Jedro

Določbe sedmega odstavka 3. člena Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče razumeti v smislu seštevanja in odštevanja dodajanj in odvzemanj delov stavbe, kolikor bi takšna razlaga pomenila zaobid pogojev, ki varujejo lastnike sosednjih zemljišč glede naravne osvetlitve, prezračevanja in požarne varnosti.

Glede na to, da je šele tožnik na podlagi primerjave vseh načrtov, kar je bila njegova zadolžitev, lahko ugotovil, da v obravnavanem primeru pogoji za izključitev območja za določitev strank niso izpolnjeni, pa ga kljub temu v PGD ni prikazal, hkrati pa je izdelal površen PID in podpisal neresnično izjavo o skladnosti, ko je bilo že na prvi pogled izvedene gradnje očitno, da se posega v pravice sosedov, tudi po presoji sodišča dokazuje, da je tožnik v njihovo izključitev iz postopka najmanj privolil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Disciplinska komisija ZAPS tožnika kot pooblaščenega arhitekta spoznala za krivega: da je kot odgovorni projektant in odgovorni vodja projekta izdelal in podpisal projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja PGD pr-181/08, julij 2009, spremembe september 2009, februar 2010, marec 2010 in april 2010, za rekonstrukcijo stavb A. 6 in 8, pri čemer v projektu ni bilo prikazano območje za določitev strank v skladu s tedaj veljavno določbo 49a. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju Uredba) (1/I točka izreka); da je za isti objekt izdelal in podpisal projekt izvedenih del PID pr-181/08, ki vsebuje lažne ali zavajajoče podatke, saj niso razvidne vse spremembe, ki pomenijo odstopanja od izdanega gradbenega dovoljenja oz. PGD (1/II točka izreka); da je kot odgovorni vodja projekta podpisal izjavo o skladnosti, v kateri je skupaj z odgovornim nadzornikom potrdil, da so v PID vnesene vse spremembe, ki so nastale med gradnjo, da so te spremembe skladne s PGD in izdanim gradbenim dovoljenjem, da te spremembe ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve in da take spremembe ne vplivajo na zagotavljanje neoviranega dostopa oz. gibanja funkcionalno oviranih oseb, ter da je objekt zgrajen skladno s predpisi, čeprav takšna izjava ni resnična, saj v PID niso navedene vse spremembe oz. so te prikazane neresnično (1/III točka izreka).

V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno še, da je tožnik s takim ravnanjem storil težje disciplinske kršitve iz 38., 39., 45. in 46. točke 7. člena Disciplinskega pravilnika in pri tem ravnal naklepno, zato mu je bil izrečen disciplinski ukrep začasni odvzem pooblastila ali licence z začasno izključitvijo iz zbornice za 12 mesecev, izvršitev disciplinske sankcije pa se odloži za dve leti, če v tem obdobju ne bo storil druge težje disciplinske kršitve. V 2. točki izreka je bil izrečen stranski ukrep objave sankcije na spletni strani zbornice. Tožniku je bilo naloženo tudi plačilo stroškov disciplinskega postopka v znesku 1.870,00 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa disciplinska komisija pojasnjuje, da PGD obsega prenovo dveh objektov na naslovih A. 6 in 8. Na prvem objektu je bila zamenjana obstoječa dvokapna opečna streha z dvema steklenima kubusuma z navpičnimi zunanjimi gabariti, ki sta umeščena eden nad drugim, kar predstavlja bistveno spremembo zunanjega izgleda objekta. Na drugem objektu je bil odstranjen del strehe in nadomeščen s teraso. Ne strinja se s tožnikovo razlago, da je kljub povečanju prostornine posameznih delov objekta izpolnjen pogoj glede velikosti iz 7.2 točke 2. člena ZGO-1, saj tega pogoja ni dopustno razlagati v smislu seštevanja in odštevanja dodajanj in odvzemanj. Poleg tega v PGD ni posnetka obstoječega stanja objekta, zato ne verjame v pravilnost podatkov v PGD, ki bruto prostornino pred in po posegu prikazuje enako do decimalnega mesta natančno (A. 6 – 1102,40 m3 in A. 8 – 2162,18 m3), saj je to pri tovrstnih posegih skrajno neverjetno. Zato in ker iz podatkov vodilne mape v projektu za spremembo gradbenega dovoljenja izhajajo drugačni podatki o obstoječem stanju (A. 6 – 1096,78 m3 in A. 8 – 2169,12 m3; novo stanje: A. 6 – 1382,49 m3 in A. 8 – 2209,54m3), ugotavlja, da podatki v PGD niso verodostojni. Glede na navedeno zaključuje, da je bil objekt na naslovu A. 6 z izvedbo steklenih kubusov nadzidan, z izvedbo jaška za dvigalo pa dozidan. Dodaja še, da je bila pri obeh objektih dejansko spremenjena namembnost 1. in 2. nadstropja, in sicer iz stanovanj v hotelsko dejavnost, saj so v PGD prostori predelani v sobe, ki so funkcionalno povezane s hotelom. Ker so bili zaradi teh sprememb prizadeti neposredni sosedje (npr. s skoraj zazidanim oknom), bi tožnik v PGD moral prikazati območje za določitev strank.

