Jedro

Kaznivo dejanje velike tatvine (ki je ostalo pri poskusu) je bilo s tem, ko je obtoženka vdrla v oškodovankin predal že dokončano, zato še dodatna kvalifikatorna okoliščina, da je bilo dejanje storjeno na predrzen način, ne sodi v pravno opredelitev dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in odločbi o kazenski sankciji tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, preizkusna doba pa se skrajša na 2 (dve) leti.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 3533/2016 z dne 30. 1. 2019 obtoženo A. A. spoznalo za krivo poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in ji izreklo pogojno sodbo, v kateri ji je določilo pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da mora plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe in sodno takso v višini 56,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila obtoženkina zagovornica zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnico oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje pred spremenjenim senatom.

3. Pritožba zagovornice je delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

4. Obtoženkina zagovornica v pritožbi uvodoma zatrjuje, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje njenim razlogom, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitve določb kazenskega postopka. Zatrjuje, da iz izreka izhaja, da se je v zgornjem desnem predalu pisalne mize nahajala denarnica B. B. in kuverta z dnevnim izkupičkom lokala, medtem ko je v 13. točki obrazložitve sodišče prve stopnje navedlo, da so se tam nahajali denar od dnevnega izkupička, menjalni denar in denar za dobavitelje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožničina trditev, da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, neutemeljena. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da se je v denarnici B. B. nahajal menjalni denar, ki se je uporabljal tudi za plačila dobaviteljem, v kuvertah pa dnevni izkupiček lokala, zato zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjske sodbe ni podano. Prav tako niso točne zagovorničine navedbe, da sodišče ni navedlo, v katere listine je vpogledalo in prebralo ter katere dokaze je izvedlo, zaradi česar sodba naj ne bi imela vseh bistvenih sestavin. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno navedlo, katere dokaze je v dokaznem postopku izvedlo, zato zatrjevana kršitev ni podana.

5. Neutemeljeno pa pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer glavni poudarek pritožbe temelji na trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je po oceni zagovornice neprepričljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdelalo korektno oceno oškodovankine izpovedbe in v zvezi s tem glede verodostojnosti oškodovanke navedlo tudi prepričljive razloge, ki jim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Med te je nedvomno uvrstiti tudi okoliščino, da oškodovanka ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka zoper obtoženko, kar bi seveda lahko storila glede na to, da se premoženjskopravni zahtevek ne nanaša zgolj na morebitno premoženjsko škodo, temveč tudi na uveljavljanje nepremoženjske škode, saj je oškodovanka opisovala svojo osebno prizadetost, ko je ugotovila, da je obdolženko kot dolgoletno sodelavko, ki ji je zaupala, zalotila pri izvrševanju kaznivega dejanja, morala pa je poiskati tudi drugega primernega delavca, ki je nadomestil obtoženko. Pritožnica oporeka prepričljivosti in skladnosti izpovedi oškodovanke z navajanjem, da je sodišče prezrlo, da je oškodovanka pri podaji kazenske ovadbe v preiskavi in na glavni obravnavi izpovedovala različno glede bistvenih okoliščin, to je višine zneska denarja, ki naj bi se nahajal v zaklenjenem predalu pisalne mize ter o tem, v kakšnem položaju se je nahajala obdolženka, ko je oškodovanka vstopila v skladišče, kar vse naj bi kazalo na to, da oškodovanka ne govori resnice. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more pritrditi. Ugotavlja namreč, da je oškodovanka glede višine zneska, ki naj bi se nahajal v zaklenjenem predalu, izpovedovala logično, saj je policiji ob podajanju ovadbe navedla znesek 2.000,00 EUR, v katerem je bila višina celotnega prometa tistega dne vključno s plačilom posameznih zneskov s kreditnimi karticami, kasneje zaslišana v preiskavi je povedala, da ta znesek znaša 1.400,00 EUR (to je okrog 1.100,00 EUR dnevnega izkupička ter 200,00 do 300,00 EUR menjalnega denarja v denarnici), ko je bila zaslišana na glavni obravnavi, pa je razpolagala s podatki zaključka blagajne za dan 18. 9. 2015 in na podlagi slednjega navedla točen znesek izkupička, to je 1.152,62 EUR ter med 200,00 in 300,00 EUR menjalnega denarja v denarnici. Takšne korekcije zneskov so po oceni pritožbenega sodišča glede na vse navedeno korektne, pri čemer seveda ni prezreti, da je oškodovanka vsako spremembo zneska natančno obrazložila in tudi pritožbeno sodišče ni spregledalo, da se je znesek, ki je bil najprej prijavljen, skozi tek kazenskega postopka znižal, kar še dodatno potrjuje verodostojnost oškodovanke.

6. Polemiziranje pritožbe glede tega, kako je oškodovanka v preiskavi navajala, da je obtoženka takrat, ko se je vrnila v pisarno, stala pred njeno pisalno mizo in je bil zaklenjen predal na stežaj odprt, potegnjen iz pisalne mize in je imela v rokah ključ ter je bila nagnjena nad predal, medtem ko je na glavni obravnavi izpovedala, da je bil predal odklenjen, ni pa se spomnila, kje je bil ključ, da pa je obtoženka brskala po predalu, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj je ugotoviti, da gre za povsem nebistvene razlike v izpovedi oškodovanke. Logično in življenjsko izkustveno gledano razumno je, da se posameznik, zaslišan v kazenskem postopku kot priča, natančneje spomni okoliščin, o katerih izpoveduje tedaj, ko je prvič zaslišan, torej ko od samega dejanja do zaslišanja preteče manj časa in navedbe oškodovanke glede tega, v kakšni poziciji je zalotila obtoženko, ko je vstopila v pisarno, so po oceni pritožbenega sodišča glede bistvenega skladne. Nedvomno je bil predal, v katerem se je nahajal denar, odprt, čeprav ga je oškodovanka pred odhodom iz pisarne zaklenila in ključ shranila na skrito mesto, obtoženka pa se je nahajala ob tem predalu in bila sklonjena proti njemu, zato tudi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ko ugotavlja na podlagi takšne izpovedbe dejansko stanje v izpodbijani sodbi, pri čemer tosmerne pritožbene navedbe ocenjuje kot le drugačno oceno dokazov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

7. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izpovedi prič C. C. in D. D., saj se je sodišče prve stopnje v zvezi z njuno izpovedjo opredelilo, ko je ocenjevalo izpoved oškodovanke, zato drugačna navajanja glede slednjega v pritožbi ne morejo biti uspešna.

