Jedro

Izpodbijane odločbe nimajo narave akta vodenja in poveljevanja, saj tožena stranka tožnika ni le razreševala in imenovala na določene dolžnosti, ampak ga je z njimi razporejala in mu določala plačo. Tako gre za akte delovnopravne narave, zoper katere je po tem, ko je pravočasno vložen ugovor, dopustno sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede zavrženja tožbe za odpravo odločbe št. ... z dne 5.11.1998 razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdita sklep in izpodbijani del sodbe (točka B/2) sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v prvih devetnajstih alinejah točke B/1b (za znesek 1.961.754,00 SIT oz. 8.186,25 EUR za obdobje od vključno novembra 1998 do vključno maja 2000) in v točki B/5a (stroški postopka) razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v preostalem izpodbijanem delu (točka B/1a, nerazveljavljeni del točke B/1b, točka B/1c, točka B/3 in točka B/4) pa spremeni tako, da se zahtevek za izplačilo 6.536.887,00 SIT (27.277,88 EUR) iz naslova razlike v plači za obdobje od vključno junija 1991 do vključno oktobra 1998 in obdobje od vključno junija 2000 do vključno decembra 2002, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem 12/18 za obdobje od 28.6.1991 do 1.1.2001, od 1.1.2001 dalje pa vplačilo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje mesečno po 12,60 % bruto plače poveljnika letalskega oddelka namesto 6,25 % bruto plače, ki jo je prejemal ter za plačilo odškodnine za neizkoriščene rekreacijske dopuste za čas od 4.10.2000 do vključno decembra 2002 zavrne.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija zoper odločitev o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem in odškodnine za neizrabljeni rekreacijski dopust se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom na razveljavitev odločb tožene stranke in razporeditev tožnika na ustrezna delovna mesta v skladu s 14. členom UZITUL od 28.6.1991 dalje. S sodbo je ugodilo zahtevku za obračun razlike v plači za obdobje od junija 1991 do vključno februarja 1996 ter od marca 1997 (pravilno: 1998) do decembra 2002, z odvodom prispevkov in davkov ter plačilom neto razlik v skupnem znesku 8.498.641,00 SIT oziroma 35.464,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska, razvidnega iz točke B/1 od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik iz naslova razlik v plači za obdobje od marca 1996 do vključno februarja 1998 zahteval več, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati zavarovalno dobo s povečanjem 12/18 od 28.6.1991 do 1.1.2001, naprej pa je dolžna tožniku v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje vplačevati mesečno po 12,60 % bruto plače poveljnika letalskega oddelka namesto dosedanjih 6,25 % bruto plače, ki jo je prejemal. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za neizkoriščene rekreacijske dopuste za čas od 4.10.2000 do vključno decembra 2002, kar je iz tega naslova zahteval več, pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 6.881,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sklep in sodbo se pritožujeta obe stranki. Zoper sklep pod točko A in sodbo pod točko B/2 se pritožuje tožnik. Smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo (pravilno: zavrglo) celoten zahtevek v zvezi z odpravo odločb o razporeditvi, ker naj bi bile akti vodenja in poveljevanja. S tem se ne strinja, saj meni, da gre za odločbe Ministrstva za obrambo, ki so urejale pravice in dolžnosti zaposlenih kot akti s podlago v delovnopravni zakonodaji. Zato zavrženje tožbe ne bi smelo obveljati vsaj za odločbe z dne 17.7.1991, 9.10.1991, 28.2.1992 in 16.11.1994. V tem delu predlaga ugoditev zahtevku. Glede zavrnitve dela zahtevka v točki B/2 izreka sodbe pa meni, da kljub pretečenemu 5-letnemu zastaralnemu roku zahtevka v tem delu ne bi smelo zavrniti, ker je tožena stranka kontinuirano kršila tožnikovo pravico do večje plače. Glede na stališče tožnika, da lahko zastaranje steče šele, ko ugasne kršitev, ta pa v konkretnem primeru še traja, tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodi in sodbo spremeni.