Jedro

V izreku prvostopenjske sodbe opisan očitek, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanke z besedami, da jo bo ubil in da zanj ni zakona, da jebe sud, državo in Kučana, vsebuje vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Ker obsojenec ni predlagal izvedbe dokazov z zaslišanjem dveh prič, ki sta bili prisotni ob dogodku, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) zaključilo, da je dejansko stanje razčiščeno do te mere, da lahko odloči, pomeni navajanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo obsojencu pravico do obrambe, ker ni zaslišalo navedenih prič, le uveljavljanje razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega T.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov - povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo T.G. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je kazen tri mesece zapora, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.05.2002 pritožbi obsojenca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora, določene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 19.03.2001, določilo enotno kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča) je dne 12.07.2002 vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj očitane kršitve zakona niso podane. Opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je namreč popoln oziroma vsebuje vse zakonske znake, v obrazložitvi pa tudi ni protislovij med ugotovljenimi relevantnimi okoliščinami. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidi zagovornica v tem, da dejanje, opisano v izreku prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh elementov, ki jih določa zakon za obravnavano kaznivo dejanje. Besede, da "jebe sud, državu, zakon i Kučana" namreč ne pomenijo napada na nikogar in tako tudi ne na oškodovanko, nadaljnje besede "če me spraviš v arest, bom svoje odležal, potem te bom pa ubil", pa lahko pomenijo samo to, kar je povedano, torej, da bo oškodovanko ubil, ko bo prišel iz zapora, ne pa neposredne grožnje z napadom na življenje in telo.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ pomeni napad na varnost druge osebe. Dejanje bo podano tedaj, ko bo storilec z resno grožnjo, da bo napadel življenje ali telo oškodovanca, ogrozil njegovo varnost. Grožnja mora biti resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna doseči ogroženost drugega (da se torej resnost grožnje ne presoja glede na morebitno preobčutljivost oškodovanca). Ni pa seveda potrebno, da je obdolženec nameraval grožnjo uresničiti, saj bo v tem primeru podano ustrezno kaznivo dejanje iz skupine kaznivih dejanj zoper življenje in telo.

V konkretni kazenski zadevi iz izreka prvostopenjske sodbe med drugim izhaja, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanke z besedami, da jo bo ubil, besede, da zanj ni zakona, da jebe sud, državo in Kučana, pa v besedni zvezi, kot je bilo izrečeno, pomenijo lahko samo to, da mu te namere oziroma grožnje ne bo preprečil noben zakon, ne sodišče in ne tedanji predsednik države, torej, da misli resno. Kot takšno pa je grožnjo ocenila tudi oškodovanka, saj je "pri njej povzročil hudo prestrašenost in osebno ogroženost".

Opisan očitek v izreku vsebuje torej vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja, to je resno grožnjo z napadom na življenje in posledično občutek ogroženosti pri oškodovanki.

Nadaljnji očitki zagovornice v zahtevi, da je sodišče kršilo obsojencu pravico do obrambe, s tem, ko ni zaslišalo otrok S. in B., ki sta bili tedaj prisotni, pa pomenijo le uveljavljanje razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obsojenec namreč izvedbe teh dokazov ni predlagal, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) zaključilo, da je dejansko stanje razčiščeno do te mere, da lahko odloči. Obdolženec ima sicer pravico predlagati nova dejstva in dokaze, ki so mu v korist (3. odstavek 16. člena ZKP), sodišče pa mu je dolžno zagotoviti izvajanje te pravice. Če obdolženec te zakonske možnosti ne izkoristi, mora eventualne posledice svoje neaktivnosti pripisati sebi.

Da se zagovornica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa izhaja tudi iz njenih nadaljnjih navedb o motivu, ki naj bi oškodovanko vodil k temu, da vlaga ovadbe zoper obsojenca ter poudarjanje dejstva, da se je oškodovanka skupaj z otroci preselila nazaj v skupno stanovanje (s čimer hoče omajati občutek ogroženosti, ki ga ugotavlja sodišče pri oškodovanki). Ker iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP) kršitve določb zakona, ki jih uveljavlja zagovornica v zahtevi pa niso podane, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je oče petih otrok, prejema pa relativno nizek osebni dohodek, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbami ZKP, citiranimi v izreku odločbe, oprostilo plačila povprečnine, saj bi bilo v nasprotnem ogroženo preživljanje obsojenca in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.