzemu državljanstva (1. ali 3. odstavek 16. člena ZDFJ). Za odločitev v tem upravnem sporu to dejstvo ni pravno relevantno, vendar pa bo morala tožena stranka to upoštevati v ponovnem postopku. Nadalje je sodišče v zadevi U 1277/2003 zavzelo stališče, da iz Obvezne razlage (Tolmačenje 2. točke v 1. členu Odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. 11. 1944) 2. točke Odloka AVNOJ-a izhaja, katerim osebam, ki so bile lojalne do interesov narodnoosvobodilnega boja in niso bili pomagači okupatorjev, se ne odvzamejo državljanske pravice in imovina. Z metodo razlage sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) to pomeni, da so bile tistim, ki jim je bilo premoženje odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ-a, odvzete tudi državljanske pravice že na podlagi splošnega predpisa in ni bila za to potrebna še izdaja konkretne posamične odločbe za odvzem državljanstva. Kljub temu pa tožena stranka mora v primerih, kot je obravnavani, državljanstvo osebe ugotavljati tudi preko ZDFJ (36. člen), kajti Ustavno sodišče RS je, kot rečeno, ugotovilo, da je bilo premoženje na podlagi ZPSP ali Odloka AVNOJ-a lahko odvzeto tudi tistim osebam nemške narodnosti, ki niso bile nelojalne in jim premoženje in državljanske pravice ne bi smele biti odvzete na podlagi ZPSP ali Odloka AVNOJ-a, ZDen naj bi te krivice popravil; poleg tega je ureditev po ZDFJ novejša od ureditve Odloka AVNOJ-a in je zato treba upoštevati tudi ZDFJ. V konkretnem primeru upravnega spora to pomeni, da je tožena stranka nepravilno štela, da A.A. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni dočakal uveljavitve ZDFJ. Tožena stranka bi torej morala ugotoviti, ali je A.A. izpolnjeval pogoje za jugoslovansko državljanstvo po 36. členu ZDFJ.“ Glede na tako jasno izraženo pravno mnenje sodišča in njegove v citiranem delu sodbe U 1341/2007-5 z dne 3. 10. 2007 je popolnoma neutemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in posledično tudi bistvene kršitve pravil postopka (5. odstavek 64. člena ZUS-1), češ da naj bi tožena stranka v ponovljenem postopku ne sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem v citirani sodbi, saj je odločitev tožene stranke in njena obrazložitev v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta skladna s pravnim mnenjem in stališči sodišča v citirani sodbi, pri čemer je tožena stranka pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS in v okviru pritožbenega postopka odločila o predmetu postopka glede na zahtevo upravnega organa, pristojnega za denacionalizacijo v skladu z določili 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 251. in 254. člena ZUP, kot tudi v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/2003), zlasti tč. 34. Po presoji sodišča upravna organa obeh stopenj tudi nista zagrešila bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožnik. Pritožbeni organ je odločil v skladu s pooblastili, ki mu jih je določil zakonodajalec v 1. odstavku 251. člena ZUP ter je v skladu z 254. členom ZUP odgovoril tudi na vse relevantne pritožbene ugovore, medtem ko tožnik v tožbi pavšalno in neargumentirano zatrjuje nasprotno. Po presoji sodišča zato ni podlage za očitek tožnika v tožbi glede bistvenih kršitev pravil postopka.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2: Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.