Jedro

Okoliščina, da toženka na naslovu A. nima ne poslovnih prostorov ne stanovanja, ni pravno relevantna. Pomembno je le, ali ji je bilo puščeno obvestilo o prejeti pošiljki in nato tožba v hišnem predalčniku na registriranemu naslovu, da je torej obstajala realna možnost, da bi se z njima seznanila in se o navedbah v tožbi izjavila.

Toženka ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost podatkov iz vročilnice, ampak slednje le zanika in predlaga zaslišanje direktorja in priče, ne pa tudi npr. poizvedb na Pošto Slovenije in zaslišanje poštarja. Res gre za negativno dejstvo, kar otežuje dokazovanje, vendar zgolj izpoved direktorja toženke in priče, ki dviguje pošto, da naj v hišnem predalčniku ne bi bilo obvestila o prispeli pošiljki in same pošiljke, čeprav iz vročilnice izhaja ravno to dejstvo, ne more izpodbiti verodostojnosti javne listine, saj v konkretni zadevi ni primeren dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je sporazumna odpoved z dne 30. 11. 2022 nezakonita in jo razveljavilo (I. točka izreka), da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 30. 11. 2022, ampak traja do 7. 10. 2023 (II. točka izreka), toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu vpiše delovno dobo in plača mesečno plačo v višini 1.074,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka) ter ji naložilo povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (V. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno zamudno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Poslovni naslov ima registriran na naslovu A., vendar ima tam zgolj poštni predalčnik, zato ni mogoče, da bi ji vročevalec na vratih stanovanja pustil obvestilo. Tu nima ne poslovnih prostorov ne stanovanja. Komu je vročevalec dne 10. 1. 2023 poskusil vročiti pošiljko, toženki ni znano, vročanje pa se mora opraviti osebi, pooblaščeni za sprejem pošte, in to na naslovu, vpisanemu v register. Prav tako ni prejela sodnega pisanja niti obvestila, kje ga lahko dvigne v roku 15 dni. Računovodkinja, ki ima poslovne prostore v neposredni bližini, dnevno odpre in izprazni hišni predalčnik, vendar sodnega pisanja in obvestila v povezavi z njim ni nikoli prevzela, zato se toženka do tožbe ni mogla opredeliti. Slednje lahko potrdita direktor toženke in računovodkinja B. B. Toženki je bila kršena pravica do izjave in obravnavanja. Vročevalec je očitno poskušal vročitev opraviti na napačnem naslovu oziroma na naslovu, kjer toženka nima registriranega poslovnega naslova. Dokazovanje negativnega dejstva je izrazito zahtevno oziroma nemogoče. Sklicuje se na odločitve v zadevi Aždajić proti Slovenija, II Ips 95/2016 in U-I-279/08. Pravica do učinkovitega sodnega varstva in pravica do izjave sta ustavni kategoriji, zato morajo biti posegi vanju restriktivni. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Skladno s prvim odstavkom 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če toženka v roku ne odgovori na tožbo, katera ji je bila pravilno vročena v odgovor in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da se ji je tožba vročala na napačen naslov. Iz vročilnice (list. št. 7) izhaja, da se je tožba vročala na registriranem naslovu toženke, na naslovu A., kar je skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da vročevalec dne 10. 1. 2023 pisanja ni mogel izročiti toženki niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je na vratih stanovanja pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pismo in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, vendar gre za očitno pisno pomoto. Iz vročilnice namreč izhaja, da je vročevalec dne 10. 1. 2023 pustil obvestilo v hišnem predalčniku toženke in ne na vratih stanovanja. Okoliščina, da toženka na naslovu A. nima ne poslovnih prostorov ne stanovanja, tako ni pravno relevantna. Pomembno je le, ali ji je bilo puščeno obvestilo o prejeti pošiljki in nato tožba v hišnem predalčniku na registriranemu naslovu, da je torej obstajala realna možnost, da bi se z njima seznanila in se o navedbah v tožbi izjavila.1 Ker toženka sama trdi, da na naslovu A. nima poslovnega prostora ne stanovanja, tudi ni bila mogoča vročitev pooblaščeni osebi skladno s prvim odstavkom 133. člena ZPP, ampak se ji je lahko pisanje pustilo le v poštnem predalčniku, za katerega pa priznava, da ga tam ima.

