Jedro

Če sodišče ne ugodi predlogu stranke za preklic poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, ni bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče strank ni dolžno obveščati, da predlogu za preklic ne bo ugodilo in bi se tožena stranka glede na to, da ni bila obveščena, da bo sodišče ugodilo njenemu predlogu za preklic zavedati, da bo narok opravljen.

Če se tožena stranka ne odzove vabilu na narok, na katerem bi se lahko izjavila o umiku tožbe, je sama povzročila, da se o umiku ni mogla izjaviti, zato se ne more sklicevati, da ji ni bila dana možnost, da se o tem izjavi.

Sodišče bi moralo glede delnega umika tožbe postopek ustaviti.

Kljub temu, da tega ni storilo pa bi zoper to lahko ugovarjala le tožnica, ki bi v 15 dneh od prejema sodbe lahko zahtevala izdajo dopolnilnega sklepa. Ker tega ni storila, se šteje, da je tožba v delu, o katem sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločlo, umaknjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 851.889,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2004 (1. tč. izreka), regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002 in davek od tega regresa v znesku 21.387,00 SIT na račun Davčnega urada C. (2. tč.

izreka), regres za letni dopust za leto 2003 v znesku 109.701,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje in davek od tega regresa v znesku 22.469,00 SIT na račun Davčnega urada C. (3. tč. izreka) ter regres za letni dopust za leto 2004 v znesku 47.674,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2004 dalje in davek od tega regresa v znesku 9.765,00 SIT na račun Davčnega urada C. (4. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 143.972,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2004 (5. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04).

Navaja, da je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pooblaščenec tožene stranke je namreč z vlogo z dne 24.9.2004 prosil za preložitev naroka, ker je bil zadržan na drugih obravnavah, sodišče prve stopnje pa temu predlogu ni ugodilo in o tem ni izdalo nobenega sklepa, temveč je na naroku štelo, da izostanek ni upravičen, kakor je to razvidno iz izpodbijane sodbe.

Izpodbijana sodba v tem delu tudi nima razlogov. Tožena stranka se ni mogla izreči glede delnega umika in spremembe podrednega zahtevka, saj na obravnavi ni bila prisotna. Sodišče prve stopnje v zvezi z umaknjenimi zahtevki tudi ni sprejelo ustreznega ugotovitvenega sklepa. Glede ostalih tožbenih zahtevkov pa tožena stranka opozarja na izredno težko ekonomsko situacijo, zaradi katere je postala nesolventna in zaradi katere ne more pravočasno poravnavati svojih obveznosti, sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z navedbami tožene stranke o dogovorih z reprezentativnimi sindikati glede prolongacije plačila obveznosti do delavcev. Tožena stranka obveznosti do delavcev sicer ne zanika, vendar želi svoje obveznosti poravnati na način, ki bi omogočil ohranitev podjetja in socialne varnosti preostalih zaposlenih. Tožena stranka v zvezi z navedenimi razlogi nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za preklic poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ta pravica toženi stranki ni bila kršena. Tožena stranka ni bila obveščena o tem, da je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu predlogu za preklic naroka, zato bi se morala zavedati, da bo narok opravljen. Sodišče prve stopnje tožene stranke ni bilo dolžno posebej obveščati o tem, da predlogu za preklic naroka ne bo ugodilo, zlasti še glede na to, da je predlog za preklic obravnave prejelo le en dan pred obravnavo. Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje o predlogu za preložitev naroka ni odločilo, saj je iz zapisnika o poravnalnem in prvem naroku razvidno, da je bil sprejet sklep, da se ne ugodi predlogu tožene stranke za preložitev naroka.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se tožena stranka ni mogla izreči o podanem delnem umiku in spremembi tožbenega zahtevka (v resnici je šlo zgolj za delni umik tožbe, saj je tožnica umaknila, kar je v tožbi opredelila kot primarni tožbeni zahtevek). Tožena stranka je bila o delnem umiku tožbe obveščena in bi se v skladu z drugim odstavkom 188. čl. ZPP o njem morala izjaviti v 15 dneh od dneva, ko je bila obveščena o umiku tožbe, saj se sicer šteje, da je privolila v umik. Pri tem sploh ni bistveno, ali je ta rok ob poravnalnem naroku že iztekel, saj je tožena stranka z neodzivom na vabilo sama povzročila, da na naroku ni mogla podati izjave v zvezi z delnim umikom tožbe.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, vendar bi zoper to lahko ugovarjala kvečjemu tožnica, ki bi v 15 dneh od prejema sodbe lahko predlagala izdajo dopolnilnega sklepa. Ker tega ni storila, se šteje, da je tožba umaknjena v tistem delu, glede katerega sodišče prve stopnje ni odločilo z izpodbijano sodbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dogovarjanjem med toženo stranko in reprezentativnimi sindikati glede prolongacije plačila obveznosti do delavcev, saj bi takšno prolongacijo tožena stranka lahko dogovorila le s tožnico oz.

posameznim delavcem, ne more pa s temi terjatvami razpolagati sindikat. Navedeno pomeni, da dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje glede teh trditev ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, saj ne gre za odločilna dejstva.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici na podlagi 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) dosodilo vtoževano odpravnino, ki jo dolžan izplačati delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97 - 73/03) in aneksa št. 2 k tarifni prilogi SKPgd (Ur. l. RS št. 45/02) dosodilo regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT neto oz. ko je na podlagi aneksa št. 3 k tarifni prilogi SKPgd (Ur. l. RS št. 38/03) regres za leto 2003 dosodilo ob upoštevanju bruto osnove 132.170,00 SIT in ko je na podlagi določb socialnega sporazuma za obdobje 2003-2005 (Ur. l. RS št. 40/03) sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2004 dosodilo od osnove 137.853,00 SIT bruto.

Stroški postopka so odmerjeni v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS št. 67/03), zato je neutemeljen tudi tisti del pritožbe, s katerim tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka.

Na podlagi 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. čl. ZPP v zv. s prvim odstavkom

154. čl. ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.