Jedro

Ravnanje, ko je obsojenec s plosko roko udaril oškodovanko v obraz tako močno, da je padla po tleh, pri padcu pa dobila podplutbe v prsnem delu ter odrgnine desne nadlehti in podlehti, s čimer ji je povzročil fizično bolečino in močno čustveno razburjenost, je treba opredeliti kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obs. A.R. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. A.R. obsojen zaradi kaznivih dejanj preprečitve dokazovanja po 2. odstavku 290. člena, lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena, dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena, nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena, grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena in nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ na enotno kazen enega leta zapora, obs. M.R. pa je bila zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preskusno dobo treh let. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ je bila obs. A.R. odvzeta sekira bobnarica, oškodovanima A. in L.K. je moral plačati 213.050,00 SIT odškodnine, oba obsojenca pa sta bila dolžna plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obs. A.R. je zoper omenjeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Trdi, da obsojenec ni ogrožal varnosti oškodovancev, saj je grožnje izrekel z večje razdalje, med njimi je bila žica v vinogradu, oškodovanci pa groženj tudi niso jemali resno, saj so obdolženca poznali in so vedeli, da jih ne misli uresničiti. Ni nobenih dokazov, da je ravno obs. A.R. uničil trse in odstranil mejna kamna, da bi preprečil dokazovanje meje. Glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe trdi, da zaradi vbodne ranice oškodovanec sploh ni bil oslabljen in zato ni vseh znakov tega kaznivega dejanja; glede kaznivega dejanja grdega ravnanja pa, da udarec s plosko roko ne more biti znak tega kaznivega dejanja, ampak kvečjemu razžalitev, za to kaznivo dejanje pa je upravičena zasebna tožilka, ne pa državni tožilec. To kaznivo dejanje tudi ni dokazano, ker da je izpovedba oškodovanke neverodostojna. Trdi, da opis kaznivega dejanja nasilništva ni razumljiv, ker naj bi sodba trdila, da sta "oba obdolženca drug drugemu delala nasilje", ni pa tudi razvidno, kakšno nasilje. Sporno naj bi bilo, kateri od obeh obsojencev je poškodoval oškodovanca. Pri tem kaznivem dejanju naj bi obs. M.R. posegla v obračun med obs. A.R. in oškodovancem zato, da je obsojenca rešila in torej ni elementov za sostorilstvo. Policija naj bi odvzela obsojencu več sekir, ki bi mu morale biti vrnjene, saj z njimi ni storil nobenega kaznivega dejanja. Uveljavlja tudi, da je izrečena kazen previsoka in da obsojenec stroškov kazenskega postopka ni zmožen plačati. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, da uveljavljane kršitve zakona niso konkretizirane in obrazložene in da v bistvu napada ugotovitve sodišča kot zmotne.

Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. A.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti se da smiselno izluščiti le uveljavljanje kršitve 1. odstavka 146. člena KZ, ko zahteva trdi, da udarec z odprto dlanjo po obrazu oškodovanca ne more biti pravno opredeljen kot kaznivo dejanje grdega ravnanja, ampak kvečjemu kot kaznivo dejanje razžalitve. Vrhovno sodišče sprejema stališče v izpodbijanih sodbah, da opis dejanja pod točko V. izreka sodbe vsebuje vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Obs. A.R. se očita, da je s plosko roko udaril A.K. v obraz tako močno, da je padla po tleh, pri padcu pa dobila podplutbe v prsnem delu ter odrgnine desne nadlehti in podlehti, s čimer ji je povzročil fizično bolečino in močno čustveno razburjenost. Opis ravnanja obsojenca ter telesne in duševne posledice njegovega ravnanja pri oškodovanki je tudi po mnenju vrhovnega sodišča treba pravilno opredeliti kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ.

Trditev, da je opis kaznivega dejanja nasilništva nerazumljiv, smiselno pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda vrhovno sodišče ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe ni zatrjevanega nasprotja in tudi elementi nasilja so v izreku ustrezno opisani.

Zahteva tudi smiselno zatrjuje, da sodišče ne bi smelo izreči varnostnega ukrepa odvzema sekire bobnarice, češ da s tem orodjem ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje in naj bi torej kršilo določbe 69. člena KZ. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je bil izrek tega varnostnega ukrepa na mestu, saj se v točki III/3 sodbe trdi, da je obsojenec s to sekiro posekal 12 vinskih trt v lasti L. in A.K., to dejanje pa je sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ.

V drugih delih pa zahteva za varstvo zakonitosti napada ugotovljeno dejansko stanje, odločbo o kazni, čeprav sodišče ni prekoračilo svoje pravice, ki jo ima po zakonu, in odločbo o stroških, češ, da jih ni zmožen plačati, ne pa zato, ker bi bila odločba nezakonita. Iz teh razlogov pa se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti.

Ker zatrjevanih kršitev zakona ni, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter primernosti sankcije in nezmožnosti povrnitve stroškov kazenskega postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, je vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obs. A.R. zavrnilo.

Po določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP mora krivi obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti so nastali stroški v obliki povprečnine po 6. točki 2. odstavka 92. člena ZKP. Po določbi 3. odstavka istega člena se pri odmeri povprečnine upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca. Sodišče je upoštevalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala kršitve materialnega in procesnega zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede vseh sedmih kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obs. A.R. obsojen.

Zahteva je izpodbijala odločbo o krivdi, o kazni, o stroških in o varnostnem ukrepu. Glede premoženjskih razmer obsojenca pa sodišče sprejema ugotovitve, da ima poklic in delo ter je solastnik hiše in zemljišča.