Jedro

Obnova postopka po 260. členu ZUP kot izredno pravno sredstvo je možno zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva in je odločba dokončna v upravnem postopku, iz razlogov, ki so taksativno navedeni v točkah od 1 do 10. Pritožbeni organ in pred njim prvostopni organ sta pristopila k vsebinskemu obravnavanju dokazov, ki jih je tožnik navedel kot obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Ocenila sta, da izjava B.B. z dne 16. 7. 2009 ne more v ničemer sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz obrazložitve izhaja, da navedena izjava v ničemer ne spreminja ugotovitve dejanskega stanja, ki sta ga pojasnila oba organa in sicer okoliščine, da je tožnik opredeljen kot solidarni dolžnik in prejemnik oz. končni kupec trošarinskega blaga, ki je bilo v Republiki Sloveniji nezakonito sproščeno v promet, potem ko je pooblaščeni prejemnik A. d.o.o. prejel navedene trošarinske izdelke od tujega dobavitelja v režimu odloga plačila trošarine, in prejem potrdil na izvodu 3 TD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za obnovo postopka iz naslova odmerne odločbe istega urada, št. DT 42302-792/2006-11 z dne 30. 5. 2007. Iz obrazložitve izhaja, da je z navedeno odločbo bila tožniku in družbi A. d.o.o. v postopku naknadnega obračuna trošarine kot solidarnima dolžnikoma zaradi nezakonite sprostitve mineralnih olj izdana navedena odmerna odločba za trošarinski dolg v višini 60.860,26 EUR. Odločba je postala dokončna in pravnomočna 16. 5. 2008. Tožnik je 28. 7. 2009 vložil predlog za obnovo navedenega postopka na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 in spremembe, v nadaljevanju: ZUP), v katerem navaja, da je 16. 7. 2009 pridobil izjavo in dokaze od B.B., ki so obstajali v času izdaje prvostopne odločbe, vendar za njih ni vedel. Tožnik v predlogu navaja nova dejstva in dokaze, in sicer omenjeno izjavo B.B. z dne 16. 7. 2009, pogodbo o nakupu naftnih derivatov C. in D.D., ki naj bi zastopal neobstoječo družbo E., zapisnik o preiskavi Carinske uprave Republike Avstrije z dne 10. 10. 2005, ki je opravljen pri družbi C., poročilo Urada za preprečevanje pranja denarja z dne 25. 1. 2006, dopis Carinske uprave Republike Srbije z dne 25. 1. 2006, vpogled v dopis SECI CENTER z dne 22. 2. 2006, fotokopijo dopisa carinske uprave z dne 28. 10. 2005, s katerim je zaprosila sodnega izvedenca za grafologijo in preiskave dokumentov F.F. za grafološko preiskavo pristnosti podpisa in pristnosti odtisov žiga, fotokopijo dopisa sodnega izvedenca z dne 30. 11. 2005, vpogled v 47. in 51. paragraf Zveznega zakona Avstrije (Avstrijski uradni list št. 630/1994 in spremembe) in fotokopijo uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od G.G. s strani Policijske uprave Maribor z dne 12. 4. 2006. Kolikor bi navedeni dokazi bili uporabljeni v prejšnjem postopku, bi pripeljali v zvezi z ostalimi dokazi do ugodnejše odločbe za tožnika, za kar tožnik navaja argumente, ki jih prvostopni organ povzema (strani 2, 3, 4 izpodbijane odločbe), da je stvarno in krajevno pristojna Carinska uprava Republike Avstrije, da carinski urad ni izvedel nobenega dokaza, ki bi dokazovali, da je družba A. d.o.o. prejela naftne derivate, da je iz grafološke analize podpisa B.B. moč ugotoviti, da carinski urad neutemeljeno fingira, da je družba kot prejemnik v polje 7 TD potrdila prejem mineralnega olja in na hrbtni strani izvoda št. 3 TD, ko je navedla datum in kraj prevzema, ter ga podpisala s strani zakonitega zastopnika in vrnila pošiljatelju ter da je s tem storil carinski urad absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Iz obvestila sodnega izvedenca izhaja, da so vsi podpisi in žigi ponarejeni ter da se je podpisnik izvoda št. 3 TD podpisoval s priimkom „...“, čeprav je priimek B.B. kot zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o. „...“, da je carinski urad vztrajno navajal, da so podpisi carinikov ponarejeni, spregledal pa je, da so podpisi prejemnikov tudi ponarejeni. Zato tožnik ne more biti solidarni dolžnik z družbo A. d.o.o. oziroma z B.B., saj slednji ni prejemnik blaga oziroma trošarinski zavezanec. Tožnik se sklicuje na preiskavo Carinske uprave Republike Avstrije pri družbi C., ki je pokazala, da je navedena družba navidezno prodajala naftne derivate, saj navidezni kupec E. sploh ni obstajal, kar pomeni, da sta naftne derivate kupovala D.D. in H.H. kot fizični osebi, kar potrjujeta dokaza, pogodba o nakupu naftnih derivatov C. in D.D. Družba A. ni bila ne kupec ne prejemnik trošarinskih izdelkov. Direktor družbe B.B. ni podpisal niti en izvod trošarinskega dokumenta, kar dokazuje tožnik z dopisom GCU z 28. 10. 2005, ki je zaprosil sodnega izvedenca za grafologijo in preiskave dokumentov, za preiskavo pristnosti podpisov in pristnosti odtisov žigov, ki je z dopisom 30. 11. 2005 obvestil carinsko upravo, da so vsi podpisi in žigi ponarejeni in da je izvod 3 TD, po poudarku tožnika, ponaredil G.G. Družba C., ki je izdala TD, je imela možnost preverjanja, če je oseba, kateri pošilja s TD trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine, kar je bila dolžna storiti v skladu z avstrijskim zakonom in je v trošarinskem skladišču navedene družbe prišlo do nezakonitega izstopa naftnih derivatov in odtegnitev blaga iz davčnega skladišča. Tožnik v predlogu za obnovo poudarja, da nobena pošiljka ne more zapustiti skladišča brez obvestila avstrijske in slovenske carine ter da je razvidno, da so vse nepravilnosti nastale na ozemlju Republike Avstrije.

