Jedro

Tožnik je storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 27-krat namenoma izrabil prosto karto in omogočil prehod vozilom z drugo registrsko številko, kot je bila navedena na prosti karti. S tem je ravnal v nasprotju s pravili in navodili nadrejenih, upoštevaje število kršitev in dejstvo, da je na delovnem mestu pobiralec cestnine upravljal s sredstvi tožene stranke, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj so podane okoliščine, zaradi katerih z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2007 je nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26. 2. 2007 in mu še traja, zato ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo nadomestilo plačo, tako kot če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila in plačati za tožnika vse davke in prispevke, vse v roku osem dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.“ s e z a v r n e . “ Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2007 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 26. 2. 2007 in mu še traja, zato ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače tako kot, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila in plačati za tožnika vse davke in prispevke ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.704,45 EUR, vse v roku osem dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku zaradi 27 namernih opustitev pobiranja cestnine oziroma omogočanja prehoda vozilom, za katere predložena vselej ista karta, ni veljala. Posledično je tožniku prisodilo reintegracijo, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter plačilo nadomestila plače, kot če bi delal ter stroške postopka. V obrazložitvi je navedlo, da ne more biti dvoma, da je sporna karta v resnici obstajala, in da je bila v času tožnikovega dela 27-krat uporabljena. Sodišče je ugotovilo, da tožnik pri svojem delu v zvezi z uporabo sporne proste karte ni ravnal v skladu s pravili in navodili nadrejenih. Dolžnost zapisovanja v obrazec motnje, je v primeru ugotovljenih nepravilnosti pri uporabi prostih kart za blagajnike obstajala že pred oktobrom 2006. Kljub tem ugotovitvam pa je sodišče zaključilo, da ni podlage za ugotovitev, da bi tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer bi njegova kršitev imela znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu Kazenskega zakonika oziroma kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu Kazenskega zakonika, s čemer bi bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, prav tako pa po mnenju sodišča ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka ZDR, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka meni, da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodbi je mogoče očitati to, da je ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišče sprejelo napačno sodbo in za ugoditev zahtevku ni mogoče najti v obrazložitvi sodbe ustreznih razlogov. Sodbi manjka subsumcija ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo, ki jo je treba uporabiti. Sodišče je ugotovilo določeno dejansko stanje, potem pa ni uporabilo ustreznih materialnopravnih določb zakona o delovnih razmerjih. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala slediti drugačna sodba, saj Zakon o delovnih razmerjih v 2. alinei 111. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V 1. alinei 110. člena pa je določeno, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je bila pogodbena obveznost tožnika iz delovnega razmerja pobiranje cestnine, s čimer sodišče soglaša. Dokazala je tudi, da je bil tožnik dolžan pobirati cestnino v vseh 27-ih primerih, ko mu je bila za dovolitev prehoda vozila predložena napačna prosta karta. Sodišče je ugotovilo, da takšno ravnanje s prostimi kartami, kot je bilo tožnikovo, tožniku ni nihče naročil. Tožnik je svojo obveznost kršil namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti. Tožena stranka je tudi ugotovila, da ima tožnikova kršitev znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, ki ga stori, kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe, ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi dano pooblastilo, da bi pridobil sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist, ali da bi oškodoval tistega, čigar premoženjske koristi zastopa, ali čigar premoženje oskrbuje. Tožnik je zastopal premoženjske koristi tožene stranke, saj je zanjo pobiral cestnino, svoje dolžnosti pa ni izpolnil in je pobiranje cestnine v korist tožene stranke opustil v konkretnih primerih kar 27-krat. S tem je pridobil premoženjsko korist tistim, ki so neupravičeno prešli cestninsko postajo ob uporabi napačne proste karte in bi morali tak prehod plačati toženi stranki. Glavnina tožnikove obrambe, s katero sodišča sicer ni prepričal, je šla v smeri relativizacije pravil o kontroli prostih kart. Tožena stranka še poudarja, da je šlo v primeru tožnika ter delavcev G.R. in B.P. za zlorabo ene in iste kartice z oznako ... in je tožnik le iz razlogov zamegljevanja odločilnih dejstev svojo obrambo razširil na celoten domnevno nedelujoč sistem kontrole prostih kart. Tudi v primeru, če sistem ne bi bil popoln, to v ničemer ne bi vplivalo na tožnikovo obveznost za uporabo proste karte ... prepreči in onemogoči. Tožena stranka poudarja, da sama predložitev napačne proste karte s strani uporabnika še ne pomeni zlorabe, kajti morebitna zloraba se odkriva na podlagi obrazca motnje, ki ga kontrolira vodja cestninske postaje. Predložitev napačne proste karte mora imeti za posledico, da jo blagajnik odkloni in zahteva plačilo cestnine. To so izvajali vsi ostali blagajniki na cestninski postaji in tega niso nikamor vpisovali, saj to ni šteti za kak izreden dogodek. Le tožnik in oba omenjena delavca so v primeru predložitve proste karte ... naredili drugače, in sicer so pustili vozila čez cestninsko postajo, ne da bi jim v korist tožene stranke zaračunali cestnino. Morebitno opuščanje dolžne kontrole prostih kart pri drugih cestninskih blagajnah ni bilo zaznano in ugotovljeno.