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Glede odločitve pod točko B/1 sodbe navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo po tem, ko je zavrglo tožbo na razveljavitev odločb o razporeditvi (ki so akti vodenja in poveljevanja), priznati tožniku plače v višini, ki velja za poveljnika oddelka, saj je s tem posredno sprejelo odločitev, na katero dolžnost bi moral biti tožnik imenovan. S tem pa je preseglo svoje pristojnosti. Tožnik bi lahko zahteval sodno presojo odločb o plači, vendar za tisto dolžnost, na katero je imenovan in ne za želeno dolžnost. Tožnik odločb o plači ni izpodbijal, zato so postale pravnomočne in na njihovi podlagi je bila tožniku plača tudi izplačana. Glede plače za mesec junij 1991 navaja, da pred 29.6.1991 tožnik ni bil delavec tožene stranke. Noben predpis ne določa, da je tožena stranka dolžna poravnati tudi tiste terjatve, ki so nastale do Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Iz 14. člena Ustavnega zakona in odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-12/95 z dne 20.11.1997 ta obveznost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku razliko v plači in sicer za dolžnost poveljnika oddelka, na kateri je bil tožnik v JLA. Odločitev utemeljuje s tem, da je odločba Ustavnega sodišča RS odpravila odredbe, na podlagi katerih so osebe, ki so pristopile iz JLA in za katere v tistem času ni bilo ustreznih formacijskih dolžnosti, torej dela, ki bi ga konkretno opravljale in so bile doma, prejemale plačo. Republika Slovenija ni nikomur zagotovila, da mu bo tudi po prestopu v Teritorialno obrambo Slovenije (TOS) priznavala pravice v višini, kot jih je imel v JLA. Nikomur tudi ni zagotavljala, da bo opravljal tako dolžnost, kot v JLA. Tožnik bi lahko glede na stopnjo svoje izobrazbe opravljal različne naloge: inštruktor v enoti, predavatelj v šoli za častnike ali Fakulteti za strojništvo, uradnik na nekem ministrstvu. Že Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi citirane odločbe pojasnilo, da ni mogoče šteti kot pridobljene pravice plače v določeni višini, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca. Tudi če bi stališče sodišča prve stopnje držalo, pa bi moral tožnik na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS odpravo aktov, ki so bili posledica razveljavljenih odredb, zahtevati pri toženi stranki in ne neposredno pri sodišču. Tožnik odločb pri toženi stranki ni izpodbijal, zato so postale dokončne in izvršljive. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo plačo za delo, ki ga ni opravljal. S tako odločitvijo je povzročilo neupravičeno razlikovanje med zaposlenimi, saj je tožniku priznalo pravice, ki jih drugi zaposleni pri toženi stranki nimajo. Glede odločitve o zavarovalni dobi s povečanjem pritožba navaja, da se je benificirana delovna doba začela upoštevati zaposlenim pri toženi stranki s 1.1.1993, skladno z uredbo o določitvi del na področju obrambe in zaščite, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem ter v načinu plačila prispevkov (Ur. l. RS, št. 57/92). Šele s tem dnem je tožnik pridobil pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in ustavni zakon osebam, ki so bile v JLA, ni priznaval avtomatično še naprej zavarovalne dobe s povečanjem, ne glede na dejansko delo. Tudi glede odškodnine za rekreacijski dopust tožena stranka v pritožbi ponavlja, da noben predpis ne omogoča, da bi morali pravice, ki so jih imele osebe v JLA, priznavati tudi še naprej, ne glede na pravni red Republike Slovenije. Šele novela Zakona o obrambi iz leta 2002 je uveljavila novost, da vojaškim kontrolorjem letenja in članom posadk vojaških zrakoplovov, vojaškim pirotehnikom in vojaškim potapljačem pripada za ohranjanje telesne psihofizične pripravljenosti poleg dopusta še dodaten rekreacijski dopust v višini 15 dni. Glede na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje tožena stranka izpodbija tudi sklep o stroških postopka, ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v ugoditvenem delu zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo vztraja pri tem, da je njegov zahtevek utemeljen, ker že v izhodišču tožena stranka ni ravnala prav, saj v letu 1991 ni bil ustrezno razporejen. Posledice te napake so trajale celotno vtoževano obdobje. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo delno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v točki A sklepa zavrglo tožbo z zahtevkom za razveljavitev trinajstih odločb tožene stranke z obrazložitvijo, da so odločbe o razporeditvi, posamični ukazi in odredbe, s katerimi se v Slovenski vojski zaposlene razporeja na konkretne dolžnosti akti poveljevanja in ne delovnopravni akti. Zato je menilo, da ni pristojno za odločanje o razporeditvah in tudi ne za odpravo izpodbijanih aktov. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso glede tega vprašanja. O zahtevku za razveljavitev odločbe z dne 7.4.1997 je bilo pravnomočno odločeno v zadevi Pd 504/97, zato je tožbo z zahtevkom za razveljavitev te odločbe zavrglo iz tega razloga.

