16. 2. 2016

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleksandre Todorović Novak, dedinje po pokojnem Aleksandru Todoroviću, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, d. o. o., Ptuj, na seji 16. februarja 2016

odločil:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 70/2010 z dne 8. 11. 2012 in sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 989/2009 z dne 19. 8. 2009 se razveljavita. Zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pravni prednik pritožnice je bil kot državljan ene od bivših republik SFRJ (Srbije), ki ni zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. S tem dnem so se zanj začele uporabljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – ZTuj). Kljub temu, da je v Republiki Sloveniji dejansko prebival od leta 1985, mu zaradi 8. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 in nasl. – v nadaljevanju ZZT) ni bilo izdano osebno delovno dovoljenje, in sicer z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogoja 10-letnega prebivanja na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Zoper odločbo o zavrnitvi oziroma zavrženju zahteve za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas je izkoristil vsa pravna sredstva.

2.Pravni prednik pritožnice je 29. 12. 2003 zoper Republiko Slovenijo vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi zavrnitve izdaje osebnega delovnega dovoljenja, temelječe na protiustavnem ZZT. Zatrjeval je, da se zaradi neizdaje delovnega dovoljenja ni mogel zaposliti, in sicer niti v času teka postopka za pridobitev delovnega dovoljenja (tj. od 5. 2. 1997, ko je vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, do 18. 4. 2001, ko je to dovoljenje pridobil) niti kasneje, čeprav ga je bilo več delodajalcev pripravljenih zaposliti. S tem naj bi utrpel tako premoženjsko škodo v obliki izgube zaslužka – plač, ki bi jih prejel, če bi bil zaposlen – ter bodočo škodo (zaradi nemožnosti zaposlitve tudi potem, ko je osebno delovno dovoljenje pridobil) kot tudi nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve pravic osebnosti (pravice do dela). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da mora pravnemu predniku pritožnice plačati znesek 17.213,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od posameznih zneskov plač, ki jih ni prejel zaradi nemožnosti zaposlitve v času od 21. 4. 1997 do 21. 6. 2001. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo bodoče škode ter zahtevek za plačilo škode za nepremoženjsko škodo. Zoper prvostopenjsko sodbo sta tako pravni prednik pritožnice kot tožena stranka vložila pritožbi. Višje sodišče je pritožbi pravnega prednika pritožnice ugodilo le v delu glede pravdnih stroškov, v celoti pa je ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po stališču Višjega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ko je ugotovilo, da tožnikova odškodninska terjatev ni zastarala. Pravilna uporaba materialnega prava je po presoji Višjega sodišča privedla do sklepa, da je zastaralni rok za tožnikovo odškodninsko terjatev, tako iz naslova premoženjske kot tudi nepremoženjske škode, potekel pred vložitvijo tožbe, zato tožnik vtoževane škode ne more več uspešno sodno uveljavljati. Zoper drugostopenjsko sodbo je pravni prednik pritožnice vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 367. člena ZOR). Slednje pa ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje toženke protipravno, po stališču Vrhovnega sodišča nosi tožnik. Iz pravil o zastaranju odškodninskih zahtevkov tako ne izhaja vezanost na dejstvo odprave protipravnega stanja – torej ne na ustavno odločbo iz leta 1999. Vrhovno sodišče se je sklicevalo tudi na svoje stališče, sprejeto v odločbi št. II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2008, po katerem ni nepremagljivih ovir oziroma zadržanja zastaranja, če uveljavljanju tožbenega zahtevka nasprotuje zakon, ki ga Ustavno sodišče še ni razveljavilo ali razglasilo za protiustavnega.

