Jedro

Ureditvena začasna odredba je izjemen ukrep. Omejena je na nujne primere, ko je treba z vidika zagotavljanja otrokove koristi ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. Otrokova ogroženost je podana, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člen DZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog drugega nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe z dne 29. 1. 2024: da stiki mld. A. A. z drugim nasprotnim udeležencem potekajo v živo najmanj dvakrat mesečno v trajanju vsakič najmanj dveh ur v prostorih predlagatelja; da se določeni stiki začnejo izvajati najkasneje dne 1. 2. 2024; da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve v tem postopku oziroma do pravnomočne odločitve o stikih otroka z drugim nasprotnim udeležencem; da pravno sredstvo zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zaradi predloga za izdajo začasne odredbe je sodišče pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje drugi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi.

Pritožnik opozarja, da sodišče prve stopnje pri obravnavi predlagane začasne odredbe ni opravilo zadostne in ustrezne dokazne ocene. Sodišče v obrazložitvi v bistvenem povzema navedbe udeležencev postopka in izvedenke za klinično psihologijo. Svojega zaključka, da mld. A. A. ni ogrožen, ker nima stikov s pritožnikom, pa ne obrazloži in ogroženosti ne presoja. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, o vprašanju ogroženosti mld. A. A.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi zgolj presoja funkcioniranje pritožnika, izpusti več ključnih dejstev ter napačno zaključi, da naj si pritožnik življenja še ne bi obrnil v pravo smer. Sodišče v 15. točki obrazložitve obravnava dopis Policijske postaje Kočevje z dne 21. 6. 2024 glede vloženih kazenskih ovadb zoper pritožnika in glede njegovega obravnavanja v sklopu storitve prekrškov zaradi posedovanja prepovedane droge in vožnje pod vplivom alkohola. Pritožnik opozarja, da dejstvo, da naj bi policija zoper njega vložila posamezno kazensko ovadbo, še ne pomeni, da je očitano kaznivo dejanje storil. Sodišče s tem grobo krši domnevo nedolžnosti, pri čemer iz dopisa Policijske postaje Kočevje ne izhaja, kdaj naj bi pritožnik očitana kazniva dejanja storil, lahko da gre za pretekla ravnanja. Enako velja glede zapisa, da je bil obravnavan v sklopu storitve prekrškov. Zaključek sodišča, da si pritožnik življenja ni uredil, je najmanj preuranjen.

Pritožnik nadalje opozarja, da je sodišče prezrlo pomembno dejstvo, da mu zagotovitev ustrezne službe otežujejo njegove zdravstvene težave, saj so mu leta 2020 operirali srčne zaklopke. Iskanje primerne službe je zato zanj zelo oteženo, to je povezano tudi z njegovimi dolgovi. Poleg tega dejstvo, da je zoper posameznika sprožen izvršilni postopek, ne vpliva na njegove starševske kapacitete.

Sodišče je povsem neobrazloženo in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog pritožnika z zaslišanjem C. C. Posledično se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Brez izdaje predlagane začasne odredbe in posledično zaradi neizvajanje stikov bo mld. A. A. nastala nepopravljiva škoda in bo prišlo do njegove čustvene odtujitve in popolne izgube stika s pritožnikom. Če otrok s staršem nima stikov, pride med njima do odtujitve, to pa po ugotovitvah stroke ogroža zdrav in celosten razvoj otroka, zato je treba odtujitev preprečiti. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Pritožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal primerno pogoste stike v primernem in varnem okolju, ti bi omogočali, da se odnos med mld. A. A. in njim vzpostavi, razvije in nato ohrani.

Odgovor na pritožbo je vložila kolizijska skrbnica, ki pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka (160. člen Družinskega zakonika, DZ), pri čemer izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ureditvena začasna odredba je izjemen ukrep. Omejena je na nujne primere, ko je treba z vidika zagotavljanja otrokove koristi ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. Otrokova ogroženost je podana, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člen DZ). Za izdajo začasne odredbe bi torej morala biti z verjetnostjo izkazana nevarnost, da je začasna odredba nujna zaradi konkretne ogroženosti mld. A. A. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da takšna ogroženost mld. otroka ni podana.