Glede očitane kršitve pri izdelavi PID pojasnjuje, da tožnik ni navedel spremembe višine objekta A. 6, saj je gornji del novega kubusa od objekta po PGD višji za približno 53 cm. Poleg tega je PID izdelan površno in zavajajoče, ker iz načrtov niso jasno razvidna morebitna odstopanja izvedenih del od PGD.

Ker gradbeno dovoljenje ne predvideva povečanja tlorisnih gabaritov v drugem nadstropju proti objektu B., ta sprememba ni skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem. Prav tako objekt ni zgrajen v skladu s predpisi, saj v času izdaje gradbenega dovoljenja po prostorskem izvedbenem aktu sprememba namembnosti iz stanovanjske v gostinsko dejavnost, ki je v naravi izvršena, ni bila dovoljena. To pomeni, da je tožnik podpisal neresnično izjavo o skladnosti.

Glede oblike krivde navaja, da se je tožnik glede na naravo opisanih kršitev in njihovo medsebojno povezanost (neprikaz območja za določitev strank v PGD in izvedenih sprememb v PID ter podaja neresnične izjave o skladnosti) kot strokovnjak na svojem področju z opravljenimi vsemi strokovnimi kvalifikacijami (izobrazba arhitekturne stroke, opravljen strokovni izpit, vpis v imenik ZAPS in delovne izkušnje) nedvomno zavedal, da zaradi opisanih dejanj lahko nastanejo prepovedane posledice, pa je kljub temu njihov nastanek dopustil. Disciplinsko sodišče ZAPS je zavrnilo tožnikovo pritožbo in mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 750,00 EUR.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ni pristojna za razlago določb ZGO-1 in podrejenih predpisov oz. bi v primeru dvoma te predpise morala razlagati v korist tožnika. Zavrača očitke o povečanju prostornine stavbe na A. 6 in navaja, da toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na podatke v projektu za spremembo gradbenega dovoljenja, december 2012, saj ta ni predmet obravnavanega postopka. Ker je do povečanja prostornine prišlo šele pri gradnji objekta, ne drži, da je tožnik obveznosti kršil že pri pripravi PGD, v katerem je bila predvidena le relokacija volumna.

Navaja še, da je disciplinsko sodišče odločilo preko disciplinske obtožbe, ko je samo širilo dejansko podlago za obtožbo, tj., da je bila spremenjena tudi namembnost objekta. Do teh razlogov se tožnik zato v postopku ni mogel opredeliti. Dodaja še, da gre po 7.2 točki 2. člena ZGO-1 za rekonstrukcijo tudi v primeru prilagajanja objekta spremenjeni namembnosti.

Ne strinja se, da je bil v obravnavanem primeru bistveno spremenjen zunanji izgled objekta. Ne drži tudi, da gre za dva objekta, ampak za en objekt z dvema hišnima številkama. Zato predlaga, naj sodišče postavi izvedenca arhitekturne stroke.

