Jedro

Akt revizijske komisije ni upravni akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 265/98-15 z dne 21.1.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper akt tožene stranke, s katerim je razveljavila njen razpis in odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika za upravljanje stanovanj in stanovanjskih hiš v lasti Občine P. Po Zakonu o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/97-ZJN) tožeča stranka - naročnik nastopa kot gospodarski subjekt v eni izmed faz sklepanja obligacijsko pravnega razmerja. V tem postopku se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi naročnika, katerega akt je predmet revizije, saj revizijska komisija kot neodvisno strokovno telo pri odločanju o zahtevi za revizijo preverja le, ali je naročnik upošteval kogentna določila ZJN. Zoper odločbo revizijske komisije ZJN ne predvideva pravnega sredstva, daje pa vlagatelju revizije, ki se ne strinja z odločitvijo revizijske komisije, pravico do uveljavljanja odškodnine pri sodišču splošne pristojnosti (71. člen). Zaradi navedenega akt tožene stranke ni upravni akt in ga tudi ni možno opredeliti kot akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Akta, izdanega v postopku kontrole poslovanja naročnika, pa samo zaradi določbe 70. člena ZJN, ki kot splošno napotilo določa uporabo določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tudi ni možno uvrstiti med upravne akte.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Akt revizijske komisije ni pogodba civilnopravnega značaja in zato spor o zakonitosti tega akta ne spada v civilnopravno področje. V postopku preverjanja zakonitosti oddaje javnega naročila se na podlagi 70. člena ZJN uporabljajo določila ZUP, ki zavezujejo tudi revizijsko komisijo. Akt, ki ga izda revizijska komisija na podlagi rezultatov opravljene revizije, je upravni akt, zoper katerega je dopusten upravni spor. V upravnem sporu se preverja zakonitost v vseh zadevah javnopravne narave.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da revizijski postopek, v katerem se preverja zgolj zakonitost oddaje javnega naročila, ni upravni postopek in tožena stranka ni organ, ki bi z izdajo konkretnega upravnega akta odločala v upravnih stvareh. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pod opr. št. U 314/99-14 z dne 11.11.1999 izhaja, da akta tožene stranke ni možno opredeliti kot akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po določbah ZUS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo upravnega sodišča, da izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, strinja. Glede na 2. člen takrat veljavnega ZJN, ki opredeljuje, da se s pojmom "naročnik" razume uporabnika proračuna, pa tudi drugo pravno osebo javnega prava, katere ustanovitelj oziroma soustanovitelj je država ali lokalna skupnost, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka naročnik, ki bi pri oddaji javnega naročila morala upoštevati določbe ZJN. Kadar naročniki kupujejo blago in storitve na trgu, ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno pravna razmerja z drugimi subjekti. V takšni neoblastni vlogi je nastopala, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tudi tožeča stranka. Glede na sestavo revizijske komisije in pristojnosti, ki jih ima po določbah ZJN, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da tudi akt, ki ga izda revizijska komisija, ni upravni akt. Revizijska komisija v tem postopku ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi naročnika, zato takega značaja aktu ne more dati niti določba 70. člena ZJN. Zato pritožbeni ugovor, da gre za upravni akt, ni utemeljen. Samo zato, ker naj bi bila tožeča stranka oseba javnega prava, pa sodno varstvo v upravnem sporu še ni zagotovljeno. Za to sodno varstvo morajo biti izpolnjeni vsi pogoji v skladu z ZUS, kar pa v tem primeru niso bili.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.