Prvostopni organ je predlog zavrnil. Carinski organ se glede na trditev, da ni stvarno in krajevno pristojen, sklicuje na razloge, kot v odločbi z dne 30. 5. 2007, ko je bilo ugotovljeno, da je bila pošiljateljica trošarinskih izdelkov iz Republike Avstrije, družba C., ki je pošiljke neosvinčenega motornega bencina iz svojega trošarinskega skladišča poslala v Republiko Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine, kar potrjuje TD ter je bilo ugotovljeno, da je bila prejemnica trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji družba A. d.o.o., ki je prejem pošiljke trošarinskih izdelkov potrdila v polju C, prejem pa potrjujejo tudi ostale listine. Navedena družba je vnesla zadevno pošiljko na podlagi ustreznega dovoljenja carinskega organa, ki pa pri sprostitvi trošarinskih izdelkov ni izpolnjevala obveznosti iz Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04-uradno prečiščeno besedilo, ZTro - UPB2, v nadaljevanju ZTro) in ni nikoli obračunala niti plačala trošarine za obravnavano blago, ter da iz navedenega sledi, da so se v konkretnem primeru ugotovile nepravilnosti na ozemlju Republike Slovenije in da so bili trošarinski izdelki spuščeni v porabo v Republiki Sloveniji, zato je treba uporabiti ZTro.

Ugotovljeno je bilo, da je bila kupec petih spornih pošiljk, ki so bile predmet nezakonitega ravnanja in sicer nezakonite sprostitve v porabo s strani pooblaščenega prejemnika, družba I. d.o.o., torej tožnik, ki je blago tudi dejansko prejel na svojih bencinskih servisih v ... oziroma ..., zato je bila tudi plačnica trošarine kot solidarni dolžnik. Sklicuje se na 29.a člen , 33. člen, 34. člen in 35. člen ZTro v povezavi z 43. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik). Navaja, da so bili Carinskemu uradu Murska Sobota kot nadzornemu carinskemu organu posredovani TD, ki so bili pridobljeni tekom izvajanja nadzora vnosa trošarinskega blaga v Republiko Slovenijo s strani Referatov za zatiranje tihotapstva Maribor in Dravograd ter je bilo razvidno, da je bil prejemnik trošarinskih izdelkov družba A. d.o.o. ter da družba kot pooblaščeni prejemnik ni predložila niti enega izvoda TD št. 3 in 4 nadzornemu carinskemu organu v potrditev. V mesečnem obračunu za april in marec 2005, ki ga je predložila, pa je navedla, da nobena količina goriva ni bila sprejeta iz držav članic EU in ni bila sproščena v porabo ter ji je bilo v nadaljevanju odvzeto dovoljenje pooblaščenega prejemnika.