Zavrača tudi očitke, da je ravnal naklepno, saj je bil PGD v spornem delu pripravljen s strani podizvajalcev, in sicer C.C. Navaja še, da noben predpis ne določa obveznosti prikaza obstoječega stanja v PGD, toženka pa ni pojasnila, zakaj prikaz stanja, kot je podan, ni ustrezen.

Opozarja še, da izpodbijani odločbi (pravilno: sklepa) nimata razlogov, da je bila zaradi očitane kršitve iz 1. točke izreka ogrožena solidnost, varnost in racionalnost projektiranja ali zdravje in življenje ljudi ali živali.

Glede višine objekta opozarja, da je priča geodet D.D. povedal, da je šele pri ponovni meritvi, ki je bila izvedena teden pred zadnjo obravnavo v disciplinskem postopku, ugotovil večjo višino strehe, tožnik pa se je s tem podatkom seznanil šele na obravnavi. Zato se tožniku zdi neverjetno, da se mu očita, da je ravnal naklepno. Očitek, da bi moral zahtevati dopolnitev oz. spremembo gradbenega dovoljenja, je neutemeljen, saj mu takšno pooblastilo lahko da le investitor.

Neutemeljeni so tudi očitki, da naj bi bil PID narejen površno in zavajajoče, dejstvo, da PID ne vsebuje navedb listov posameznih načrtov pa pomeni minorno odstopanje od pravilnika in gre za bagatelno napako. V PID potrjena odstopanja pa ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev.

Izpodbija tudi odločitev o izrečeni sankciji, saj toženka ni utemeljila, zakaj mu je izrekla najstrožjo sankcijo. Neobrazložena je tudi odločitev o krivdi. Glede naloženih stroškov navaja, da v postopku posebna znanja in zmožnosti, ki so izven poklica članov senata, niso bila potrebna. Število in trajanje izvedenih obravnav pa so posledica slabe priprave, organiziranosti in učinkovitosti senatov.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in vztraja pri razlogih svoje odločitve. Opozarja, da tožnik pomanjkanja razlogov o posledici očitane kršitve v pritožbi ni uveljavljal, dodaja pa, da so ti razvidni iz opisa kršitve in da je disciplinska komisija ugotovila, da so zaradi sprememb prizadeti sosedje zaradi skoraj zazidanega okna. V zvezi s stroški postopka pojasnjuje, da so očitki o slabi pripravljenosti senata nekorektni in neutemeljeni, saj je bila prva obravnava preložena zaradi napovedi tožnikovega pooblaščenca, da bo naknadno predložil dokazila in zaradi oprave ogleda. Druga obravnava je bila preložena zaradi vabljenja prič ter ponovnega poskusa oprave ogleda.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da toženka ni pristojna za presojo določb ZGO-1 in podzakonskih predpisov, sodišče pojasnjuje, da so kršitve pravil stroke, zahtev projektiranja, ZGO-1 in podzakonskih predpisov, zakonski znak očitanih disciplinskih kršitev, kar pomeni, da se kršitve omenjenih pravil ugotavljajo v disciplinskem postopku v okviru ugotavljanja dejanskega stanja očitanega ravnanja.

ZAPS je v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZGO-1 poklicna zbornica, ustanovljena zaradi zagotavljanja strokovnosti in varovanja javnega interesa na področju urejanja prostora in graditve objektov. Po 3. točki drugega odstavka istega člena je med drugim pooblaščena za zagotavljanje strokovnosti pooblaščenih arhitektov. Po določbah 26. in 34. člena Disciplinskega pravilnika mora biti v tričlanskem senatu disciplinske komisije in disciplinskega sodišča en član iz matične sekcije, katere član je domnevni kršitelj, o čigar disciplinski odgovornosti se odloča. Iz sestave senatov v obravnavani zadevi je razvidno, da je bil ta pogoj izpolnjen. Na prvi stopnji so bili vsi člani senata univ. dipl. inž. arh., torej iz matične sekcije, katere član je tožnik, na drugi stopnji pa sta to bila predsednik in en član senata. Sodišče zato ne dvomi, da sta imela organa obeh stopenj ustrezno znanje za presojo, ali sta bila PGD in PID pripravljena strokovno pravilno.

