Jedro

Policisti, katerim je obsojenec povedal, da je alkoholne pijače užival le po prometni nesreči, niso ravnali v skladu z določilom 2. odstavka 266. člena ZKP, saj bi morali glede na tako izjavo obsojenca odrediti odvzem krvi in urina zaradi ugotovitve dejstev, pomembnih za kazenski postopek. Z analizo bi namreč izvedenec medicinske stroke nedvomno lahko podal mnenje o tem, kolikšno količino popitega alkohola je imel obsojenec v krvi, ko je povzročil prometno nesrečo.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice obs. R.R. za varstvo zakonitosti se razveljavita sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 10.5.1999 ter Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.12.1999 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 10.5.1999 je bil obs. R.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 325. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in po 39. členu KZ stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 4 mesecev ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.12.1999 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. R.R. po 1. odstavku 325. člena KZ izreklo kazen 3 mesecev zapora, pritožbo obsojenčeve zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornica obs. R.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obs. R.R. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva ni utemeljena, ker zatrjevanje zagovornice, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so v sodbi navedene trditve v nasprotju z dokazi, ni utemeljeno. Po njegovem mnenju sodba glede okoliščin v zvezi z alkoholiziranostjo obsojenca v času storitve kaznivega dejanja zavzame povsem jasno in nedvoumno stališče in navaja dokaze, ki so relevantni za ugotovitev, da je obsojenec v času, ko je povzročil prometno nesrečo, imel najmanj 1g/kg alkohola v krvi. Oporekanje takim ugotovitvam pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve procesne določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, kar zagovornica obs. R.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, sicer nista podana, vendar pa po določilu 427. člena ZKP Vrhovno sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, razveljavi pravnomočno sodbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podan precejšen dvom glede ugotovitve pravnomočne sodbe, da je imel obsojenec v času prometne nesreče najmanj 1g/kg alkohola v krvi. Taka ugotovitev sodišča namreč ne temelji le na izvedenskem mnenju dr. B.Š. in na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ki je bil opravljen 5.6.1995, temveč tudi na zagovoru obsojenca. Pri tem je v razlogih prvostopenjske sodbe navedeno, da je obsojenec po opravljenem preizkusu priznal, da je vozil pod vplivom alkohola, v razlogih drugostopenjske sodbe pa je navedeno, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku ter da je obsojenec kot voznik vedel, da se ga preizkuša z alkotestom zaradi prometne nesreče in bi gotovo povedal, da je pil alkoholne pijače po nesreči, ne pa da na ugotovljeno stopnjo alkohola v organizmu ni imel pripomb.

Prav glede te okoliščine, in sicer glede obsojenčevih izjav po preizkusu alkoholiziranosti, ki je bil opravljen 5.6.1995 ob 4. uri zjutraj, pa je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bili prav tako podlaga za ugotovitev, da je bil obsojenec, ko je dne 5.6.1995 nekaj minut po polnoči povzročil prometno nesrečo, pod vplivom alkohola. Obsojenec se je sicer strinjal z rezultati preizkusa z elektronskim alkotestom, ki je pokazal 0.96 g/kg alkohola v izdihanem zraku, priznal pa je tudi, da je pod vplivom alkohola in da je užival alkoholne pijače. Ugotovitev sodišča, da je obsojenec priznal, da je vozil pod vplivom alkohola, pa nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Obsojenec je namreč že policistom po preizkusu z alkotestom povedal, da je alkoholne pijače užival po prometni nesreči, kar je razvidno iz kazenske ovadbe in iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, pri tem pa je vztrajal tudi v svojem zagovoru. Vrhovno sodišče seveda ni ocenjevalo, ali je tak njegov zagovor resničen, kar bo moralo storiti sodišče v novem sojenju, temveč je le ugotovilo, da je sodišče pri ugotavljanju, ali je obsojenec povzročil prometno nesrečo, ko je bil pod vplivom alkohola, zavzelo zmotno stališče, da je obsojenec priznal, da je že pred prometno nesrečo užival alkohol. Končno je potrebno pripomniti, da policisti, katerim je obsojenec povedal, da je alkoholne pijače užival le po prometni nesreči, niso ravnali v skladu z določilom 2. odstavka 266. člena ZKP, saj bi morali glede na tako izjavo obsojenca odrediti odvzem krvi in urina zaradi ugotovitve dejstev, pomembnih za kazenski postopek. Z analizo obsojenčeve krivi in njegovega urina bi namreč izvedenec medicinske stroke nedvomno lahko podal mnenje o tem, kolikšno količino alkohola je imel obsojenec v krvi, ko je povzročil prometno nesrečo.