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da navedene ugotovitve sodišča prve stopnje niso povsem točne. Pritožba tožnika utemeljeno poudarja, da odločbe z dne 17.7.1991, 9.10.1992, 28.2.1992 in 16.11.1994 niso akti vodenja in poveljevanja. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi večina drugih izpodbijanih odločb nima narave akta vodenja in poveljevanja. Z izpodbijanimi akti (odločbami, odredbami in ukazi) tožena stranka tožnika ni le razreševala in imenovala na določene dolžnosti, ampak ga je z njimi tudi razporejala ter mu določala plačo. Plačo določajo del odločbe z dne 17.7.1991, odločba z dne 9.10.1992, del odločbe z dne 28.2.1992, del odločbe z dne 7.9.1992, odločba z dne 16.11.1994, odločba z dne 5.5.1995, odločba z dne 30.1.1998, odločba z dne 5.11.1998, odločba z dne 2.6.2000 in odločba z dne 20.7.2002. Vse te odločbe so akti delovnopravne narave in ne akti vodenja in poveljevanja. Za te spore je delovno sodišče pristojno, o čemer ne nazadnje priča izjemno veliko število pred delovnimi sodišči obravnavanih tovrstnih zadev. Prav tako ni mogoče šteti za akte vodenja in poveljevanja odločb o razporeditvi na dolžnosti z dne 28.2.1992 in z dne 7.9.1992. Akta vodenja in poveljevanja sta le odredbi o razrešitvi in imenovanju z dne 5.11.1998 in 10.7.2002 ter odredba z dne 7.4.1997, o kateri pa je že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je preveč poenostavljeno tolmačilo stališča VDSS in VS RS, zavzeta v zadevi opr. št. Pdp 998/2000 (opr. št. VIII Ips 302/2002), iz katerih izhaja, da so akti vodenja in poveljevanja le tisti vojaški akti, ki nimajo neposrednih delovnopravnih posledic. Vsi drugi akti, ki jih Ministrstvo za obrambo izda kot delodajalec in ki imajo vpliv na delovnopravni položaj vojaške osebe, pa so akti delovnopravne narave, zoper katere je sodno varstvo dopustno. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev o odredbi o razrešitvi in imenovanju z dne 5.11.1998 in ukazu o razrešitvi in imenovanju z dne 10.7.2002 pravilna. V obeh primerih gre za identično situacijo kot v primeru odredbe z dne 7.4.1997 in sicer je bil v obeh primerih tožnik na podlagi 45. in 46. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 - 87/97) razrešen ene dolžnosti in imenovan na drugo. Da se imenovanja in razrešitve poveljnikov na podlagi 45. člena ZObr izvršijo z akti vodenja in poveljevanja iz 46. člena ZObr, je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-253/96 z dne 2.4.1998. Zoper akte vodenja in poveljevanja ni sodnega varstva, zato je sodišče prve stopnje tožbo z zahtevkom za razveljavitev odredbe z dne 5.11.1998 in ukaza z dne 10.7.2002 utemeljeno zavrglo. Utemeljeno je zavrglo tudi del tožbe z zahtevkom za razveljavitev odredbe z dne 7.4.1997, ker je o tem zahtevku že pravnomočno razsojeno.