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala delovno razmerje zaradi hujše kršitve pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ima tožnikova kršitev tudi znake kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ. V tožnikovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja prisvojitve po 215. členu KZ, tožnik je sicer dovolil prehod s prosto karto, ni pa si prilastil tuje premične stvari, ki bi mu bila zaupana. Ves čas se je držal navodil in deloval v skladu s prakso pri toženi stranki. Izjave večine prič potrjujejo, da so tudi oni dovoljevali prehode imetnikom avstrijskih prostih kart, čeprav je bilo drugo vozilo od tistega, na katerega se je karta glasila. Tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka se je šele v postopku začela sklicevati, da naj bi tožnik kršil 220. člen KZ. V postopku pred sodiščem pa se preverja le utemeljenost razlogov za odpoved, ki so navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni dokazala, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku izdala tožena stranka zaradi hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila le-ta podana zaradi kršitev po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Storjena kršitev naj bi imela tako vse znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) in tudi kršitve pogodbenih obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik storil očitane mu kršitve delovne obveznosti, in sicer da je najmanj 27-krat namenoma izrabil prosto karto, izdano za vozilo .... Ugotovilo je, da tožnik pri svojem delu v zvezi z uporabo sporne proste karte ni ravnal v skladu s pravili in navodili nadrejenih. Zaključilo je, da bi moral uporabnikom v vseh 27-ih spornih primerih zavrniti prehod s prosto karto in jim zaračunati cestnino. Ker pa je sodišče ugotovilo, da se je pri toženi stranki izoblikovala praksa, da se avstrijskim uporabnikom ob predložitvi sporne karte prehod lahko omogoči, vendar se mora zapisati v obrazec „motnje“, registrsko številko vozila uporabnika, ki je sporno karto predložil zaradi prehoda preko cestninske postaje, je sodišče ugotovilo, da je očitno prihajalo tudi do drugačnih primerov odstopanj v zvezi s pravilno uporabo prostih kart, zaradi česar sodišče ni moglo ugotoviti, da bi tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer bi imela njegova kršitev znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ oziroma kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu Kazenskega zakonika. Zaključilo je tudi, da ni bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Stališče sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, ker ni moglo ugotoviti znakov kaznivega dejanja po 215. oziroma 220. členu KZ, je materialno-pravno zmotno. Tožena stranka je namreč tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Gre za dva različna razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki predpisuje, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je namreč tožniku očitala, da ima njegova kršitev pogodbene obveznosti znake kaznivega dejanja po 215. členu KZ in le-ta očitek je lahko predmet sodne presoje, ne pa znaki kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, kajti te razloge je tožena stranka uveljavljala šele v sodnem postopku in iz teh razlogov ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Je pa potrebno samostojno presojati ali predstavlja očitano dejanje kršitev pogodbenih obveznosti. Kršitev pogodbenih obveznosti pa ni vezana na obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik storil očitane mu kršitve delovne obveznosti, da je 27-krat namenoma izrabil prosto karto, izdano za vozilo ... tako, da ni ravnal v skladu s pravili in navodili nadrejenih in je s karto omogočil prehod vozilom z drugo registrsko številko, kot je registrska številka, označena na prosti karti. S tem je nedvomno kršil pogodbene obveznosti, saj ni ravnal po pravilih, ki so veljala za uporabo prostih kart. Tako je vozilom z drugačno registrsko oznako pustil brezplačen prehod, ne da bi to tudi zabeležil v poseben obrazec, kot se je to glede na ugotovitve sodišča prve stopnje dopuščalo zaposlenim na avstrijski strani tunela. Taka praksa je sicer pomenila odstop od pisnih pravil, vendar je bilo tudi to ravnanje med delavci dogovorjeno in znano, zato nevpisovanje prehodov s prosto karto z vozili, z drugačnimi registrskimi številkami kot so bile vpisane na prosti karti, pomeni hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dolžan pobirati cestnino za prehod preko tunela .... Prost prehod je lahko omogočil le vozilom, ki so predložila prosto karto, na kateri je bila razvidna registrska oznaka vozila in le v primeru, da se je registrska oznaka vozila ujemala z oznako na prosti karti. Po internem dogovoru pa je lahko omogočil prosti prehod tudi delavcem, ki so delali na tunelu ... na avstrijski strani v primeru, da so se le-ti peljali v avtomobilu z drugačno registrsko številko, kot je bilo označeno na prosti karti, vendar je moral v tem primeru to zapisati v poseben formular, kot motnje, v katerem je bilo potrebno zapisati, katero vozilo se je peljalo s prosto karto, ki ni ustrezala. Tožnik te svoje obveznosti ni izpolnjeval, zato je delodajalec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Opustitev dolžnega ravnanja v 27-ih primerih po oceni pritožbenega sodišča na vsak način pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, katero je tožnik lahko storil le naklepoma ali iz hude malomarnosti, za katero je delodajalec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče do izteka odpovednega roka, ker je izgubila zaupanje v delavca. Gre za kršitev pogodbenih obveznosti na mestu, kjer bi moral tožnik pobirati cestnino, kar predstavlja upravljanje z denarnimi sredstvi, zato ni utemeljeno od delodajalca pričakovati, da bo takemu delavcu še zaupal in mu omogočil nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, za kar je imela podlago v zakonu in sicer v 2. alinei 1. odstavka 111. člena in 110. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta k rešitvi pritožbe ni pripomogel.