5.Očitki o storjenih absolutno bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni. Tako pritožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni opravilo zadostne in ustrezne dokazne ocene. Res se je sodišče v velikem delu oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za klinično psihologije D. D., ki pa ga je tudi dokazno ocenilo. Sodišče je izvedensko mnenje sprejelo, saj je izvedenka odgovorila na vsa vprašanja sodišča. Mnenje je izdelala po neposrednem razgovoru z nasprotnima udeležencema ter opravi strokovnih testov, v zaslišanju je pri svojem mnenju vztrajala in ga dodatno podkrepila ter odgovorila na vsa vprašanja sodišča in udeležencev. Njeno mnenje pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi v skladu z drugimi izvedenimi dokazi. Na mnenje izvedenke se je tako sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo, poleg tega je izvedlo tudi večino drugih predlaganih dokazov (glej 5. točko obrazložitve), ni pa zaslišalo nasprotnega udeleženca, ker se pravilno vabljen naroka ni udeležil. Sklep sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede ogroženosti mld. A. A. (več o tem v nadaljevanju). Navedba, da ga ni mogoče preizkusiti tako ni utemeljena, zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, pa ni podana.

6.Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče neobrazloženo in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog pritožnika z zaslišanjem C. C. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve navedlo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne. Pojasnilo je tudi, da ni zaslišalo C. C., ker je na podlagi izvedenih dokazov mogoče sprejeti odločitev s stopnjo verjetnosti. Takšen zaključek pa je utemeljen v nadaljevanju obrazložitve. C. C. naj bi namreč po predlogu pritožnika potrdila, da je ta sposoben izvajati redne in kvalitetne stike (k njej je nameščen eden od otrok nasprotnih udeležencev, mld. B. A.), izvedenka pa je pojasnila, da iz odnosa drugega nasprotnega udeleženca z mld. B. A. ni mogoče sklepati na odnos z mld. A. A. Pri tem za mld. B. A., kot je bilo že navedno, skrbi C. C., ki skrbi tudi za drugega nasprotnega udeleženca. Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je torej tudi v tem delu neutemeljen.

7.Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitvi povzelo pomembnejše ugotovitve izvedenke, ki so relevantne za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe: pritožnik je že v najstniškem obdobju eksperimentiral s psihoaktivnimi substancami in razvil sindrom odvisnosti; že doslej je pomanjkljivo sodeloval v procesu ambulantnega zdravljenja; osumljen je številnih kaznivih dejanj, kar kaže na rizičen življenjski slog; kljub temu, da izraža željo po samostojnem izvajanju skrbi, je pomanjkljivo kritičen glede lastnih preteklih težav v funkcioniranju, ki so ogrožale otroke, zato ne zmore dovolj učinkovito oceniti, kaj je za mld. A. A. primerno, pomembno, ogrožujoče ali dolgoročno škodljivo; nezanesljiv je v sodelovanju in dogovarjanju s strokovnimi službami, ki obravnavajo družino.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da pogoji, pod katerimi bi se lahko razvili stiki med otrokom in nasprotnima udeležencema, niso izpolnjeni. Glede tega je sodišče razloge navedlo v 12. do 16. točki obrazložitve. Razlogi so logični, skladni in jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Pritožnik je po po takratnih podatkih opravljal delo v splošno korist, kar je alternativa oziroma način izvršitve zaporne kazni, torej se ni samoiniciativno odločil za spremembo v funkcioniranju, temveč je bil na to (enako kot prva nasprotna udeleženka) primoran. V zadnjem letu se ni več udeleževal kontrol pri psihiatru ter terapevtu za zdravljenje odvisnosti v okviru CZOPD, terapijo je jemal po lastni presoji, nezanesljiv je bil tudi v razmerju s CSD. Sodišče je zaključilo, da ni možno posploševati (ne glede na urejenost in sodelovanje pritožnika pri izvedenki), da je v splošnem korenito spremenil svoje funkcioniranje. Iz odgovora PP Kočevje (z dne 21. 6. 2024) izhaja, da so zoper pritožnika samo v letošnjem letu podali 13 kazenskih ovadb za kaznivo dejanje tatvine, obravnavan je bil tudi kot storilec prekrškov zaradi posedovanja prepovedane droge in vožnje pod vplivom prepovedanih drog. V zvezi s tem je neutemeljen očitek, da sodišče krši domnevo nedolžnosti pritožnika. Sodišče namreč, kot navaja kolizijska skrbnica v odgovoru na pritožbo, ni posegalo v osumljenčeve procesne kavtele, navedeni podatki pa kažejo, da je bil opažen kot kršitelj. Pri tem je PP Kočevje navedla tudi, da je bilo v zadnjih mesecih izrazito povečano izvrševanje pritožnikovih kaznivih dejanj. Takšni podatki pa so relevantni za utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da si nasprotni udeleženec življenja ni uredil, kot je zatrjeval. Na to kažejo tudi relativno visoki dolgovi in tudi neplačevanje dolgov, povezanih z osnovnimi bivalnimi pogoji, kaže na isto, torej, da si življenja še ni uredil, čeprav v pritožbi pojasnjuje, da mu iskanje službe otežujejo njegove zdravstvene težave. Slednje (neplačevanje dolgov) pa je le ena izmed okoliščin, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, tako da trditev, da zgolj dejstvo, da je zoper posameznega sprožen izvršilni postopek, ne vpliva na sposobnost izvajanja stikov z mld. otrokom, ni odločilna. Končno pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo, da se nasprotni udeleženec ni udeležil niti narokov v tej zadevi in torej z institucijami ne sodeluje. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev je zaključek sodišča, da pogoji za izvajanje stikov niso izpolnjeni, utemeljen.

