Jedro

Tožnik kot fizična oseba toži toženo stranko enoosebno družbo, v kateri je hkrati edini družbenik in edini zakoniti zastopnik. V takem sporu toženo družbo praviloma zastopa poslovodja. Ker pa je tožnik "formalni" poslovodja družbe, čeprav to zanika, je ne more zastopati v sporu. Tedaj izjemoma v skladu z 9. alinejo 505. člena ZGD-1 o zastopanju družbe v sodnem postopku proti poslovodji odločajo družbeniki. Vendar je edini "formalni" družbenik tožene stranke prav tako tožnik. Zato je v stalni koliziji interesov s toženo stranko. Tožnik ni predlagal kolizijskega zastopnika in sodišče prve stopnje ga ni postavilo. Vendar četudi bi ga in ta iz kakršnegakoli razloga ne bi odgovoril na tožbo, sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker bi lahko prihajalo do izsiljevanj, špekulacij ter dogovarjanj med osebami, udeleženimi v postopku. V sodnem postopku mora imeti zastopnik resen interes zastopati stranko. Zgolj navidezen interes bi pomenil zlorabo pravice do izjave. Zato je praviloma v našem pravu šteti za nedopustno zamudno sodbo v primeru ničnosti zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa družbe, da tožeča stranka ni družbenik in direktor družbe ter da se na podlagi sodbe družba izbriše iz sodnega registra. Ugotovilo je, da tožnik kot fizična oseba toži toženo stranko enoosebno družbo, v kateri je hkrati edini družbenik in edini zakoniti zastopnik. Zatrjuje, da ni sklenil družbene pogodbe oziroma akta o ustanovitvi. Vendar je razpolaganje tožnika v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Da je bil tožnik tisti, ki je ustanovil toženo stranko, je prepričljivo povedala J. Š.,da tožnika pozna, saj je prišel k njej z A. K., da bi odprla firmo. Tožnika je videla, ko so šli na Upravno enoto urejati odpiranje firme pred gospo M. I., potem so šli iz Upravne enote na banko opraviti polog osnovnega kapitala in odpreti račun. Polog za osnovni kapital je opravil gospod sam, s seboj je prinesel gotovino. Res je tožnika videla samo enkrat, vendar se ga spomni, saj se svojih strank spomni.

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, kar pomeni, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, saj so izpolnjeni pogoji. Tožnik je v dobri veri postavil zahtevek, s katerim je želel zavarovati svoje pravice, to je preprečiti nadaljnjo zlorabo osebnih podatkov, ki so bili zlorabljeni z namenom odprtja in poslovanja družbe. Da ni imel namena razpolagati z nedovoljenim zahtevkom kaže podana ovadba tožnika zoper neznanega storilca. Nikakor ne bi sprožal sodnih postopkov, tako predmetnega kot zoper odločbo o prekršku kot ovadbe, če bi imel namen razpolagati z nedovoljenim zahtevkom, saj z vsakim pravnim dejanjem nastajajo veliki stroški. Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča glede razpolaganja z nedovoljenim zahtevkom zaradi nesorazmernosti nedovoljenega zahtevka s posledico. Tožena stranka je v letu 2016 ustvarila preko 300.000,00 EUR prihodkov in 37.456,89 EUR dobička. Zagrožena globa tožniku na podlagi odločbe o prekršku znaša 250,00 EUR. Nikakor ne bi vlagal ovadbe in sprožal postopka, ki je povzročil bistveno višje stroške kot 250,00 EUR z namenom izogniti se globi, saj gre za nesorazmerno ravnanje. Tožnik ni poznal osebe po imenu A. K. oziroma njegovega brata D. K. Sodišče je prezrlo pisno izpoved priče A. P., kot tudi njegovo pričanje, kjer izpove sumljive okoliščine glede poslovanja tožene stranke in navajanje D. K., ki ga tožnik ne pozna. Očitno je, da je z vodenjem in ustanovitvijo družbe povezana oseba A. K., pri čemer sodišče ni zaslišalo teh oseb, kar bi lahko v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče je kot prepričljivo ocenilo pričanje J. Š., čeprav je glede na sum prav ona odgovorna za ustanovitev tožene stranke, seveda brez vednosti tožnika, oziroma je najverjetneje sodelovala pri ustanovitvi družbe.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki s pozivom, odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne obrazloži zakaj naj bi šlo pri zahtevku za nedovoljen zahtevek, ki nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zato, ker bi se v primeru izbrisa tožena stranka izognila plačilu globe in davščin, kar je potrebno gledati čez prizmo, da je tožnik edini družbenik in direktor v toženi stranki (8. točka obrazložitve sodbe). Ali je obrazložitev materialnopravno pravilna, bo presojeno v nadaljevanju.