V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. prejemala iz druge države članice (Avstrije) trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine, ki jih je spremljal TD, ki ga je izdal pošiljatelj, to je družba C. in trošarina s strani pošiljatelja ni bila plačana ter so bili trošarinski izdelki odpremljeni v režimu odloga plačila trošarine (5. točka 4. člena ZTro) in da je v davčnem obdobju marec, april in maj 2005 od navedene družbe, družba A. d.o.o. prejela v odlogu plačila trošarine kot imetnik dovoljenja pooblaščenega prejemnika pet pošiljk trošarinskih izdelkov, za katere ni izpolnila svojih zakonskih obveznosti in je tako prejete trošarinske izdelke sprostila v uporabo v Sloveniji, ne da bi plačala trošarino. Podatki na izvodu št. 3 TD, ki so potrjeni z žigom in podpisom s strani družbe A. d.o.o. v polju C potrjujejo, da je dejansko prejela navedene pošiljke, saj potrditev prejema pošiljke v polju C izvoda št. 3 TD dokazuje, da je ta prejel pošiljko iz TD. Plačnik trošarine pa je tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke. V postopku trošarinskega nadzora pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je družba I. d.o.o., torej tožnik, kupil in tudi fizično prejel vseh pet pošiljk trošarinskega blaga in je v skladu z 17. členom ZTro odgovoren za plačilo trošarine solidarno. Citira 1. točko 260. člena ZUP in navaja, da dokumenti in dokazi, ki so navedeni v predlogu za obnovo postopka, ne predstavljajo novih dokazov, zaradi katerih bi carinski organ drugače odločil, kot je že bilo odločeno z odločbo z dne 30. 5. 2007. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo je dovoljeno, kadar je podan kateri od zakonitih razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP. Tožnik je v predlogu podrobno obrazložil na osnovi česa zahteva obnovo ter poudarja svoje nezadovoljstvo s predhodno odločitvijo carinskega organa. Ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s pravnomočno sodbo opr. št. U 1372/2008 z dne 17. 3. 2009 tožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada z dne 30. 5. 2007 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo pravilne ugotovitve, ki jih ponavlja na straneh 9, 10 in 11 obrazložitve, ter navaja tožnikove navedbe, s katerimi ni uspel v prejšnjem postopku in jih ponavlja v predlogu za obnovo postopka kot tudi v pritožbenem postopku (razlaga določb 16. člena in 17. člena ZTro v povezavi z določbami Direktive Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 s spremembami, opredeljevanja in uporaba posameznih pojmov, tožnikova neodgovornost za plačilo kot solidarnega plačnika trošarine, ravnanje tujega odpošiljatelja, vloga raznih preprodajalcev), ki so v pritožbenem postopku neutemeljeni in neupoštevni.

Prav tako so v prejšnjem upravnem postopku obstajali dokumenti, na katerih je temeljila odločitev o tem, zakaj je tako družbo A. d.o.o. (ki se je v prejšnjem postopku, kljub temu, da je imela možnost sodelovanja, ves čas vodenja ugotovitvenega postopka, temu izogibala) tudi tožnika štelo kot plačnika trošarinskega dolga, te ugotovitve so bile potrjene s strani sodišča kot pravilne, kar zavrača tožnikove navedbe, da to niso bili dokazi in dejstva, ki bi bili ključnega pomena za odločitev v prejšnjem postopku. Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo dejstva in dokazi, na katere se tožnik sklicuje v postopku obnove in naj bi bili po njegovem takšni dokazi v smislu določb 1. odstavka 260. člena ZUP, ki bi vplivali na drugačno odločitev, če bi bili znani v prejšnjem postopku.

Ugotavlja, da izjava B.B. z dne 16. 7. 2009 v času naložitve trošarinskega dolga ni obstajala, zato je v postopku obnove ni mogoče šteti za nov dokaz. Kot že navedeno, se je družba A. d.o.o. oziroma njen zakoniti zastopnik B.B. izogibal sodelovanju v postopku, pa tudi njena vsebina, da družba A. d.o.o. ni bila niti kupec niti prejemnik spornih pošiljk, ter da ni podpisal niti kot „...“ niti kot „...“ nobenega TD, kar naj bi izhajalo iz poročila sodnega izvedenca z dne 30. 11. 2005, ne vzdrži. Iz omenjenega poročila, s katerim je sodni izvedenec med drugim ugotavljal tudi, ali je podpise na hrbtni strani TD poleg žiga A. d.o.o. napisal B.B., je razvidno, da je pod firmo „A.“ vse dokumente „B.B.“ napisal „B.B.“ in jih tudi podpisal, po drugi strani pa pritožbeni organ ugotavlja, da je za vseh pet spornih pošiljk trošarinskih izdelkov družba A. d.o.o. izdala račune družbi J. d.o.o., za prodane pošiljke, le-ta pa potrdila prevzem spornih izdelkov in jih nato dalje prodala tožniku, kar vse je dokaz protislovnosti in dvoma v resničnost navedb B.B. v njegovi izjavi, da ni bil niti kupec niti prejemnik spornih pošiljk trošarinskih izdelkov. Iz podatkov dokumentov pa je razvidno, da je družba A. d.o.o. v dobro računa E. nakazala določena sredstva. Na drugačno odločitev v zvezi s položajem tožnika kot kupca in dejanskega prejemnika ter s tem tudi plačnika trošarine ne vpliva tudi v primerih, ko je na TD naveden kot B.B., saj je tudi v teh primerih izdala družba A. d.o.o. račune za nadaljnjo prodajo in tudi v teh primerih so bili sporni trošarinski izdelki brez plačila trošarine nesporno spuščeni v uporabo Republiki Sloveniji. Blago je namreč prispelo v namembni kraj (do tožnikovih bencinskih servisov v ... in ...).

Dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne spremenijo oziroma ne predstavljajo novih dejstev in dokazov, ki bi vplivali na ugotovitev v prejšnjem postopku. Na podlagi zapisnika o carinski preiskavi avstrijske carinske administracije pri prodajalcu in pošiljatelju energentov C. ni razvidno, da so bile ugotovljene nepravilnosti pri poslovanju te družbe in po ugotovitvah avstrijske carinske administracije pri avstrijskem carinskem žigu ter pri podpisih uradnikov carinarnice Gradec na posameznem TD ne gre za ponaredbe. V zvezi z obveznostjo tujega pošiljatelja pritožbeni organ pojasni, da ima le ta možnost, ne pa obveznost vpogleda v SEED bazo podatkov. Nesporno je ugotovljeno dejstvo, da so se nepravilnosti, ki imajo za posledico obračun trošarinskega dolga v Republiki Sloveniji, ker pooblaščeni prejemnik ni predložil obračunov trošarine oziroma se je izognil plačilu, kljub temu, da je evidentno, da je trošarinske izdelke prejel in distribuiral v nadaljnjo prodajo na območju Republike Slovenije, kar izhaja iz potrditev izvodov 3 TD (vsaj tam, kjer je podpisan kot Bukovšek in to izhaja iz ugotovitve sodnega izvedenca) ter iz računov za nadaljnjo prodajo, da vse sporne pošiljke trošarinskih izdelkov ter nakazila na račun družbe E., katere računi, naslovljeni na družbo A. d.o.o., se prav tako nahajajo med dokumenti zadeve. Posel je tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo, med preprodajalci je tudi družba J d.o.o., ki je bila tudi prevoznik, vloga tuje družbe E. in drugih, način plačevanja blaga na drugačno odločitev v tem postopku ne vpliva, kajti pomembno je gibanje samega blaga in glede na dokumente zadeve so se trošarinski izdelki v režimu odloga plačila trošarine gibali od skladišča tujega pošiljatelja do tožnikovih bencinskih servisov.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu v kateri izpodbija prvostopno odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter kršitve 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Navaja, da se izpodbijana odločba ne ukvarja z novimi dejstvi in dokazi, temveč navaja iste argumente, kot so že navedeni v odločbi z dne 30. 5. 2007, kjer je prišlo do očitnega protislovja, saj se kot prejemnika blaga navajata A. d.o.o. in I. d.o.o. in se pri tem spregleda pravni položaj družbe J. d.o.o., saj je očitno ta vnesla zadevno pošiljko, ker je družba A. d.o.o. ni mogla vnesti. Po drugi strani pa direktor družbe A. d.o.o. B.B. (ni?) podpisal nobenega trošarinskega dokumenta, kar je razvidno iz zaslišanja šoferjev v kazenskem postopku.