Sodišče se strinja s toženko, da določbe sedmega odstavka 3. člena Uredbe, ki določa, da se v primeru rekonstrukcije stavbe, s katero se ne povečuje prostornina stavbe, območje za določitev strank ne določa, ni mogoče razumeti v smislu seštevanja in odštevanja dodajanj in odvzemanj delov stavbe, kolikor bi takšna razlaga pomenila zaobid pogojev, ki varujejo lastnike sosednjih zemljišč glede naravne osvetlitve, prezračevanja in požarne varnosti.

Ker v zadevi ni sporno, da se je odmik objekta na naslovu A. 6 z izvedbo jaška za dvigalo od sosednjega objekta B. zmanjšal, in sicer s 170 cm na približno 40 cm, izključitev prikaza območja za določitev stranka v tem primeru že iz tega razloga ne pride v poštev.

Poleg tega toženka ugotavlja, da se je z obravnavano gradnjo povečala prostornina objekta. Ker tožnik navaja, da noben predpis ne določa, da je treba v PGD prikazati posnetek obstoječega stanja objekta, sodišče najprej pojasnjuje, da to izhaja iz določbe petega odstavka 9. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem je treba v primeru rekonstrukcije, dozidave ali nadzidave obstoječega objekta ali v primeru spremembe namembnosti pred izdelavo risb izdelati posnetek obstoječega stanja. Enako izhaja tudi iz četrtega odstavka 20. člena Pravilnika, ki določa, da se v primeru prizidave, nadzidave ali rekonstrukcije objekta poleg obveznih načrtov izdela tudi posnetek obstoječega stanja, ki omogoča, da se jasno označijo tisti deli obstoječega objekta, ki se zaradi prizidave, nadzidave ali rekonstrukcije v obstoječem objektu spreminjajo ali dopolnjujejo; tehnično poročilo pa mora vsebovati statično presojo obstoječega objekta, s katero se ugotovita možnost in primernost nameravane gradnje.

Ker tožnik v PGD tega ni prikazal, je toženka pri preverjanju pravilnosti podatkov utemeljeno opravila primerjavo s podatki, ki so navedeni v projektni dokumentaciji za spremembo gradbenega dovoljenja. Iz teh podatkov izhaja, da se prostornina objekta A. 6 povečuje za 26 %, prostornina obeh objektov skupaj pa za 9,9 %. Tožnikov ugovor, da toženka ni upoštevala, da je gradnja „živ proces“ je neutemeljen, saj je toženka na podlagi teh podatkov ugotovila nepravilnosti že pri navajanju prostornine obstoječega stanja, torej pred gradnjo. Poleg tega v zadevi ni sporno, da je navedeno povečanje prostornine zavedeno v PID, saj to tožnik v tožbi sam navaja. Vsaka sprememba lokacijskih podatkov, med katere spada tudi velikost objekta (tretji odstavek 6. člena Pravilnika), pa pomeni poseg v gradbeno dovoljenje. Zato takšni posegi med gradnjo, ne da bi bilo pred tem pridobljeno spremenjeno gradbeno dovoljenje, niti niso dopustni. Da se gradnja izvaja v skladu s PGD pa je na podlagi četrtega odstavka 45. člena ZGO-1 dolžan nadzorovati ravno tožnik.

Iz navedenih razlogov je toženkina odločitev, da bi tožnik v PGD moral prikazati območje za določitev strank, pravilna. V zadevi zato ni bistveno, ali bi bilo treba obravnavano gradnjo opredeliti kot rekonstrukcijo z dozidavo in nadzidavo, kar ugotavlja disciplinska komisija, ali kot novogradnjo, kar zatrjuje disciplinsko sodišče. Zato sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu za postavitev izvedenca arhitekturne stroke.

Iz enakega razloga se sodišče ni ukvarjalo z nadaljnjimi razlogi glede namembnosti objekta. Pripominja pa, da je tožbeni ugovor, da je disciplinsko sodišče odločilo preko disciplinske obtožbe, neutemeljen, saj je že disciplinska komisija ugotovila, da je bila s sporno gradnjo dejansko spremenjena namembnost objekta, disciplinsko sodišče pa je to dejstvo zgolj podrobneje utemeljilo. Poleg tega toženka tožniku ni očitala nove kršitve, temveč je na ta način zgolj dodatno utemeljila kršitev iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka.