3.Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave ter njim ustreznih pravic iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da je stališče Višjega in Vrhovnega sodišča o zastaranju protiustavno. Vrhovnemu sodišču očita, da stališča glede začetka teka zastaranja ni niti obrazložilo (razen splošne navedbe, da začne zastaranje teči takrat, ko oškodovanec izve za škodo in storilca, namreč ni pojasnilo, kdaj naj bi začelo zastaranje teči v konkretnem primeru). Pritožnica trdi, da sodba Vrhovnega sodišča s svojo skopo in splošno obrazložitvijo, ki v celoti prezre revizijske navedbe njenega pravnega prednika, krši pravice iz 23. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Po njenem mnenju je očitno napačno oziroma arbitrarno tudi stališče Višjega sodišča, po katerem je zastaranje tožbenih zahtevkov, ki so temeljili na protiustavni zavrnitvi izdaje delovnega dovoljenja, začelo teči z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 v Uradnem listu RS, to je 12. 3. 1999. Pritožnica pojasni, da je njen pravni prednik na protiustavnost tega stališča opozoril že v reviziji, vendar se Vrhovno sodišče do te njegove trditve ni opredelilo. Zatrjuje tudi arbitrarnost stališča Višjega in Vrhovnega sodišča, po katerem naj bi zastaranje zaradi protiustavne zavrnitve izdaje delovnega dovoljenja začelo teči že pred pravnomočno odločitvijo v upravnem postopku. Pritožnica poudari, da je njen pravni prednik ves čas upravnega postopka zatrjeval protiustavnost 8. člena ZZT in o tem poskušal prepričati vse organe, ki so odločali o njegovi zahtevi za izdajo delovnega dovoljenja. Vendar je šele s sodbo št. I Up 837/2000 z dne 16. 9. 2004 Vrhovno sodišče sledilo njegovim argumentom. Postopek izdaje oziroma zavrženja delovnega dovoljenja je bil tako končan šele leta 2005 (z izdajo delovnega dovoljenja na podlagi vloge iz leta 1997), odločilna v tem postopku pa je bila prav navedena sodba Vrhovnega sodišča iz leta 2004, ki je privedla do spremembe stališč glede protiustavnosti ZZT. Pritožnici se zdi nesprejemljivo stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta šteli, da bi moral njen pravni prednik že pred pravnomočnim koncem postopka za izdajo delovnega dovoljenja vložiti odškodninsko tožbo za škodo, ki mu je nastajala zaradi nepravilnih odločitev organov na nižjih stopnjah. Pritožnica je bil prepričana, da s tako tožbo ne bi uspel. Zahteva po sprožanju sodnih postopkov, ki so vnaprej obsojeni na neuspeh, se zdi pritožnici povsem nerazumna, njen učinek pa pomeni tudi poseg v ustavno in konvencijsko pravico do sodnega varstva. Pritožnica je prepričana, da je ugovor zastaranja v primeru, ko škodo povzroči država s kršitvijo človekovih pravic (še posebej v konkretnem primeru, ko te kršitve država dolga leta ni bila pripravljena priznati), nemoralen in da je sklicevanje države nanj nedopustno.

4.Pritožnica nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, ki je zahtevek njenega pravnega prednika za plačilo nepremoženjske škode zavrnilo, ker naj ne bi šlo za pravno priznano obliko škode. Zatrjuje kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena EKČP. Stališče prvostopenjskega sodišča, da nepremoženjska škoda zaradi posega v ustavne in konvencijske pravice ni pravno priznana oblika škode, je po mnenju pritožnice protiustavno. Pritožnica poudari, da je njen pravni prednik na to opozoril že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, in sicer je zatrjeval, da je neizdaja delovnega dovoljenja pomenila poseg v njegovo ustavno varovano pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave ter kršitev 66. člena Ustave (varstvo dela). Po njegovem mnenju je država v zvezi z (ne)izdajo delovnega dovoljenja ravnala tudi v nasprotju z obveznostmi, ki jih je prevzela z mednarodnimi pogodbami, konkretno z Evropsko socialno listino (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – MESL), h kateri je pristopila kot članica Sveta Evrope. Pritožnica še opozori, da se je Republika Slovenija v osamosvojitvenih aktih zavezala, da bo zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na svojem ozemlju, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z Ustavo in mednarodnim pravom. Ravnanje upravnih organov in sodišč v postopku izdaje delovnega dovoljenja po zatrjevanju pritožnice pomeni kršitev vseh navedenih zavez, izpodbijana odločitev sodišč v pravdnem postopku pa pomeni nadaljevanje oziroma potrditev navedenih kršitev.

5.Ob koncu svoje vloge pritožnica poudari, da so imele kršitve človekovih pravic za njenega pravnega prednika izjemno hude posledice, saj zaradi njih ni dobil redne zaposlitve. Kot ustavnopravno pomembno vprašanje izpostavi vprašanje, ali je dopustno omejevati pravico dostopa do sodišča z arbitrarnim in nerazumnim določanjem začetka teka zastaralnih rokov, s katerim je bilo njenemu pravnemu predniku dejansko onemogočeno sodno uveljavljanje pravic. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Hkrati predlaga, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov te ustavne pritožbe naloži v plačilo toženi stranki.

6.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-130/13 z dne 15. 7. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestil Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni (toženi) stranki v pravdnem postopku, tj. Republiki Sloveniji.

7.Tožena stranka iz pravdnega postopka je z vlogo z dne 3. 8. 2015 odgovorila na ustavno pritožbo. Zatrjuje, da je iz registra stalnega prebivalstva razvidno, da je prvotni pritožnik 18. 1. 2014 (tj. po vložitvi ustavne pritožbe, ki jo je vložil 25. 1. 2013) umrl. Glede na to je po mnenju tožene stranke treba postopek odločanja o ustavni pritožbi ustaviti.