Ostale izpodbijane odločbe pa so akti delovnopravne narave, pri katerih je najpomembnejše vprašanje, ali so za sodno varstvo podane procesne predpostavke. Zoper odločbe z dne: - 17.7.1991 (razporeditev na delovno mesto inštruktor V, določitev akontacije plače v neto znesku 13.000,00 SIT), - 9.10.1992 (določitev količnika 3,37), - 28. 2.1992 (razporeditev na dolžnost vodja učne enote ..., določitev količnika 3,36), - 7. 9.1992 (razporeditev na dolžnost poveljnika učnega voda, določitev količnika 3,10), - 16.11.1994 (določitev količnika 3,80), - 5.5.1997 (določitev količnika 3,80 za poveljnika lahkega topniško raketnega voda, - 30.1.1998 (določitev količnika 4,00), - 2.6.2000 (določitev količnika 4,40), - 20.7.2002 (določitev količnika 4,70) tožnik ni uveljavljal varstva pravic, zato so postale pravnomočne. Sodno varstvo je bilo po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90) veljavnem v času izdaje navedenih odločb, dopustno le v primeru, če je delavec prej uveljavljal varstvo pravic pred pristojnim organom pri delodajalcu (2. odstavek 83. člena ZTPDR). Podobno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 - 113/2005) v 24. členu. Vse navedene odločbe so imele pravilen pravni pouk, vendar tožnik zoper njih varstva pravic ni uveljavljal. Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I- 12/95 z dne 20.11.1997, s katero so bile odpravljene odredbe Ministrstva za obrambo (priloga B 4 - 6), ki so predstavljale podlago za izdajo pravnomočnih odločb o razporeditvi in plači tožnika, ne daje pravne podlage za izpodbijanje odločb neposredno pred sodiščem. Tožnik je s tožbo z dne 9.5.1996 zahteval ustrezno razporeditev in izplačilo razlike v plači (ne da bi pred tem izpodbijal do takrat izdane odločbe o razporeditvi in plači), nato pa je tožbo razširil na razveljavitev zgoraj navedenih odločb šele z vlogo z dne 4.6.2007, kar je po več kot desetih letih od izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS. Na podlagi ustavne odločbe bi tožnik lahko v roku treh mesecev od objave v uradnem listu zahteval spremembo ali odpravo do tedaj izdanih odločb pri toženi stranki (in šele nato uveljavljal sodno varstvo), odločbe, ki so bile izdane po tem in ki niso imele narave akta vodenja in poveljevanja pa v rokih in po postopku, določenem v delovnopravnih predpisih. Zahteva za ureditev statusnih pravic z dne 28.6.1995 teh postopkov ne more nadomestiti in se tudi ne more šteti za pravočasen ugovor zoper katero od izpodbijanih odločb, saj je bila zadnja odločba pred tem datumom izdana 16.11.1994. Zato je sodišče prve stopnje, kljub napačni materialnopravni podlagi, tožbo v delu, ki se nanaša na navedene odločbe, utemeljeno zavrglo.