Da toženka ni pojasnila, kako je bila z očitanim ravnanjem ogrožena solidnost, varnost in racionalnost projektiranja ali zdravje in življenje ljudi, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik tega tožbenega ugovora v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni navajal. Ker tožnik v tožbi ni navedel razlogov, zakaj tega ugovora ni navedel že v upravnem postopku, ga sodišče glede na citirano določbo ZUS-1 ne more upoštevati kot tožbenega razloga.

Ne glede na navedeno sodišče pripominja, da je disciplinska komisija v obrazložitvi sklepa pojasnila, da so zaradi gradnje jaška za dvigalo sosedje iz okna stanovanja B. videli le zid novega dvigala na razdalji približno 40 cm. To pa tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da je bila zaradi tega ogroženo vsaj zdravje ljudi.

Ker ni sporno, da v PID ni vnesena sprememba višine objekta, sodišče pritrjuje toženki tudi, da ta dokumentacija ni skladna z določbo 32. in 33. člena Pravilnika, po kateri mora zbirno projektno poročilo vsebovati tudi opis in utemeljitev skladnosti gradnje s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja in izdanim gradbenim dovoljenjem. Opis morebitnih sprememb in odstopanj izvedenega objekta glede na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja pa mora vsebovati tudi navedbo listov posameznih načrtov, kjer so te spremembe vidne.

Tožnik sicer navaja, da za to dejstvo ni vedel, ker naj bi bila napaka odkrita šele pri ponovni izmeri objekta. Kot že rečeno, je po določbi četrtega odstavka 45. člena ZGO-1 tožnik dolžan nadzorovati, da se gradnja izvaja v skladu s PGD. Po 5.2 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je projektna dokumentacija, kot sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane in izvedene gradnje, namenjena ravno temu, da do nedopustnih odstopanj pri gradnji ne pride. Pri gradnji vseh posameznih delov objekta skladno s PGD torej do drugačne višine objekta ne more priti, zato sodišče ne verjame, da tožnik za novo višino objekta ni vedel. Posledično ne drži, da je izjava o skladnosti pravilna. Prav tako po presoji sodišča pri gradnji nastale spremembe, ki se nanašajo na lokacijske podatke, pomenijo spremembo lokacijskih pogojev. Kot je pojasnila že toženka, spremenjena višina objekta in povečanje tlorisnih gabaritov glede na podatke, ki so določeni v gradbenem dovoljenju, pomenita, da so pri gradnji nastale spremembe pogojev iz gradbenega dovoljenja, zato ni mogoče govoriti, da gre za gradnjo v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da ni izkazana stopnja krivde oz. da izpodbijana odločitev o tem nima razlogov, saj razlogi, ki jih je v tem pogledu navedla toženka, po presoji sodišča omogočajo preizkus toženkine odločitve.

Po določbi prvega odstavka 9. člena Disciplinskega pravilnika član zbornice naklepno krši svoje dolžnosti, če ve, da bo zaradi njegovega dejanja ali opustitve nastala škodljiva in kot taka prepovedana posledica, ter tudi hoče, da ta posledica nastane, oz. se zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa dopusti njen nastanek.

Toženka je v svoji obrazložitvi navedla, da se je tožnik glede na naravo opisanih kršitev in njihovo medsebojno povezanost (neprikaz območja za določitev strank v PGD in izvedenih sprememb v PID ter podaja neresnične izjave o skladnosti) kot strokovnjak na svojem področju z opravljenimi vsemi strokovnimi kvalifikacijami (izobrazba arhitekturne stroke, opravljen strokovni izpit, vpis v imenik ZAPS in delovne izkušnje) nedvomno zavedal, da zaradi opisanih dejanj lahko nastanejo prepovedane posledice, pa je kljub temu njihov nastanek dopustil. Pri tem je toženka natančno pojasnila, zakaj šteje, da je bilo tožnikovo ravnanje v nasprotju s pravili stroke in predpisi, sodišče pa nima pomislekov v oceno, da je tožnik kot strokovnjak na svojem področju z opravljenimi vsemi strokovnimi kvalifikacijami vedel za predpisano vsebino PGD in PID dokumentacije in tudi da je treba v primeru spremembe pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja.