8.Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnici, ki se je z vlogo z dne 3. 9. 2015 odzvala na trditve v odgovoru na ustavno pritožbo. Nasprotuje predlogu nasprotne stranke, da bi bilo treba zaradi (sicer nespornega) dejstva o smrti prvotnega pritožnika postopek odločanja o ustavni pritožbi ustaviti. Poudari, da je bila ustavna pritožba vložena skoraj leto dni pred smrtjo pokojnega pritožnika. Nadalje zatrjuje, da je spor, iz katerega izvira ustavna pritožba, spor civilne narave, za katerega se uporablja Zakon o pravdnem postopku (Uradno list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Poudari, da glede na to, da je imel pokojni pritožnik pooblaščenca za zastopanje v postopku pred Ustavnim sodiščem, ni razlogov za prekinitev pravdnega postopka po 1. točki 205. člena ZPP. Prav tako naj ne bi bilo razlogov za ustavitev postopka niti po določbah procesnega niti materialnega prava. Kot pojasni pritožnica, je njen pravni prednik uveljavljal premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Terjatev za povrnitev premoženjske škode je podedljiva, kar pomeni, da niso podani materialnopravni razlogi za ustavitev postopka. Zato pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče nadaljuje postopek in odloči o ustavni pritožbi.

B. – I.

9.Ker ZUstS ne vsebuje pravil o postopanju v primeru smrti stranke postopka, se skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUstS za vprašanja procesnega nasledstva smiselno uporabljajo pravila ZPP. Če je stranko zastopal pooblaščenec, se postopek nadaljuje brez prekinitve, kar je posledica pravila, da procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha (prim. prvi odstavek 100. člen ZPP). Navedeno smiselno velja tudi za postopek odločanja o ustavni pritožbi.

10.Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Predpogoj dedovanja je obstoj zapuščine, tj. premoženja, pri tem pa ni pomembno, ali je zapuščina aktivna ali pasivna. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika (132. člen Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD). Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini.

11.Med premoženje, ki je lahko predmet dedovanja, spadajo tudi pravice in obveznosti iz pravnoposlovnih in izvenposlovnih razmerij. Da te v obravnavani zadevi obstajajo, dokazuje izpodbijana odločitev sodišča, izdana v pravdi, v kateri je pravni prednik pritožnice zoper toženo stranko uveljavljal odškodninske zahtevke. Univerzalno pravno nasledstvo ex lege privede do procesnopravne sukcesije le pri prenosljivih pravicah in obveznostih. V obravnavani zadevi ni dvoma o prenosljivosti terjatve za premoženjsko škodo, ki jo je v pravdi uveljavljal pravni prednik pritožnice. Kar zadeva terjatev za nepremoženjsko škodo, pa je treba upoštevati stališče Ustavnega sodišča, sprejeto v odločbi št. U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15). S to odločbo je Ustavno sodišče zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ugotovilo protiustavnosti 204. člena ZOR, ki je podedljivost terjatve za nepremoženjsko škodo vezal na pogoj, da je ta priznana s pravnomočno sodno odločbo.

12.Vlagatelj ustavne pritožbe, ki pred Ustavnim sodiščem zastopa odvetniška družba, je po vložitvi ustavne pritožbe umrl. Po pokojnem vlagatelju je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinski postopek. Iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča na Ptuju št. D 266/2014 z dne 21. 12. 2015 (ki je postal pravnomočen 27. 1. 2016) izhaja, da je pokojni pritožnik imel zapuščino in da je bila za dedinjo po njem razglašena njegova hči Aleksandra Todorović Novak. To pomeni, da obstaja dedinja, ki je s trenutkom smrti pokojnega pritožnika, ex lege vstopila v njegov pravni položaj, tudi v njegov procesni položaj v postopku s to ustavno pritožbo. Zato so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka odločanja o ustavni pritožbi.

B. – II.

13.Pritožnica izpodbija stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov, ki jih je v predmetni pravdi uveljavljal njen pravdni prednik. Po njenem mnenju je očitno napačno oziroma arbitrarno stališče Višjega sodišča, po katerem je zastaranje tožbenih zahtevkov, ki so temeljili na protiustavni zavrnitvi izdaje delovnega dovoljenja, začelo teči z dnem objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 v Uradnem listu RS, tj. 12. 3. 1999. Kot pojasni pritožnica, je njen pravni prednik na protiustavnost tega stališča opozoril že v reviziji, vendar se Vrhovno sodišče do te njegove trditve ni opredelilo. Zatrjuje tudi arbitrarnost stališča Višjega in Vrhovnega sodišča, po katerem naj bi zastaranje zaradi protiustavne zavrnitve izdaje delovnega dovoljenja začelo teči že pred pravnomočno odločitvijo v upravnem postopku. Pritožnici se zdi nesprejemljivo stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta šteli, da bi moral njen pravni prednik že pred pravnomočnim koncem postopka za izdajo delovnega dovoljenja vložiti odškodninsko tožbo za škodo, ki mu je nastajala zaradi nepravilnih odločitev organov na nižjih stopnjah. Zahteva po sprožanju sodnih postopkov, ki so vnaprej obsojeni na neuspeh, je po mnenju pritožnice nerazumna, njen učinek pa pomeni tudi poseg v ustavno in konvencijsko pravico do sodnega varstva.

