Jedro

Čeprav je preklic radijskega dovoljenja stvar posebnega postopka in s tem tudi stvar morebitnega drugega upravnega spora, je vendar pomembna okoliščina v zvezi s presojo verjetnega nastanka težko popravljive škode. In to že zaradi tega, ker bi glede na izvršljivost odločbe prve stopnje o preklicu radijskega dovoljenja (2. odstavek 41. člena ZTel) lahko prišlo do njene izvršitve prej, preden bi imel tožnik sploh možnost vložiti tožbo zoper odločbo druge stopnje.

Tožnik ima glede tega zagotovljeno samostojno sodno varstvo, toda učinkovitost tega sodnega varstva, če bi bila taka odločba izvršena, je z vidika začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS dvomljiva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 1139/99-2 z dne 25.11.1999 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, popr., v nadaljevanju: ZUS), naj z začasno odredbo odloži izvršitev sklepov, ki jih je 16.6.1999 pod št. ... izdala Uprava RS za telekomunikacije o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, pritožbo pa zavrnila tožena stranka z odločbama, koda 742/MP z dne 22.9.1999 in koda 741/MP z dne 21.9.1999, ki sta izpodbijani v tem upravnem sporu. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je izvršitev akta, izpodbijanega v upravnem sporu, mogoče glede na 1. odstavek 69. člena ZUS odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS, to je, da bi z izvršitvijo akta tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Že pogoja težko popravljive škode po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka v zahtevi ni verjetno izkazala, saj je svoje navedbe, da bi plačilo pristojbin cca. 47,8 mio SIT letno (po aktih, izpodbijanih v upravnem sporu gre le za 23.892.000 SIT, prvostopenjskih sklepov pa tožeča stranka niti predložila ni) pomenilo prenehanje oziroma nezmožnost njenega poslovanja, izkazovala z bilanco stanja in izkazom uspeha za leto 1998 ter z izpisom iz podatkov spletnih strani Gospodarskega vestnika, ki ni pooblaščeni organ za zbiranje finančnih podatkov. Po mnenju sodišča prve stopnje prisilna izpolnitev z upravnim aktom naloženih obveznosti sama zase ne pomeni take škode, zlasti ne zato, ker ne gre za neko nepredvideno obveznost. Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odl. US, 59/99 - odl. US, v nadaljevanju: ZTel) je namreč stopil v veljavo 28.6.1997 in v 4. odstavku 35. člena določil, da se za uporabo radijskih frekvenc plačuje pristojbina, zato bi vsi uporabniki, vsaj okvirno, morali to upoštevati pri svojem poslovanju. Sodišče prve stopnje zavrača druge navedbe tožeče stranke in meni, da že iz določbe 41. člena ZTel izhaja, da bi odložitev izvršitve nasprotovala javni koristi, ne pa obratno, kot trdi tožeča stranka. Tudi sicer sklicevanje tožeče stranke na navedeno določbo ZTel še ni dokaz o nastanku težko popravljive škode. Preklic radijskega dovoljenja je namreč predmet samostojnega upravnega odločanja, v katerem ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo, vključno s predlogom za izdajo začasne odredbe.

V pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka navaja, da mora predlagatelj začasne odredbe pogoje za njeno izdajo le verjetno izkazati. Z zneskom 47,8 mio SIT je izkazoval letno obveznost, saj se po Uredbi o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98) pristojbine plačujejo v dveh delih letno in druga polovica sklepov prihaja na RTV organizacije prav te dni. Sklepi za prvo polovico leta se nahajajo v upravnem spisu, in če je sodišče že ocenilo, da njegova vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, bi od tožnika lahko zahtevalo dopolnitev skladno z določili ZPP. Finančni podatki FI-P0, ki jih je predložil, so podatki, ki jih upravljalec zbirke Gospodarski vestnik pridobiva v sodelovanju z Agencijo za plačilni promet, ki pa je pooblaščena za zbiranje podatkov, zato bo naknadno posredoval iste finančne podatke, pripravljene s strani APP. Navaja še, da je zakon res začel veljati v letu 1997, toda določa le, da je uporabnik dolžan plačati pristojbino (4. odstavek 35. člena) in nič več. Vse ostalo je uredil podzakonski akt - uredba. Uredba je bila sprejeta šele konec leta 1998 in šele na podlagi te uredbe je mogla okvirno ugotoviti svojo obveznost. Prej pa ni mogla vedeti, ali se obveznost nanaša na nova dovoljenja v smislu koncesije, ali tudi na stara, kakšna bo višina obveznosti, ali bo šlo za enkratno plačilo za nove RTV organizacije. Zaradi tega je vložila na Ustavno sodišče pobudo za presojo ustavnosti zakona in uredbe. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno in brez podlage v zakonu ugotavlja, da bi odložitev nasprotovala javnemu interesu. Če bi hotelo sodišče kvalificirano ugotoviti morebitno nasprotje z javnim interesom (da bi bila predlagana začasna odredba v skladu z javnim intresom, je tožeča stranka izkazovala v vlogi), bi morala njeno zahtevo posredovati tudi državnemu pravobranilcu, pa je očitno ni. Če ni imelo njegovega stališča, bi moralo sodišče svoje stališče vsaj natančneje obrazložiti. V konkretnem primeru vsebujejo sklepi prve stopnje tudi izrek, da se v primeru neplačila pristojbin radijsko dovoljenje prekliče. Res je to stvar drugega postopka, vendar želi tožeča stranka tudi zaradi tega doseči odlog izvršitve spornih aktov.

Morebitna izvršitev spornih aktov v navedeni smeri bi neposredno vplivala na količino in zvrst programa, ki ga od tožnika kot javnega glasila zahteva Zakon o javnih glasilih, in imela za posledico odvzem samega statusa. Predlaga, da vrhovno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje in predlagano začasno odredbo izda, podrejeno pa izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da se strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo in pravilno obrazložilo, zakaj z vidika poslovanja tožeče stranke prisilna izvršitev denarne obveznosti sama zase ne pomeni škode, sploh pa težko popravljive škode v smislu 2. odstavka 30. člena in 1. odstavka 69. člena ZUS. Kolikor se pritožbeni ugovori nanašajo na verjetno izkazanost te škode, jih pritožbeno sodišče zavrača. Pri tem zavrača tudi ugovor, ki se nanaša na postopek. Sodišče namreč ni bilo dolžno po pravilih ZPP opozoriti tožečo stranko, kako naj verjetno izkaže kak pogoj. Vse pogoje za izdajo začasne odredbe mora verjetno izkazati tožnik v sami zahtevi za njeno izdajo. Že zaradi kratkega roka iz 4. odstavka 69. člena ZUS v teh postopkih ni mogoča taka smiselna uporaba določb ZPP, kot jo uveljavlja tožeča stranka.

Utemeljeno pa v tem primeru tožeča stranka opozarja, da je neizpolnitev obveznosti tudi podlaga za preklic radijskega dovoljenja, in prav ta posledica je v samem izreku prvostopnih aktov izrecno napovedana. Čeprav je preklic radijskega dovoljenja stvar posebnega postopka in s tem tudi stvar morebitnega drugega upravnega spora, je vendar po presoji pritožbenega sodišča prav navedena posledica pomembna okoliščina v zvezi s presojo verjetnega nastanka težko popravljive škode.

In to že zaradi tega, ker bi glede na izvršljivost odločbe prve stopnje o preklicu radijskega dovoljenja (2. odstavek 41. člena ZTel) lahko prišlo do njene izvršitve prej, preden bi imel tožnik sploh možnost vložiti tožbo zoper odločbo druge stopnje.

Tožnik ima res glede tega zagotovljeno samostojno sodno varstvo, toda učinkovitost tega sodnega varstva, če bi bila taka odločba izvršena, je z vidika začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS dvomljiva.

Tožeča stranka ugovarja tudi ugotovitvi, da bi odložitev izvršitve nasprotovala javni koristi. Pri presoji tega pogoja izhaja sodišče prve stopnje samo iz pravne ureditve 41. člena ZTel, ki predpostavlja, da je obveznost plačila pristojbine že določena z radijskim dovoljenjem. Toda v tem primeru očitno ni tako. Tudi sicer ni jasno, zakaj se pri presoji javne koristi sodišče prve stopnje opira na prav tisto pravno podlago, ki jo pri presoji verjetno izkazane težko popravljive škode zavrača, češ, da gre za drug postopek. Zato je utemeljen pritožbeni ugovor, da glede tega izpodbijani sklep pravzaprav ni obrazložen.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS.