Jedro

Po 25.6.1991 organi JLA niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Odločba z dne 25.9.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, je nezakonita in ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova za prebivanje v spornem stanovanju.

Revidenta tudi ne moreta uspeti z ugovorom, da še ni bila opravljena "delitvena bilanca" glede premoženja bivše SFRJ med njenimi pravnimi naslednicami. Urejanje bodočih premoženjskih razmerij med naslednicami nekdanje države glede na navedene osamosvojitvene predpise na odločitev v spornem primeru ne more vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencema, da izpraznita dvoinpolsobno stanovanje in ga praznega izročita tožeči stranki. Ugotavlja nesporno dejansko stanje, da ima toženec stanovanje, ki mu ga je dodelilo podjetje, kjer je bil prej zaposlen, v sporno stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno z odločbo Komande garnizona, pa se je vselila njegova hčerka. Poudarja, da je s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona za njeno izvedbo (25.6.1991) prešlo na Republiko Slovenijo upravljanje vsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter organi JLA. Zato odločba o dodelitvi spornega stanovanja tožencu z dne 25.9.1991 nima pravne veljave in je tožbeni zahtevek utemeljen.

Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je pravnim zaključkom prvostopnega sodišča glede ocene, da v spornem primeru Komanda garnizona ni mogla veljavno razpolagati s spornim stanovanjem. Zavrnilo je tudi ugovor tožencev pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Tudi toženčevih sklicevanj, da še ni bila opravljena delitvena bilanca premoženja bivših zveznih organov, po stališču drugostopnega sodišča v spornem primeru ni mogoče upoštevati.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano drugostopno sodbo pa spremeni tako, da ugodi pritožbi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Poudarjata, da je potrebno pri odločitvi upoštevati, da spada sporno stanovanje v premoženje bivših zveznih organov bivše SFRJ, glede katerega bo potrebno opraviti delitveno bilanco. Odločba za sporno stanovanje je bila izdana pred iztekom tromesečnega moratorija, ko je Komanda garnizona še lahko razpolagala z nepremičnim premoženjem oz. s spornim stanovanjem.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Bistvo spora med pravdnima strankama je zakonitost odločbe o dodelitvi dvoinpol sobnega stanovanja, ki jo je tožencu dne 25.9.1991 izdala Komanda garnizona, Stanovanjski organ. Zakonitost odločbe, ki je predstavljala pravni naslov za vselitev v sporno stanovanje, je odvisna od okoliščine, ali je bila Komanda garnizona v času izdaje odločbe upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo navedene okoliščine. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih določb tako Komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Tudi trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991), kot pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Prilogi k Skupni deklaraciji sta vzpostavili pravno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991 le na določenih področjih (npr. režim na meji, varnost meja, carine ipd.). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji) pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje.

Revizijsko stališče, da je Komanda garnizona v času moratorija še lahko razpolagala s spornim stanovanjem, tako ni pravilno. Odločba z dne 25.9.1991 je nezakonita in ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova za prebivanje v spornem stanovanju. Revidenta namreč tudi ne moreta uspeti z ugovorom, da še ni bila opravljena "delitvena bilanca" glede premoženja bivše SFRJ med njenimi pravnimi naslednicami. Urejanje bodočih premoženjskih razmerij med naslednicami nekdanje države glede na navedene osamosvojitvene predpise na odločitev v spornem primeru ne more vplivati. Pravnomočna odločitev, s katero je bilo pravnomočno ugodeno izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku, je tako materialno pravno pravilna.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).