V nepregledni in preobsežni tožbi na 75 straneh, ki je sodišče razen naslov ne povzema, govori o pravnem položaju družbe J. d.o.o., ponavlja seznam novih dejstev in dokazov (stran 6 in 7 tožbe), očita krajevno in stvarno pristojnost Carinskega urada Murska Sobota za obračun trošarinskega dolga po uradni dolžnosti, navaja argumente v prid krajevne in stvarne pristojnosti Carinske uprave Republike Avstrije, govori o Zakonu o davku na mineralna olje 1995 in navaja avstrijske paragrafe, govori o neutemeljeni fikcije prejema blaga, navidezni prodaji naftnih derivatov neobstoječi pravni osebi in o dejanski prodaji fizični osebi. Navaja, da družba A. d.o.o. ni bila ne kupec ne prejemnik trošarinskih izdelkov in citira posamezne določbe Direktive Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992 s spremembami. Govori o kršitvah 22. člena Ustave RS in absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka. Govori o zahtevi po poštenem dokaznem postopku in očita selektivno ugotavljanje dejstev, o ustavni pravici do argumentirane odločbe in kontradiktornosti postopka, razpravlja o opredelitvi pojma nezakonito sproščen v porabo, govori o objektivni odgovornosti dobrovernega kupca, govori o pravnem temelju za obračun trošarine (17. člen ZTro), postavlja vprašanja za G.G., vprašanja za direktorja GCU K.K., vprašanja za B.B. in predlaga soočenja.

Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišču predlaga, da prekine postopek in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8. člena, 13. člena 13.a člena, 16. člena in 17. člena ZTro, katerega vsebino prilaga na straneh 42 do 75. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe v svoji odločbi ter jih v izogib ponavljanju v odgovoru ne navaja, druge tožbene navedbe pa predstavljajo tožbene novote. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe kot tudi razlogi pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/10, dalje ZUS-1), ter dodaja: Obnova postopka po 260. členu ZUP kot izredno pravno sredstvo je možno zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva in je odločba dokončna v upravnem postopku, iz razlogov, ki so taksativno navedeni v točkah od 1 do 10. Zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena se predlaga s strani stranke obnova le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo v roku, ki je določen za obnovo po 263. členu ZUP (2. odstavek 261. člena ZUP), ki je v primeru 1. točke 260. člena ZUP v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po 267. členu organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo in ki prejme predlog, najprej preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

Pritožbeni organ in pred njim prvostopni organ sta pristopila k vsebinskim obravnavanju dokazov, ki jih je tožnik navedel kot obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Ocenila sta, da izjava B.B. z dne 16. 7. 2009 ne more v ničemer sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz obsežne obrazložitve, s katero se strinja tudi sodišče izhaja, da navedena izjava v ničemer ne spreminja ugotovitve dejanskega stanja, ki sta ga pojasnila oba organa in sicer okoliščine, da je tožnik opredeljen kot solidarni dolžnik in prejemnik oz. končni kupec trošarinskega blaga, ki je bilo v Republiki Sloveniji nezakonito sproščeno v promet, potem ko je pooblaščeni prejemnik A. d.o.o. prejel navedene trošarinske izdelke od tujega dobavitelja v režimu odloga plačila trošarine, in prejem potrdil na izvodu 3 TD. Kasnejša izjava B.B., da ni prejel blago in da ni potrdil prejema trošarinskega blaga na TD, ne predstavlja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, saj bi morala obstajati že v prejšnjem postopku, in že zato ne more biti obnovitveni razlog po navedeni točki ZUP. Vsekakor pa ne gre za takšno okoliščino, ki bi kakorkoli spremenila ugotovljeno dejansko stanje in lahko vplivala na drugačno odločitev, če bi bila ta izjava znana, saj ne spreminja okoliščin, da je bilo blago sproščeno v Republiki Sloveniji in da je tožnik kot kupec nezakonito sproščenega trošarinskega blaga solidarni dolžnik v skladu z 17. členom ZTro. V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Ostali dokazi, ki jih tožnik navaja, pa niso novo dejstvo, saj so bili nekateri uporabljeni v postopku in se je zanje vedelo, ter je kot navaja pritožbeni organ, carinski organ z njimi razpolagal, vendar na drugačno odločitev niso imeli vpliva. Ne morejo pa vplivati niti naknadno predloženi kot predlog za obnovo postopka, saj kot pravilno navaja že tožena stranka, očitki o nepravilni uporabi materialnega predpisa oziroma nepravilnem sklepu o dejanskem stanju, na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva oziroma nepoznavanja materialnega predpisa po izdaji odločbe, ne morejo vplivati po ZUP kot razlog za obnovo postopka. Dokazi, ki jih tožnik navaja, na odločitev sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, tudi po mnenju sodišča, ne morejo pripeljati do drugačne odločbe in zato ne gre za nova dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije in EKČP, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo ničnostnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Po mnenju sodišča ne gre za neustavne določbe Zakona o trošarinah, zato ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje o sporu polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.