Jedro

Ker potni stroški obdolženca in nagrada in potrebni izdatki zagovornika v izreku pravnomočne odločbe o ustavitvi postopka niso bili zajeti, je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da nima podlage, da bi pritožniku priznalo stroške iz 7. in 9. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 39302/2010-48). Pravilnost take odločitve pritožnik ne more izpodbiti z navedbami, da mu gre pravica do povrnitve stroškov že na podlagi določbe 4. odstavka 144. člena ZP-1, ki po njegovem tolmačenju avtomatično zajema vse nastale stroške. Določba 1. odstavka 145. člena ZP-1 namreč izrecno določa, da sodišče o tem, kdo plača stroške in kolikšni so, odloči v sodbi o prekršku. Slednja je v konkretnem primeru postala pravnomočna, pritožnik pa možnosti pritožbe, v kateri bi lahko izpodbijal odločitev o stroških postopka, ni izkoristil.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega I.K. se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo stroškovnik zagovornika odvetnika D.B. za zastopanje obdolženega I.K. z dne 1.7.2014. Zoper sklep je vložil pritožbo zagovornik obdolženega zaradi kršitev določil Zakona o prekrških (ZP-1). Navaja, da je sodišče s sodbo z dne 23.6.2014 odločilo v nasprotju z določili ZP-1 oziroma je odločilo pomanjkljivo, vendar bi že na podlagi določbe 4. odstavka 144. člena ZP-1, ki jasno določa, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun, moralo odločati o vloženem stroškovniku glede priznanja stroškov po 7. in 9. točki 1. odstavka 143. člena ZP-1. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala obramba sklep o ustavitvi izpodbijati s pritožbo, da bi dosegla zakonito stanje pa je v nasprotju s temeljnimi načeli pravne države. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in o stroškovniku z dne 1.7.2014 odloči, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo PR 1 z dne 23.6.2014 ustavilo postopek o prekršku zoper I.K. ter določilo, da stroški postopka iz 1. do 5. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 bremenijo proračun. Zoper navedeno sodbo, ki mu je bila pravilno vročena, pritožnik ni vložil pritožbe in sodba je postala pravnomočna dne 26.8.2014. Dne 3.7.2014 je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za povrnitev stroškov iz 7. (potni stroški obdolženca) in 9. točke (nagrada in potrebni izdatki zagovornika) prvega odstavka 143. člena ZP-1, ki jo je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker zanjo ni podlage v zgoraj citirani sodbi.

Če se postopek ustavi, izreče sodišče v odločbi v skladu s četrtim odstavkom 144. člena, da stroški postopka bremenijo proračun. Sodišče je v sodbi o ustavitvi postopka odločilo, da proračun obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1, ne pa tudi potni stroški obdolženca in nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca. Navedeno pomanjkljivost v stroškovnem delu izreka odločbe je imel pritožnik možnost izpodbijati, česar pa ni storil in je odločba postala pravnomočna. Ker potni stroški obdolženca in nagrada in potrebni izdatki zagovornika v izreku pravnomočne odločbe o ustavitvi postopka niso bili zajeti, je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno odločilo, da nima podlage, da bi pritožniku priznalo stroške iz 7. in 9. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 39302/2010-48). Pravilnost take odločitve pritožnik ne more izpodbiti z navedbami, da mu gre pravica do povrnitve stroškov že na podlagi določbe 4. odstavka 144. člena ZP-1, ki po njegovem tolmačenju avtomatično zajema vse nastale stroške. Določba 1. odstavka 145. člena ZP-1 namreč izrecno določa, da sodišče o tem, kdo plača stroške in kolikšni so, odloči v sodbi o prekršku. Slednja je v konkretnem primeru postala pravnomočna, pritožnik pa možnosti pritožbe, v kateri bi lahko izpodbijal odločitev o stroških postopka, ni izkoristil. Ker pritožba ni utemeljena, jo je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti v smislu določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), zavrnilo (168. člen v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse, ki jo mora storilec plačati v znesku 20,00 EUR v skladu s tarifno številko 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.