Jedro

Tožnik, ki večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno (sam se hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno, opravlja fiziološke potrebe, se sam giblje v stanovanju, ne pa zunaj stanovanja), poleg tega pa tudi ni težji psihiatrični bolnik, ki bi v domači negi potreboval stalno nadzorstvo, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 3. 2009 in št. ... z dne 1. 7. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je priča R.L. izpovedala, da tožnik potrebuje 24-urni nadzor. Stalno mora biti nekdo pri tožniku, če želi kolikor toliko normalno živeti. Pomoč mu nudijo najbližji svojci. Tožnik je laik, vendar ne more razumeti, da mu pravica do dodatka ne pripada, saj je vendarle pomoč in postrežba teh oseb neizogibno potrebna za opravljanje večine njegovih osnovnih življenjskih potreb, saj jih sam zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen samostojno opravljati. Tožnik zato meni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno razčistilo dejansko stanje. V zadevi bi moral izvedensko mnenje oziroma oceno podati zdravnik psihiater oziroma psiholog, ki bi odgovoril na vprašanje, kako je s potrebo tožnika po stalni pomoči in postrežbi drugega in zlasti, ali je ta pomoč neogibna, kot pravi zakon. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 1. 7. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 3. 2009, s katero je toženec odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ureja v VII. poglavju. Skladno s 137. členom ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. V 139. členu je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz 1. odstavka 139. člena ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije I. stopnje z dne 14. 1. 2009, kot tudi iz izvedenskega mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 11. 6. 2009, ki sta bili podani v predsodnem postopku izhaja, da gre pri tožniku za stanje po neopredeljeni intrakranialni krvavitvi (nepoškodbeni), za druge organske motnje osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni ter za esencialno (primarno) arterijsko hipertenzijo. Obe komisiji sta podali enotno mnenje, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost tako podanih mnenj iz predsodnega postopka. Tožnik je bil namreč pred Invalidsko komisijo I. stopnje osebno pregledan, s tem, da iz zapisa izvida osebnega pregleda v mnenju Invalidske komisije I. stopnje izhaja, da tožnik hodi v zavod Z.. V zavod ga spremlja pol poti žena, nato pa gre z avtobusom. Nazaj se vrača sam. Doma ga je treba opozarjati na vse stvari, če ne jih spet pozabi, zato so potrebne ponovitve. Ob pregledu je bil luciden, še zadovoljivo orientiran, tudi spontano je kaj povedal. Odgovarjal je z latencami, a ustrezno. Psihomotorno je bil upočasnjen, ne povsem uvideven za svojo situacijo, čustveno manj razgiban. V sestavi senata je sodelovala tudi specialistka psihiatrinja, v sestavi senata Invalidske komisije II. stopnje pa poleg specialistke medicine dela tudi specialist nevropsihiater. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da sta komisiji upoštevali predloženo medicinsko dokumentacijo. Ugotovitve so tudi skladne z izpolnjenim vprašalnikom, ki ga je podala osebna zdravnica in iz katerega izhaja, da se tožnik sam hrani, sam oblači in slači, sam obuva in sezuva, se sam giba v stanovanju, ne pa zunaj stanovanja, sam skrbi za osebno higieno, sam opravlja fiziološke potrebe. Le glede psihične prizadetosti je osebna zdravnica podala mnenje, da potrebuje stalen nadzor in pa 24-urno pomoč svojcev oziroma laični nadzor in stalno strokovno nego (najmanj zdravstveni tehnik). Glede na to, da tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno, je bil za rešitev zadeve bistven odgovor na vprašanje, ali tožnik zaradi psihičnega stanja potrebuje stalno nadzorstvo. Kot je bilo že obrazloženo, skladno z drugim odstavkom 139. člena pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo oseba, ki kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Podrobnejšo določbo vsebuje Sklep o kriterijih in merilih, kdaj je psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo (Ur. l. RS, št. 50/2000). V točki 1 je določeno, da se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači neki potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo podano stanje, kot je opredeljeno v prej citiranem sklepu. Nedvomno so pri tožniku prisotne psihične težave, zaradi katerih potrebuje pomoč, vendar pa niti iz predloženih izvidov niti iz izpovedbe zaslišane priče ne izhaja, da bi šlo za težjega psihiatričnega bolnika, ki bi v domači negi potreboval stalno nadzorstvo. Zaslišana priča je izpovedala, da tožnik ni samoiniciativen, da je zelo pasiven in da ima težave na področju razumevanja, vendar po njenem mnenju pri tožniku ne gre za težjo psihiatrično bolezen. V spisu tudi ni nobenega izvida specialista psihiatra, da je tožnik težji psihiatrični bolnik. V tem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljiva mnenja obeh invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v več zadevah kot na primer VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, VIII Ips 220/2007 z dne 20. 10 2008, VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009, VIII Ips 517/2008 z dne 25. 10. 2010, izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, vendar pa niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdelali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje, tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno ni izvajalo drugih dokazov, kot na primer postavitev izvedenca psihiatra, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Glede predložitve novih dokazov (v prilogah sodnega spisa pod A/4 se nahaja izvid z dne 24. 11. 2009), pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za razsojo zadeve bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca, ki je bila izdana 1. 7. 2009. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi lahko vplivale na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa predstavljajo novoto, o kateri mora najprej odločiti toženec v novem postopku, ki se začne na predlog tožnika oziroma njegovega osebnega zdravnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.