Ni pa utemeljeno zavrglo tožbe v delu, ki se nanaša na odločbo o določitvi plače št. 105-01-7/98 z dne 5.11.1998, zoper katero je tožnik vložil ugovor v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi (80. člen ZTPDR) in po tem, ko je bil ugovor dne 23.3.1999 zavrnjen, tudi tožbo dne 6.4.1999 (83. člen ZTPDR). S tožbo je tožnik izpodbijal obe odločbi, sodišče prve stopnje pa je odločilo le o zahtevku za razveljavitev odločbe organa prve stopnje št. 105-01-7/98 z dne 5.11.1998. Tožbe glede tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči, ampak o zahtevku vsebinsko odločiti, saj kot že rečeno odločba o določitvi plače ni akt vodenja in poveljevanja, ampak akt delovnopravne narave, katerega zakonitost, če so izpolnjene procesne predpostavke, mora sodišče vsebinsko presoditi. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep o zavrženju tožbe glede zahtevka za razveljavitev odločbe o plači z dne 5.11.1998 (potrjeni z odločbo z dne 23.3.1999, o kateri mora sodišče prve stopnje tudi odločiti) razveljavilo; v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano A točko sklepa sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sodbo v točki B/2 pritožbeno sodišče poudarja, da je stališče, ki ga ponuja, napačno. Ne drži, da zastaranje ne začne teči, če kršitev še traja. Če bi to veljalo, potem nobena terjatev ne bi nikoli zastarala. Kdaj začne teči zastaralni rok, povsem jasno določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 -57/89), ki ga je v tem primeru treba uporabiti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 361. člena ZOR). Če je tožnik menil, da tožena stranka ne izpolnjuje obveznosti iz naslova plače (v tem primeru gre za obdobje od marca 1996 do februarja 1998), je imel pravico terjati izpolnitev prvi dan po plačilnem dnevu (za marec 1996 torej 6. aprila 1996, za februar 1998 pa 6. marca 1998 z upoštevanjem, da je plačilni dan v državnih organih 5. v mesecu za pretekli mesec). Splošni zastaralni rok za denarne terjatve je pet let (371. člen ZOR). Tožba je bila za to obdobje razširjena 7.3.2003, kar pomeni, da je zastaranje nastopilo za vse terjatve, zapadle pred 7.3.1998. Glede na to je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki B/2. V zvezi s pritožbo tožene stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je kljub zavrženju tožbe na razveljavitev odločb o razporeditvi in določitvi plače prisodilo tožniku razliko v plači za obdobje od junija 1991 dalje (razen za obdobje od marca 1996 do februarja 1998). Tožnik je izjavo o prestopu iz JLA v TOS podpisal 28.6.1991 in prestopil 29.6.1991. Ker je bila ta dan sobota in 30.6.1991 nedelja, je z dejanskim delom pri toženi stranki pričel šele s 1.7.1991. Pred 29.6.1991 je bil zaposlen v JLA in Republika Slovenija ni prevzela neporavnanih obveznosti, ki jih je JLA imela do svojih delavcev do njihovega prestopa v TOS. Republika Slovenija je vojaškim osebam, ki so prestopile iz JLA v TOS zagotavljala le ohranitev v JLA pridobljenih pravic, ne pa prevzema morebitnih obveznosti, ki jih JLA do svojih pripadnikov do prestopa ni izpolnila. Zato je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačo za junij 1991 neutemeljen iz tega razloga.

Glede ostalega obdobja, torej časa od julija 1991 dalje pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožene stranke, da so postale odločbe o razporeditvi in odločbe o določitvi plače pravnomočne, zato tožnik za obdobje njihove veljavnosti nima pravice do nikakršne razlike v plači, ki bi bila posledica drugačnega plačilnega razreda od tistega, ki je s posamezno odločbo določen. Republika Slovenija je z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS, št. 1/91-I) v 14. členu res zagotovila aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v JLA, ki nadaljujejo delo v TOS statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do 25.6.1991 v JLA. Tožnik bi moral tako ob prehodu v TOS ohraniti raven pravic, ki jih je pridobil v JLA. Če je menil, da mu s prvo odločbo z dne 17.7.1991 in nadaljnjimi odločbami niso bile zagotovljene, bi moral zoper odločbe ugovarjati. Ker ni ugovarjal, so postale dokončne in pravnomočne, na njihovi podlagi pa je tožnik plačo prejemal. Zahtevek iz naslova razlike v plači namreč ni samostojen zahtevek, ki bi ga bilo mogoče obravnavati mimo dokončnih in pravnomočnih odločb (enako je VS RS razsodilo tudi identični zadevi opr. št. VIII Ips 298/2006 z dne 29.5.2007). Tožnik pravice do višje plače tudi ne more uveljavljati na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I- 12/95 z dne 20.11.1997 iz že obrazloženih razlogov.

