Jedro

Zagovornik obdolženega A. A. ima prav, da je obtoženi podal predlog za plačilo varščine (do zneska 8.000,00 EUR), vendar je bilo o tem že odločeno s sklepom preiskovalne sodnice z dne 29. 12. 2023 (predlog je bil zavrnjen), pritožba obdolženčevega zagovornika pa je bila zavrnjena s sklepom zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje z dne 24. 1. 2024. Isti pritožnik nima prav, da ni jasno, zakaj milejši ukrep za pripor ni na mestu, saj je iz izpodbijanega sklepa jasno prepoznavno in izrecno odgovorjeno, da je pripor nujen ukrep in nujno potreben, zato milejši ukrepi ne pridejo v poštev (10. točka izpodbijanega sklepa).

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolžencema, navedenima v uvodu tega sklepa, pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo še po vloženi obtožnici.

2. Zoper sklep sta vložila pritožbi obdolženčeva zagovornika. Oba navajata, da vlagata pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter zaradi kršitve 2., 14., 21. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. člena ESČP (očitno misleč EKČP - Evropske konvencije o človekovih pravicah). Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbam ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor obdolžencema odpravi ter ga glede obdolženega A. A. nadomesti s plačilom varščine.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik obdolženega A. A. neutemeljeno trdi, da je bila obdolžencu kršena pravica po 5. in 6. členu EKČP, ker ni prejel prevoda izpodbijanega sklepa. Spisovni podatki potrjujejo drugače, to je, da je obdolženec izpodbijani sklep v prevodu prejel 16.1.2024. 5. Zagovornik obdolženega B. B. navaja, da je bil pripor podaljšan "kar za dva meseca", brez izrecnega predloga državnega tožilca, da se pripor podaljša za to obdobje. Ta trditev je protispisna, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obdolžencu pripor podaljšan po vloženi obtožnici in v izreku ni naveden rok podaljšanja, kar je tudi logično in v skladu z ZKP ter sodno prakso. Ravno to je razlog, da državna tožilka tudi ni podala predloga, da se pripor podaljša za določeno obdobje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolžencema pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 17.11.2023. Ta sklep je zaradi pritožb obdolženčevih zagovornikov preizkušal zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje, ki je pritožbi kot neutemeljeni zavrnil s sklepom z dne 23.11.2023. Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 15.12.2023 obdolžencema podaljšal pripor še za en mesec, to je do 15.1.2024 do 23:55 ure. Spisovni podatki nadalje kažejo, da je preiskovalna sodnica odločala tudi o predlogih za odpravo pripora oz. nadomestitvijo pripora z varščino, ki jo je vložil zagovornik obdolženega A. A. Ta predlog je bil nazadnje zavrnjen s sklepom z dne 29.12.2023, zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje pa je pritožbo zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnil 24.1.2024. Obtožnica je bila vložena 5.1.2024, ko je bilo hkrati predlagano, da se obdolžencema pripor podaljša še po njeni vložitvi, kar je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja (ponovna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper oba obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da sta storila očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podana konkretna nevarnost, da bi na prostosti pobegnila oz. se izognila kazenskemu postopku (begosumna nevarnost) ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.

8. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev obeh pritožnikov, da ni podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je to osnovno predpostavko za pripor prepričljivo obrazložilo v 5. do 7. točki izpodbijanega sklepa. Pritožnika s ponavljanjem navedb, ki so bile neuspešno uveljavljene že v pritožbah zoper predhodno izdane sklepe o priporu, na katere je zunajobravnavni senat že podal prepričljive in obširne razloge tako v predhodno izdanih sklepih kot tudi v izpodbijanem sklepu, odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Zagovornik obdolženega A. A. nima prav, da v izpodbijanem sklepu manjka konkreten opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonska označba kaznivega dejanja in zakaj je obdolženi storil kaznivo dejanje. Konkreten opis kaznivega dejanja vsebuje obtožnica, v izpodbijanem sklepu pa je očitano kaznivo dejanje podrobneje opisano v 7. točki, v izpodbijanem sklepu je izrecno navedeno, da se očitek nanaša na kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tudi zagovornik obdolženega B. B. nima prav, da državna tožilka "operira z golimi zatrjevanji, ki niso podprti z enim dokazom v spisu", saj drugače izhaja iz vložene obtožnice ter obrazložitve izpodbijanega sklepa kot je zgoraj navedeno. Zagovornik obdolženega B. B. ima prav, ko navaja, da je utemeljen sum podan tedaj, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni izvršila, vendar nima prav, da taka stopnja verjetnosti v obravnavani zadevi ni podana.

9. Pritožnika izpodbijata tudi zaključek, da je pri obdolžencema podan priporni razlog begosumnosti, da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep, vendar se pritožbeno sodišče z njima ne strinja, saj je sodišče prve stopnje v 8. do 10. točki izpodbijanega sklepa (kot tudi že v predhodno izdanih sklepih) prepričljivo utemeljilo okoliščine, ki še vedno kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženca ob izpustitvi iz pripora postala nedosegljiva sodišču. Ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je sodišče prve stopnje že prepričljivo odgovorilo, ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožnika v pritožbi ne navajata nobene spremenjene okoliščine. Zagovornik obdolženega A. A. ima prav, da je obtoženi podal predlog za plačilo varščine (do zneska 8.000,00 EUR), vendar je bilo o tem že odločeno s sklepom preiskovalne sodnice z dne 29.12.2023 (predlog je bil zavrnjen), pritožba obdolženčevega zagovornika pa je bila zavrnjena s sklepom zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje z dne 24.1.2024. Isti pritožnik nima prav, da ni jasno, zakaj milejši ukrep za pripor ni na mestu, saj je iz izpodbijanega sklepa jasno prepoznavno in izrecno odgovorjeno, da je pripor nujen ukrep in nujno potreben, zato milejši ukrepi ne pridejo v poštev (10. točka izpodbijanega sklepa). Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okvirni sklep 2009/829/PNZ iz leta 2009, je že pravilno odgovorila preiskovalna sodnica v sklepu z dne 15.12.2023 (točka 14). Na pavšalno pritožbeno navedbo zagovornika obdolženega B. B., da se pred Okrožnim sodiščem v Kopru vodijo kazenski postopki za istovrstno kaznivo dejanje, kjer se obtoženci branijo s prostosti, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

10. Ocena pritožbenega sodišča je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).