9.Pritožnik navaja, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe in posledično neizvajanja stikov mld. A. A. nastala nepopravljiva škoda in bo prišlo do njegove čustvene odtujitve in popolne izgube stika s pritožnikom ter se sklicuje na sodno prakso, po kateri je treba v primeru odtujenosti stik med staršem in otrokom ponovno vzpostaviti (sklep VSL IV Cp 1095/2021 VSL). Zanemarja pa, da so v konkretnem primeru podane drugačne okoliščine, kot v navedeni zadevi, ki utemeljujejo drugačno odločitev. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, mld. A. A. (s katerim pritožnik stikov nikoli ni imel, saj je bil kot otrok rojen z odvisnostjo od kokaina in je bil materi odvzet že v porodnišnici in navezanosti s pritožnikom nikoli ni vzpostavil) še ni dopolnil starosti dveh let in so njegovi razvijajoči se možgani, kot je pojasnila izvedenka, močno občutljivi na vse vplive iz okolja, pri čemer se na rejniško družino varno navezuje. Nadalje je izvedenka pojasnila, da aktualno neizvajanje stikov med otrokom in nasprotnima udeležencema ne predstavlja nepopravljive škode v razvoju, saj mati prestaja zaporno kazen, otrok je bil zgodaj po rojstvu nameščen v rejniško družino in varne navezanosti na nobenega od staršev ni razvil. Nasprotno, uvajanje stikov bi aktualno otroku predstavljalo ponovno izpostavljanje čustvenemu stresu, kar bi bilo zanj škodljivo. Sodišče prve stopnje je torej ustrezno pretehtalo korist oziroma ogroženost mld. A. A. in utemeljeno zaključilo, da ob navedenih ugotovitvah mld. A. A. ni ogrožen, ker nima stikov z drugim nasprotnim udeležencem, ter z več kot verjetnostjo zaključilo, da bi stiki z drugim nasprotnim udeležencem otroku celo povzročili škodo. Predlog za izdajo začasne odredbe na določitev stikov je zato utemeljeno zavrnilo.

10.Ob obrazloženem so neutemeljeni očitki o nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter očitki o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj ogroženost mladoletnega otroka zaradi neizvajanja stikov ni podana. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1Kot je razvidno iz dopisa Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (A59), pa se pritožnik od 2. avgusta 2024 nahaja v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora ...

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157, 157/2, 160, 161

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.