8. Iz vročilnice izhaja, da je bilo toženki dne 10. 1. 2023 puščeno obvestilo o prispelem pisanju, po poteku roka za prevzem pisanja na pošti pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku toženke na naslovu A. (tj. 26. 1. 2023), vročitev pa se je skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP štela za opravljeno z dnem 25. 1. 2023, ko je začel teči rok za odgovor na tožbo. Vročilnica je javna listina, zato se šteje za resnično to, kar potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovanje, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa se pri izpodbijanju javne listine zahteva višji dokazni standard in ne zadošča zgolj splošna navedba, da toženka ni prejela obvestila o prispeli pošiljki in same pošiljke.2

9. Toženka v pritožbi uveljavlja, da ji tožba ni bila vročena na registrirani poslovni naslov, kar ne drži, nadalje pa tudi, da ji obvestilo o prispelem pisanju in pisanje nista bila puščena v hišnem predalčniku, v dokaz slednjega pa predlaga zaslišanje direktorja toženke in priče B. B., ki dnevno dviguje pošto za toženko. Toženka ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost podatkov iz vročilnice, ampak slednje le zanika in predlaga zaslišanje direktorja in priče, ne pa tudi npr. poizvedb na Pošto Slovenije in zaslišanje poštarja, ki je dne 10. 1. 2023 pustil obvestilo o pošiljki in dne 26. 1. 2023 tudi samo pisanje v hišnem predalčniku. Res gre za negativno dejstvo, kar otežuje dokazovanje, vendar zgolj izpoved direktorja toženke in priče, ki dviguje pošto, da naj v hišnem predalčniku ne bi bilo obvestila o prispeli pošiljki in same pošiljke, čeprav iz vročilnice izhaja ravno to dejstvo, ne more izpodbiti verodostojnosti javne listine, saj v konkretni zadevi ni primeren dokaz.3 Toženka ne navede nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da so podatki, da je poštar pustil obvestilo o prejeti pošiljki in nato tudi samo pošiljko v hišnem predalčniku na naslovu A., nepravilni. Navedene niso nobene posebne okoliščine, ki bi bile povezane s samim hišnim predalčnikom, dostopom do njega dne 10. 1. 2023 in 26. 1. 2023 ipd., o katerem bi lahko izpovedala direktor toženke in priča, ki bi kazale na to, da ni bilo mogoče pustiti obvestila in pisanja v hišnem predalčniku toženke. Zgolj zanikanje, da bi bilo dne 10. 1. 2023 in 26. 1. 2023 v njenem hišnem predalčniku na registriranemu naslovu, kjer sicer prejema pošto, puščeno obvestilo o pošiljki (tožbi) in sama pošiljka (tožba) v predmetni zadevi, ne more izpodbiti verodostojnosti vročilnice.

10. Drži, da je pravica do izjave ena od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in nasl.), del te pravice pa je pravilna vročitev. Pravni osebi se pisanje vroča na njen registriran naslov, na katerem mora zagotoviti sprejemanje pošiljk. Šteje se, da če se obvestilo in pisanje pusti v hišnem predalčniku na registriranem naslovu, kjer tudi sicer redno prejema pošto, je realno pričakovanje, da je naslovnik izvedel za sodno pisanje in je nanj lahko tudi odgovoril.4 Sklicevanje toženke na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Aždajić proti Slovenija in Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-279/08 tega, glede na vse že pojasnjeno, ne spremeni, saj toženka ni izkazala dvoma o zakoniti vročitvi tožbe. Vročitev je bila pravilno opravljena na registriranem naslovu, kjer toženka tudi sicer prejema pošto in je dne 11. 4. 2023 prejela tudi izpodbijano zamudno sodbo. Toženka ni navedla nobenih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom, ali ji je bilo res puščeno obvestilo in nato sama pošiljka v njenem hišnem predalčniku na registriranem naslovu, kot to izhaja iz vročilnice. Kolikor bi zadostovala gola navedba, da pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, ob izostanku kakršnihkoli okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen dvom o drugačnem, s tem v zvezi pa bi se predlagalo le zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe in osebe, ki za pravno osebo dviguje pošto, bi to otežilo vročanje in s tem normalen potek sodnega postopka. Tudi zato je dokazni standard za izpodbijanje resničnosti javne listine višji. Pritožbene navedbe ne uspejo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila toženki dne 25. 1. 2023 tožba pravilno vročena v odgovor, toženka pa na tožbo ni odgovorila.

11. Izpolnjeni so tudi vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožnik je uveljavljal dopusten tožbeni zahtevek, katerega utemeljenost izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Zatrjeval je, da je v decembru 2022 delal za toženko, zaradi težav s hrbtenico pa je bil tudi odsoten, o čemer je obveščal toženko, direktor pa mu je 11. 12. 2022 sporočil, da ga bo odjavil iz zavarovanj. Toženka je tožnika odjavila na podlagi sporazuma o odpovedi z dne 30. 11. 2022, za katerega tožnik zatrjuje, da ga ni podpisal, da je njegov podpis ponarejen, kar pomeni, da ni bilo doseženo soglasje volj, posledično je sporazum neveljaven (15. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ker sporazum o prenehanju delovnega razmerja ne velja, toženka pa je tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj na tej podlagi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito in ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku tožnika.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VSRS II Ips 95/2016. 2 Prim. II Ips 256/2013. 3 Prim. Pdp 356/2021, I Cp 1445/2021, II Ips 256/2013. 4 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV založba, 2009, str. 564 – 566.