Zahtevka tudi ni mogoče obravnavati kot zahtevka za plačilo po dejanskem delu. Točna je trditev v pritožbi, da je tožnik prejel, kar mu je na podlagi pravnomočnih odločb pripadalo. Sam je izpovedal, da je ves čas opravljal naloge formacij in dolžnosti, na katere je bil razporejen. Zahtevek iz naslova razlike v plači se nanaša na tožnikovo nestrinjanje z odločbami o razporeditvi in določitvi plače oziroma količnikov za določitev plače, ki pa jih ni izpodbijal. Mnenje prof. dr. J. z dne 8.12.2003, na katerega se je med postopkom tožnik nekajkrat skliceval in ga je očitno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, tega dejstva ne spremeni. Po citiranem mnenju so bile razporeditve neustrezne in niso sledile določbam UZITUL. To sicer lahko drži, vendar pa v mnenju ni upoštevano, da so vse odločbe (razen že navedene št. 105-01-7/98 z dne 5.11.1998) pravnomočne; pravnomočnost pa sanira tudi morebitno nezakonitost. Tožnik bi svoje pravice, izhajajoče iz UZITUL lahko uveljavil le v primeru izrabe pravnih sredstev, ki mu jih omogoča zakon.

Glede na navedeno je neutemeljen zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači zaradi višjega količnika za čas od julija 1991 do februarja 1996 in od marca 1998 do decembra 2002, razen za čas veljavnosti odločbe št. ... z dne 5.11.1998, to je za čas od 15.11.1998 do 31.5.2000, ko je stopila v veljavo nova odločba o plači z dne 2.6.2000. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da gre za denarni zahtevek, ki se lahko uveljavlja ne glede na pravnomočne odločbe o razporeditvi in plači, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe v B/1 točki v delu, ki se nanaša na obdobje od vključno novembra 1998 do vključno maja 2000 (prvih 19 alinej točke B/1b) razveljavilo, ker je odločitev o morebitni razliki za to obdobje odvisna od odločitve o zakonitosti odločbe o plači št. 105-01-7/98 z dne 5.11.1998, potrjeni z odločbo organa druge stopnje z dne 23.3.1999, v ostalem delu pa spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo razlike v plači s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi glede ostalih uveljavljanih pravic - priznanja zavarovalne dobe s povečanjem 12/18 od 28.6.1991 do 1.1.2001 in plačila prispevkov v višini 12,60 % bruto plače poveljnika letalskega oddelka namesto plačanih 6,25 % ter izplačila odškodnine za neizkoriščene rekreacijske dopuste za čas od 4.10.2000 do 31.12.2002. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sodijo med pravice, pridobljene v JLA (zatečene pravice). Zato jih je tožniku v nezastaranem delu priznalo. Pritožbeno sodišče s takim zaključkom ne soglaša. Iz že omenjene ustavne odločbe ne izhaja, da obdržijo osebe, ki so prestopile iz JLA v TOS vse pravice v nespremenjeni višini ves čas trajanja delovnega razmerja. Republika Slovenija je zagotovila tožniku pravice, izhajajoče iz pridobljene zavarovalne dobe s povečanjem (vpis v delovno knjižico, štetje v višini, kot je bila pridobljena do prestopa ne glede na višino, ki jo določajo predpisi Republike Slovenije). Ni pa mu bila dolžna šteti zavarovalne dobe s povečanjem 12/18 neodvisno od dolžnosti, na katero je razporejen. Predpisi SFRJ, na podlagi katerih je tožnik pridobil pravico do zavarovalne dobe s povečanjem, so določali posebne pogoje, pod katerimi se je posamezniku ta pravica priznala. Pogoj za delovna mesta delavcev, ki opravljajo delo poklicnih pilotov ali učiteljev motornega