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo obtoženkin zagovor, da je v skladišče odšla zaradi tega, da bi pogledala dokumente glede izvršbe, ki jih je tam hranila oškodovanka v svoji pisalni mizi, tem prepričljivim navedbam sodišča prve stopnje pa se v celoti, da se ne bi ponavljalo, pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

9. Pri tem višje sodišče zavrača tudi trditev pritožbe, da na verodostojnost obdolženkinega zagovora kaže tudi okoliščina, da je na plačilni listi obtoženke z dne 15. 9. 2015 prikazana celotna plača, to je znesek 942,58 EUR, medtem ko je delodajalka obtoženki dne 15. 9. 2015 nakazala le znesek 842,58 EUR, zaradi česar je obtoženka imela blokiran račun. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede slednjega navedlo, da je obtoženka vedela, da ji bo oškodovanka od plače odtegnila znesek 100,00 EUR, sama pa je prejela tudi sklep sodišča, zato takšna pritožbena zatrjevanja ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da na plačilni listi ni naveden znesek, ki ga je oškodovanka zaradi izvršbe nakazala obtoženkinemu upniku, vendar pa jo je glede slednjega nekaj dni pred tem obvestila, zato takšna plačilna lista, glede katere je tudi oškodovanka povedala, da se je pri izdelavi le-te zmotila, ne more ovreči sicer pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je oškodovanki glede njene izpovedi verjeti.

10. Sodišče druge stopnje pa je ob uveljavljanju pritožbenih razlogov in ob obravnavi pritožbe zagovornice po uradni dolžnosti presodilo, da je potrebno glede na opis kaznivega dejanja, ki se očita obtoženki, spremeniti pravno opredelitev. Kaznivo dejanje velike tatvine (ki je ostalo pri poskusu) je bilo namreč s tem, ko je obtoženka vdrla v oškodovankin predal že dokončano, zato še dodatna kvalifikatorna okoliščina, da je bilo dejanje storjeno na predrzen način, ne sodi v pravno opredelitev dejanja. Navedena ugotovitev je zato terjala poseg v sodbeni izrek, ko je drugostopenjsko sodišče v odločbi o krivdi glede pravne opredelitve dejanja le-tega opredelilo kot poskus kaznivega velike tatvine po 1. in ne tudi po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Je pa ugotovljeno okoliščino, da je bilo dejanje storjeno na predrzen način, višje sodišče upoštevalo kot okoliščino, ki vpliva na izbiro in višino kazenske sankcije oziroma v okviru izrečene pogojne obsodbe na trajanje dobe preizkusa.

11. Četudi pritožnica ni izpodbijala odločbe o kazenski sankciji, pa je sodišče druge stopnje le-to preverilo na podlagi 386. člena ZKP, saj je zagovornica pritožbo v korist obtoženke vložila zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Upoštevaje spremenjeno pravno opredelitev in vse okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da je obtoženki utemeljeno izreči pogojno obsodbo. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, pravilno ocenilo in jim dalo tudi pravilno težo, ko je določilo zaporno kazen v trajanju petih mesecev. Upoštevaje ugotovljene olajševalne okoliščine in upoštevaje samo težo kaznivega dejanja je namreč potrebno pritrditi tudi ugotovljenim obteževalnim okoliščinam in sicer, da je bilo dejanje storjeno na škodo dolgoletne delodajalke obtoženke, ki ji je vseskozi tudi zaupala, pri čemer tudi pritožbeno sodišče ni spregledalo premišljenega izvršitvenega načina in dejstva, da je obtoženka izkoristila poznavanje jutranje rutine oškodovanke in izrabila čas, ko je vedela, da oškodovanke ne bo nazaj v pisarno in da se denar še vedno nepreštet nahaja v predalu, dodatno obteževalno okoliščino pa je prepoznalo v dejstvu, da je bilo dejanje storjeno na predrzen način. Ob vseh navedenih okoliščinah, upoštevaje, da je obtoženka vendarle nekaznovana, pa je višje sodišče ocenilo, da je obtoženki sodišče prve stopnje preizkusno dobo določilo v predolgem trajanju. Zato je v tem delu ugodilo pritožbi obtoženkine zagovornice (saj je v korist obtoženke štelo, da je pritožba njene zagovornice vložena tudi zoper kazensko sankcijo)1 ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in preizkusno dobo skrajšalo na dve leti. Po presoji pritožbenega sodišča je tako določena preizkusna doba dovolj dolga, da bo obtoženka lahko potrdila pozitivna pričakovanja sodišča prve in druge stopnje in kaznivih dejanj ne bo več izvrševala.

12. Sodišče druge stopnje je v zgoraj navedenem obsegu poseglo v izrek izpodbijane sodbe in ga spremenilo in ker drugih zatrjevanih kršitev, ki jih navaja pritožba ni našlo in ker tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženkine zagovornice v preostanku zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Višje sodišče sodne takse ni določilo, ker je bilo s to sodbo odločeno v korist obtoženke (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 836