Kot pomembno okoliščino, ki dokazuje, da je tožnik pri izdelavi sporne dokumentacije ravnal z namenom, da se sosedov ne vključi v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, je toženka izpostavila, da tožnik v PGD ni prikazal obstoječega stanja, zaradi česar dejstvo, da se odmik od objekta B. zmanjšuje in da se prostornina objekta spreminja, ni bilo očitno razvidno. Tudi iz opisa nadaljnjih kršitev (pomanjkljivosti PID) je razvidno, da sledijo temu namenu, tj. izključitvi oseb, na katere bi gradnja lahko vplivala, iz sodelovanja v tem postopku.

Tožnik v skladu z 4.2.2 točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 odgovarja za medsebojno usklajenost vseh načrtov, ki sestavljajo projektno dokumentacijo. Zaradi navedenega se tožnik ne more sklicevati na to, da so posamezne dele PGD pripravili podizvajalci, saj to ne vpliva na njegovo vlogo odgovornega vodje projekta. Glede na to, da je šele tožnik na podlagi primerjave vseh načrtov, kar je bila torej njegova zadolžitev, lahko ugotovil, da v obravnavanem primeru pogoji za izključitev območja za določitev strank niso izpolnjeni, pa ga kljub temu v PGD ni prikazal, hkrati pa je izdelal površen PID in podpisal neresnično izjavo o skladnosti, ko je bilo že na prvi pogled izvedene gradnje očitno, da se posega v pravice sosedov, tudi po presoji sodišča dokazuje, da je tožnik v njihovo izključitev iz postopka najmanj privolil. Ne drži tudi, da izrek disciplinske sankcije ni utemeljen, saj je disciplinska komisija v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, na podlagi katerih določb Disciplinskega pravilnika ter upoštevaje katere okoliščine je izrekla sankcijo. To po presoji sodišča tudi pomeni, da je imel tožnik možnost, da ugotovitvam obrazloženo ugovarja.

V zvezi z odmero stroškov, ki jo tožnik tudi izpodbija, sodišče pojasnjuje, da so po določbi 74. člena Disciplinskega pravilnika stroški postopka izdatki, ki so bili potrebni za izvedbo disciplinskega postopka po tem pravilniku, in obsegajo stroške dela disciplinskega tožilca, disciplinskega senata in senata disciplinskega sodišča ter druge stroške, določene s Pravilnikom o plačevanju članarine in drugih prispevkov zbornici. Stroški se določijo kot povprečnina.

Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi povprečnina odmerjena primerno, saj je iz obrazložitve izpodbijanih aktov razvidno, da je toženka to določila v okviru predpisanih razponov, pri čemer je upoštevala zahtevnost predmeta ter število in trajanje obravnav. Tožnik sicer meni, da zahtevnost primera tako visokih stroškov ne upravičuje, vendar zgolj nestrinjanje z odmerjeno višino povprečnine ne zadošča za utemeljitev očitka njene nepravilnosti. Po drugi strani pa primernost višine odmerjene povprečnine izhaja že iz števila očitanih kršitev in ugotovljenih nepravilnosti, pri čemer so se te nanašale na izdelavo dveh projektov, tako PGD kot PID. Tudi tožbene navedbe, da so se obravnave prelagale zaradi slabe organiziranosti senatov prve in druge stopnje so pavšalne, saj jih tožnik z ničemer ne utemelji oz. ne navaja okoliščin, da bi bilo mogoče postopek izvesti na eni obravnavi. Tudi sicer je glede na listine v spisu razvidno, da to ne drži, saj je bila obravnava prvič preložena zaradi naknadno predloženih dokazov in odločitve o izvedbi ogleda, drugič pa zaradi vabljenja prič in ponovnega poskusa izvedbe ogleda. Glede na navedeno zahtevnost primera ter obseg in število pritožbenih ugovorov je po oceni sodišča primerna tudi povprečnina za obravnavo pritožbe pred disciplinskim sodiščem.

Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožnikove navedbe, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.