14.Ustavno sodišče je stališče, ki ga pritožnica izpodbija z obravnavano ustavno pritožbo, presojalo že v odločbi št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/15). Z navedeno odločbo je ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sodbo št. II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče podalo svojo razlago pravil o zastaranju zahtevkov v odškodninskih pravdah, sproženih zoper državo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, s katero je bistveno usmerilo sodno prakso pri presoji tovrstnih zahtevkov. Nanjo se je Vrhovno sodišče sklicevalo tudi v konkretni pravdni zadevi, tj. v izpodbijani sodni odločbi. Ustavno sodišče je sprejemljivost stališča o zastaranju odškodninskih zahtevkov presojalo z vidika pravice do povračila škode, varovane v 26. členu Ustave. Poudarilo je, da gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, ki terja temu prilagojeno uporabo kriterijev presoje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke, še zlasti spričo posebnih okoliščin, v katerih so bile izbrisane osebe. Nadalje je opozorilo na to, da se je o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, povzročenih osebam, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, v več odločbah izreklo Ustavno sodišče.[4] Za presojo Ustavnega sodišča je bilo pomembno tudi stališče velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji z dne 26. 6. 2012, po katerem priznanje kršitev človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno prebivanje izbrisanim osebam nista bila ustrezna in zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni. Ustavno sodišče je nadalje upoštevalo tudi stališče ESČP, po katerem lahko pretoga razlaga oziroma uporaba pravil o zastaranju, pri kateri nacionalna sodišča ne upoštevajo (posebnih) okoliščin posameznega primera, pomeni nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča (prvi odstavek 6. člena EKČP). Ob upoštevanju navedenih izhodišč je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1177/12, Up-89/14 odločilo, da so Vrhovno sodišče in tudi nižja sodišča s svojo razlago pravil o zastaranju (glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka in glede možnosti uporabe instituta zadržanja zastaranja) pritožniku nesorazmerno otežila oziroma preprečila uporabo razpoložljivega odškodninskega varstva zoper državo po 26. členu Ustave za škodo, povzročeno z izbrisom iz stalnega registra prebivalstva.[5]

15.Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Ker so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Ustavni pritožbi je ugodil in razveljavil izpodbijani sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča, ki temeljita na protiustavni razlagi pravil o zastaranju, ter zadevo vrnil Višjemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče upoštevati razloge navedene odločbe Ustavnega sodišča, še zlasti, da gre tudi v tej zadevi za javnopravno odškodninsko odgovornost, ki terja temu prilagojeno uporabo kriterijev presoje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke, še zlasti spričo specifičnih okoliščin, v katerih so bile izbrisane osebe. Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijani sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča razveljavil zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 26. člena Ustave, se ni spuščal v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

16.Glede na to, da je zadeva vrnjena Višjemu sodišču v novo odločanje, se bo moralo to sodišče opredeliti tudi do pritožbenih očitkov, ki jih pritožnica uveljavlja zoper prvostopenjsko sodbo in se nanašajo na zavrnitev zahtevka za plačilo premoženjske škode za obdobje po pridobitvi osebnega delovnega dovoljenja ter zahtevka za plačilo nepremoženjske škode.[6] Očitke ustavne pritožbe v tem delu je zato treba šteti kot preuranjene.

17.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev o stroških postopka bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat je zato o predlogu pritožnice, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov te ustavne pritožbe naloži v plačilo toženi stranki, odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

18.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič – Horvat in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Predsednica senata

[1]Prvi odstavek 100. člena ZPP določa: "Če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka ali njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben, ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo." Podrobneje o procesnem nasledstvu glej tudi A. Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2003, št. 6–7, str. 1778–1790.

[2]Prim. K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 47.

[3]Prav tam, str. 52.

[4]Prim. zlasti odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-284/94 in št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24).

[5]Na podlagi enakega stališča je Ustavno sodišče razveljavilo odločitve rednih sodišč v več primerljivih zadevah (prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015, št. Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015 in št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015, objavljene na spletni strani Ustavnega sodišča).

[6]Podrobneje so ti očitki razvidni iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo z dne 27. 2. 2009, ki jo je pravni prednik pritožnice priložil ustavni pritožbi.