6. Nadalje tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da bi moralo izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, saj so izpolnjeni pogoji, (-) da je zmotno izpeljalo dokazni postopek z glavno obravnavo in izdalo zavrnilno sodbo, (-) da se ne bi smelo spuščati v resničnost v tožbi navedenih trditev, saj se šteje, da tožena stranka zaradi pasivnosti vse priznava, (-) da je napak presodilo, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, in da tožnik razpolaga z zahtevkom, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, (-) da ni imel in nima namena razpolagati z zahtevkom, ki nasprotuje prisilnim predpisom in morali, (-) da je v dobri veri postavil zahtevek, s katerim je želel zavarovati svoje pravice, (-) da podana ovadba tožnika zoper neznanega storilca kaže, da ni imel namena razpolagati z nedovoljenim zahtevkom, (-) da ne bi sprožal sodnih postopkov, tako predmetnega kot pritožbenega zoper odločbo o prekršku kot ovadbo, če bi imel namen razpolagati z nedovoljenim zahtevkom, saj z vsakim nastajajo veliki stroški, (-) da dejstvo, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ne bi smelo iti v škodo tožnika, (-) da se z vložitvijo tožbe ni želel izogniti plačilu globe, temveč doseči izbris družbe iz sodnega registra oziroma, da njegovo ime ne bi bilo več povezano s toženo stranko, (-) da kolikor bi želel razpolagati z nedovoljenim zahtevkom ter bi sprožal lažen predmetni postopek za izbris iz sodnega registra, bi v imenu tožene stranke podal npr. slab odgovor na tožbo ali podobno in lažje dosegel ugodilno sodbo, (-) da potencialne posledice ugoditvi zahtevku zaradi izdaje zamudne sodbe, ki po sebi ne nasprotuje prisilnim predpisom oziroma morali, ne smejo biti vzrok za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zakonske pogoje za izdajo zamudne sodbe. Za zadevo je odločilna 2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP: da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona). Ugotovilo je, da tožnik kot fizična oseba toži toženo stranko enoosebno družbo, v kateri je hkrati edini družbenik in edini zakoniti zastopnik (6. do 8. točka obrazložitve sodbe). Njegova osrednja trditev je bila, da ni ustanovil družbe oziroma ni sklenil akta o ustanovitvi družbe (7. točka obrazložitve sodbe), kar je zakonski dejanski stan za ugotovitev ničnosti vpisa kapitalske družbe po prvi točki prvega odstavka 41.a člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg). V takem sporu toženo družbo praviloma zastopa poslovodja, kar izhaja iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Ker pa je tožnik "formalni" poslovodja družbe, čeprav to zanika, je ne more zastopati v sporu. Tedaj izjemoma v skladu z 9. alinejo 505. člena ZGD-1 o zastopanju družbe v sodnem postopku proti poslovodji odločajo družbeniki. Vendar je edini "formalni" družbenik tožene stranke prav tako tožnik. Zato je v stalni koliziji interesov s toženo stranko. Po teoriji strank v civilni pravdi nastopajo nosilci nasprotujočih si interesov1. Temeljna značilnost pravdnega postopka je bipolarnost, za odločitev o sporu je nujno sodelovanje obeh sprtih strani2. Tožnik ni predlagal kolizijskega zastopnika po drugi točki drugega odstavka 82. člena ZPP in sodišče prve stopnje ga ni postavilo. Vendar četudi bi ga in ta iz kakršnegakoli razloga ne bi odgovoril na tožbo, sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker bi lahko prihajalo do izsiljevanj, špekulacij ter dogovarjanj med osebami, udeleženimi v postopku3. V sodnem postopku mora imeti zastopnik resen interes zastopati stranko. Zgolj navidezen interes bi pomenil zlorabo pravice do izjave. Zato je praviloma v našem pravu šteti za nedopustno zamudno sodbo v primeru ničnosti zahtevkov. Izjemoma bi bila dopustna s soglasno privolitvijo "pravega" družbenika4. Tožnik tega ni zatrjeval, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik ustanovil družbo. Poleg tega je treba upoštevati še teoretično možnost, da bi tožnik sicer ustanovil družbo, vendar ne zase, temveč za račun tretjega. Se pravi, da bi bil le slamnati družbenik. Možen bi bil tudi dogovor med udeleženima, da bo tretji v nekem roku ali pod določenimi pogoji prevzel poslovni delež. Sodišče bi po pravnomočnosti sodbe, s katero bi ugotovilo ničnost družbe, po uradni dolžnosti začelo postopek likvidacije subjekta v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZSReg. Po končanem likvidacijskem postopku bi registrsko sodišče izdalo sklep o izbrisu nične družbe (drugi odstavek 42. člena ZSReg). Tedaj bi prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tretjega. Ta ima interes, da družbo ohrani. Sodišče prve stopnje do konca glavne obravnave ni moglo vedeti ali se bo pred njim pojavil tretji, ki bi zatrjeval takšne okoliščine. Zato zaradi preprečitve možnih zlorab in posega v ustavno pravico, kar bi bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, pravilno ni izdalo zamudne sodbe in je utemeljeno izvajalo dokaze.

