Jedro

Določba 131. člena ZDR se je lahko nanašala le na varovanje javnih interesov oz. koristi in ne na terjatve posameznika do delodajalca, ki jih mora sam uveljavljati pri pristojnem sodišču. Izplačila denarnih terjatev delavcem ne spadajo med denarne prejemke po 1. odstavku 131. člena ZDR.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega inšpektorata za delo z dne 27.12.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata z dne 23.07.1993, s katero je ta tožnici kot zasebni delodajalki v obratovalnici naložil, da mora v skladu s kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (KP, Uradni list RS, št. 26/91-I) izplačati delavki M.U. razliko med najnižjim izhodiščnim osebnim dohodkom za II. skupino, povečanim z dodatkom za delovno dobo (46. in 51. člen KP) in izplačanim osebnim dohodkom za mesec april 1993 v višini 18.186,22 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.05.1993 dalje in za mesec maj 1993 enak znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.06.1993 dalje ter ji izplačati regres za letni dopust (1. točka 53. člena KP) v bruto višini 43.272,60 SIT in jubilejno nagrado (2. točka 1. odstavka 53. člena KP) v višini 20.292 SIT, vse v 15 dneh po vročitvi odločbe ter ji hkrati naložil, da mora o izvršitvi ukrepov pisno obvestiti inšpekcijo za delo v 8 dneh po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka zavrnila tožničine pritožbene ugovore o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi predpisov. Ugotovila je, da tožnica v času od 01.01.1993 do 29.07.1993 ni poslovala z izgubo temveč z dobičkom, zato mora delavki plačati naložene obveznosti. Navaja še, da je inšpekcija dela na podlagi 131. člena zakona o delovnih razmerjih pooblaščena z ureditveno odločbo od delodajalca zahtevati odpravo kršitev pravic delavca, storjeno z dejanjem ter zagotoviti izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz zakona o delovnih razmerjih, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi brez dokazov zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker ima v svojih poslovnih knjigah izkazano izgubo. Tudi Republiška uprava za javne prihodke, Izpostava je v potrdilu z dne 23.02.1994 posvedočila, da še ni ugotovljen poslovni rezultat za leto 1993 za obratovalnico, zato ni jasno, kako je lahko tožena stranka ugotovila dobiček. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V času izdaje prvostopne odločbe je še veljal 131. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), kateri v 1. odstavku določa, da je pri izvajanju nadzorstva nad uporabo zakonov in drugih predpisov s področja delovnih razmerij in denarnih prejemkov ter kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, pristojni organ inšpekcije za delo pooblaščen, da z ureditveno odločbo odpravi kršitev pravic delavca, storjeno z dejanjem (1. alinea) in zagotovi izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta (2. alinea). Tožena stranka pa je prezrla določbo 2. odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po kateri delavec lahko neposredno uveljavlja pravico do denarne terjatve pri pristojnem sodišču, ne da bi se za varstvo svojih pravic najprej obrnil na delodajalca (kar določa 44. člen KP). Da delovna inšpekcija ni pristojna za urejanje denarnih terjatev delavcev, za kar v obravnavani zadevi gre, izhaja tudi iz v času odločanja na prvi stopnji veljavnega 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SRS (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87, 18/88 in Uradni list RS, št. 27-1199/91), na katerega se poleg na 131. člen ZDR tudi sklicuje prvostopni organ v uvodu svoje odločbe. Po tej določbi ima inšpektor splošno pooblastilo za ukrepanje po uradni dolžnosti, saj med drugim določa, da v primeru, če pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma splošni akt, katerega izvajanje nadzoruje, ima pravico in dolžnost: da odredi ukrepe, da se nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti odpravijo v roku, ki ga določi, v ta namen uvede in vodi upravni postopek, izdaja upravne odločbe in izreka druge ukrepe, ki so potrebni (1. alinea); da predlaga uvedbo postopka zaradi prekrška, prijavi gospodarske prestopke oziroma kazniva dejanja (2. alinea) in da izvrši druge ukrepe in dejanja, ki so določeni s predpisi za posamezne inšpekcije (6. alinea). To pomeni, da bi v obravnavani zadevi inšpektor lahko ugotavljal le sankcionirane kršitve predpisov zaradi prijavljanja in vodil upravni postopek po uradni dolžnosti po 124. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vendar izplačila denarnih terjatev delavcem ne spadajo med denarne prejemke po 1. odstavku 131. člena ZDR. Določba 131. člena ZDR se je lahko nanašala le na varovanje javnih interesov oziroma koristi in ne na terjatve posameznika, ki jih mora sam uveljavljati pri pristojnem sodišču. Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je tožbi ugodilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) in jo odpravilo. Tožena stranka bo morala v skladu z 62. členom ZUS ponovno odločiti o stvari.

Določbe ZTPDR, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).