letenja in jadralnega letalstva je bil po 4. točki XVIII. poglavja Zakona o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (Ur. l. SFRJ, št. 17/68) 200 letov v letu. To pomeni, da je bilo mogoče pridobiti pravico do zavarovalne dobe s povečanjem tudi v JLA le v primeru dejanskega dela na delovnih mestih, kjer se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Tožnik po prestopu v TOS ni delal na takem delovnem mestu, na katerem bi bila priznana zavarovalna doba s povečanjem. Trenaže, ki mu jo je omogočila tožena stranka zaradi ohranitve zdravstvenih in drugih sposobnosti za pilota, ni mogoče šteti niti za opravljanje dela drugega delovnega mesta, na katerem je bil dejansko razporejen, niti kot pogoja za pridobitev zahtevane pravice - zavarovalne dobe s povečanjem, ker pogoj 200 letov v letu ni bil dosežen, tožnik pa tudi ni dejansko opravljal dela drugega delovnega mesta. Tožena stranka mu pridobljenih pravic ni kratila, saj mu je vse, kar je do prestopa pridobil priznala, ni pa mu bila dolžna priznati pravic, ki jih tudi v JLA ne bi imel. Enako velja za rekreacijski dopust, glede katerega tožnik niti ne opredeli, na kateri podlagi ga je pridobil, niti v kakšnem obsegu. Tudi rekreacijski dopust je pravica, vezana na določeno delovno mesto (očitno so bili vojaški piloti v JLA do njega upravičeni). Le v primeru, če bi bil tožnik po prestopu razporejen na dolžnost pilota, tako kot je (sicer prepozno) uveljavljal, bi mu ne glede na predpise RS pripadala tako zavarovalna doba s povečanjem 12/18, kot rekreacijski dopust. Ker pa na tako delovno mesto ni bil razporejen, niti ni uspel pravočasno uveljaviti pravice do razporeditve, je tudi zahtevek iz obeh navedenih naslovov neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo.

Nerazčiščeno je ostalo tako le vprašanje zakonitosti sklepov št. ... z dne 5.11.1998 in z dne 23.3.1999, ki jih je tožnik izpodbijal s tožbo v zadevi opr. št. Pd 56/99 (sodišče je spis združilo z zadevo opr. št. Pd 70/96) in posledično vprašanje morebitne razlike v plači za obdobje veljavnosti teh sklepov. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje o obeh sklepih odločiti meritorno in preizkusiti njuno zakonitost. Ugotovi naj, ali je količnik, določen z izpodbijano odločbo v skladu s formacijo (upoštevajoč zadnjo pravnomočno odločbo o imenovanju in razporeditvi) oziroma Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJS, Ur. l. RS, št. 18/94), ali so glede števila doseženih napredovanj pravilno uporabljene določbe Pravilnika o napredovanju delavcev v državnih organih (Ur. l. RS, št. 4194 - 23/97) in ali so pravilno uporabljene določbe ustreznih predpisov - Zakona o obrambi (Zobr, Ur. l. RS, št. 82/94 - 87/97) in Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade RS in upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 - 5/98) o dodatkih. Nato naj ponovno odloči tudi o denarnem delu zahtevka.

Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo glede na končni izid spora.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Ker gre v tem primeru tudi za spor o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem in odškodnino zaradi neizrabljenega rekreacijskega dopusta (vrednost spora ni določena), v tem delu revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije v tem delu ni dopustilo. Zoper preostali del sodbe in sklepa je revizija glede na vrednost spornega predmeta dopustna že po zakonu samem.