7. Glede na pojasnjene materialnopravne razloge niso pravno pomembne pritožbene navedbe: (-) o nesorazmernosti nedovoljenega zahtevka s posledico, (-) da je tožena stranka v letu 2016 ustvarila preko 300.000,00 EUR prihodkov in 37.456,89 EUR dobička, (-) da zagrožena globa tožniku na podlagi odločbe o prekršku znaša 250,00 EUR, (-) da ne bi vlagal ovadbe in sprožal postopka, ki je povzročil bistveno višje stroške kot 250,00 EUR, z namenom izogniti se globi, saj gre za nesorazmerno ravnanje, (-) če bi bil tožnik povezan s toženo stranko, bi poravnal globo 250,00 EUR in nadaljeval s poslovanjem, saj je tožena stranka dobro poslovala, (-) da kolikor bi bil tožnik povezan s toženo stranko in bi imel namen izbrisati toženo stranko, bi se poslužil lažjih, učinkovitejših postopkov, npr. likvidacije gospodarske družbe, (-) da se nesorazmernost kaže v tem, da je z vložitvijo predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja s poslovnim deležem v toženi stranki in prepovedjo razpolaganja s sredstvi na računu tožene stranke, (-) da je sodišče z zavrnitvijo preseglo obseg zahtevka, (-) da četudi bi prekrškovni organ odrekel plačilo globe tožniku, to ne pomeni, da gre pri zahtevku za razpolaganje z nedovoljenim zahtevkom, (-) da je preširoko gledanje kaj vse bi postavljeni zahtevek pomenil za tožnika. Prav tako ni pomembno ali je tožnik sedaj povezan z družbo ali ne. Pomembno je, ali je bil ob ustanovitvi povezan, ali jo je ustanovil ali pa so morda bili zlorabljeni njegovi osebni podatki. To je stvar dokaznega postopka in popolnosti ter pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ključni dokaz v zadevi je izpoved priče J. Š., ki je prepričljivo povedala, da tožnika pozna, saj je prišel k njej z A. K., da bi odprla firmo, da je g. A. K. že prej prišel k njej in ji prinesel fotokopijo potnega lista (tožnika) in podpisano, da je lahko pridobila davčno številko, da je tožnika videla, ko so šli na Upravno enoto urejati odpiranje firme pred g. Imenšek, potem pa še na banko opraviti polog osnovnega kapitala in odpreti račun, tožnik jo je pooblastil, da je urejala zadeve, polog osnovnega kapitala je opravil tožnik, seboj je prinesel gotovino, res ga je videla samo enkrat, vendar se ga je spomnila, saj se vseh svojih strank spomni (11. točka obrazložitve sodbe). Priča J. Š. ima računovodski servis, ki je tudi po ustanovitvi urejal zadeve za toženo stranko, prav tako je priča dala dovoljenje toženi stranki za ustanovitev sedeža na naslovu, kjer ima svoje podjetje. Tožnik ni dokazal, da bi priča J. Š. ustanovila družbo brez njegove vednosti. Da pa je pri tem sodelovala po naročilu tožnika, je priča prepričljivo izpovedala. Ne drži, da bi bila priča J. Š. izjemno nezanesljiva in da se to kaže v tem, da je navajala osebe A. K., ki jih tožeča stranka ne pozna in se nikakor niso mogli nikdar srečati. Sodišče prve stopnje pravilno ni imelo razloga, da ne bi verjelo priči. 9. Tožnik ni predlagal dokaza z zaslišanjem A. K. in na naroku ni uveljavljal kršitve materialnega procesnega vodstva. Zato se na to kršitev ne more sklicevati v pritožbi in sodišče druge stopnje je ni upoštevalo (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Glede na to, da ima tožnik interes za izid postopka, ni prepričljiva njegova navedba, da ni poznal osebe Aleksander Kojadinović oziroma njegovega brata D. K. Pričanje A. P. o določenih sumljivih okoliščinah glede poslovanja tožene stranke se ni nanašalo na ustanovitev družbe, ampak je izpovedoval o pripravljenosti A. P. prevzeti računovodenje tožene stranke, ko ji je to odpovedala J. Š.

10. Priča M. I. se res ni spomnila tožnika, kar je razumljivo glede na njeno delo uradne osebe na točki Vem, ki dnevno srečuje ljudi in ureja statusne zadeve s pravnimi osebami. Vseeno je priča povedala kako opravlja postopek statusne spremembe: da stranka pride osebno in se izkaže z osebnim dokumentom in se pred njo podpiše tako, da potem ona preveri podpis, da vpogleda osebni dokument in osebo pred njo, da je moral tožnik priti k njej, se izkazati z osebnim dokumentom in pred njo podpisati (10. točka obrazložitve sodbe). To posredno dokazuje, da je enak postopek izvedla s tožnikom, sicer mu ne bi dovolila ustanoviti družbe. Če je bil napačno vpisan naslov pri pridobivanju davčne številke tožnika in je posledično napačno vpisan v sodnem registru S. M. na Madžarskem, pravilno pa je S. M. v Srbiji, to ne dokazuje pritožbenih navedb, da je prišlo do zlorabe osebnih podatkov tožnika in da nekdo, ki bi zase urejal potrebno dokumentacijo, tega ne bi storil in da naj bi očitno družbo ustanavljala oseba, ki ji niso bili znani vsi podatki o tožniku oziroma se ni natančneje pozanimala glede tožnika. Kot kaže, je prišlo pri zapisu države rojstnega kraja tožnika v davčni register do pomote zaradi nevednosti ali nepazljivosti uradne osebe, ki iz tožnikovih osebnih dokumentov ni razbrala, da je kraj S. M. v Srbiji, ne na Madžarskem.

11. Tožnik je po pooblaščeni odvetniški družbi podal vlogo 27. 3. 2019 v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca za pisave, vendar v tej ni nasprotoval ugotovitvam, temveč je zgolj povzel zanj pomembne ugotovitve in jih interpretiral (listna št. 122 spisa). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedenec za pisave ni potrdil, da podpis na aktu o ustanovitvi ni njegov (12. točka obrazložitve sodbe). Se je pa opredelil do dokaznih listin: pogodba o odprtju TRR in pooblastilo za poslovanje z banko in s sredstvi (C1 – C6) ter v mnenju zapisal, da obstaja verjetnost, da so podpisi njegovi, ob predpostavki, da bi primerjava z izvirniki pokazala, da gre za izvirnike in da bodo bančni uslužbenci potrdili, da jih je podpisal pred njimi (12. točka obrazložitve sodbe). Glede na prepričljivo izpoved priče J. Š., da so šli skupaj iz Upravne enote na banko opraviti polog osnovnega kapitala in odpirati račun, ne more biti dvoma, da je toženec podpisal listine na banki in pred tem akt o ustanovitvi družbe.

12. Tožnik še neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na sume iz kazenskega postopka, ker pravdni postopek ni vezan na kazenski postopek in da v kazenskem postopku ni bila sprejeta pravnomočna odločitev. Odgovora na poizvedbe Policijske postaje ... koz dne 10. 4. in 5. 9. 2018 (13. točka obrazložitve sodbe) sta le dva od listninskih dokazov, ki ju je sodišče prve stopnje ocenilo skupaj z ostalimi dokazi. Pravilno je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ni dokazal zlorabe osebnih podatkov in da ni podpisal akta o ustanovitvi družbe.

13. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep VSL II Cp 4828/2010. 2 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 89. 3 M. Salmič, Procesna dejanja strank v postopkih glede ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov delniških družb ter vprašanje dopustnosti arbitražne pristojnosti, Podjetje in delo 2/2003, stran 303. 4 M. Salmič, navedeno delo, strani 307, 308, 314.