Jedro

Glede na to, da sprejeta pravilnika tožene stranke tožničinega delovnega mesta in njenih nalog nista bistveno spremenila ter da se tožničino delo glede na prejšnjo pogodbo o zaposlitvi ni spremenilo, odpoved (iz poslovnega, organizacijskega razloga) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita, saj ni temeljila na utemeljenem razlogu za odpoved.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da glasi: „Ugotovi se, da se ne obstoji utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 11. 6. 2010, v preostalem pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 636,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 378,00 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 16. 12. 2003, ki je bila podana tožnici dne 11. 6. 2010 iz poslovnega razloga za delovno mesto tajnice založništva, neutemeljena, in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do dneva plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov, po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali nobeni poslovni razlogi. Navedbe v odpovedi, da je z dnem 16. 12. 2009 začel veljati novi Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest strokovne službe L. in Pravilnik o delovnih razmerjih in plačah delavcev strokovne službe L. ter dne 3. 6. 2010 še njune spremembe, so pavšalne narave, ki so bile podane z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka bi morala že v obrazložitvi odpovedi jasno navesti in utemeljiti odpovedne razloge. Vendar je sodišče zgolj sledilo navedbam tožene stranke ter izpovedbi priče S.Ž., da je tožena stranka izvedla spremembo obeh pravilnikov zaradi sprejetega novega Zakona o divjadi in lovstvu. Nobena določba navedenega zakona ne narekuje spremembe delovnih mest, prav tako ni toženi stranki namenil vloge, ki bi narekovala spremembo sistemizacije in organizacije dela. V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni z ničemer pojasnila razloge za spremembo pogodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je prišlo do spremembe sistemizacije oziroma pravilnika o plačah v posledici delne razveljavitve Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti glede plač v letu 2008. Zakonitost oziroma nezakonitost plačnega sistema ni predmet tožbenega zahtevka. Ne strinja se tudi z navedbami priče S.Ž., da je tožena stranka soglasno z delavci pristopila k pripravi novih pravilnikov. Sprejeta pravilnika nista v ničemer spremenila opisa del in nalog njenega delovnega mesta, saj je opis v bistvu ostal enak kot prej. V tej zvezi se sklicuje na sprejeto sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih primerih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da tožnica ni bila seznanjena z razlogi za odpoved in ponudbo nove pogodbe. Prav tako ne drži očitek, da ni bila seznanjena s pripravo novih pravilnikov. Sama je izpovedala, da je vodstvo tožene stranke obravnavalo njihove pripombe na sestanku vseh delavcev. V konkretnem primeru ni zlorabila nobenih zakonskih predpisov. Tožnici se ni znižala plača ali kakorkoli poslabšal njen položaj, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za uveljavljanje sodnega varstva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da spremembe aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest delavcev strokovne službe tožene stranke predstavljajo utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je bila v konkretnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove utemeljena. Tožnica je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu, ni izpodbijala veljavnosti nove pogodbe niti ni zatrjevala njene ničnosti. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec sprejme, je sodno varstvo na podlagi 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) bistveno zoženo in sicer samo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, saj delavec kljub odpovedi pogodbe ohrani zaposlitev. Zato odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov. Če delavec ne izpodbija veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, lahko zahteva odškodnino oziroma v primeru neustreznosti nove zaposlitve plačilo sorazmernega dela odpravnine. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presojalo le utemeljenost odpovednega razloga in sicer, ali je bil odpovedni razlog podan ter ali je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil glavni razlog za odpoved pogodbe organizacijske narave, in da sprejeta pravilnika delovnega mesta tožnice in njenih nalog nista bistveno spremenila. Tožničino delo se tako glede na staro pogodbo o zaposlitvi ni spremenilo. Kljub temu je zaključilo, da drugačna opredelitev delovnega mesta in sprememba plače (v konkretnem primeru se je zvišala) pomeni spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi glede opravljanja določenega dela oziroma prenehanje potreb po opravljanju dela, kot je bilo dotlej opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja.

Tožena stranka je redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji na podlagi 90. člena ZDR ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisala. Pritožba pravilno opozarja, da sama sprememba akta o sistemizaciji še ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Po navedeni določbi je razlog za takšno odpoved prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar zakon poimenuje s skupnim imenom poslovni razlog. Sama sprememba akta o sistemizaciji delovnih mest delodajalca ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi ne razloga za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po določbah 90. člena ZDR, kajti tudi v teh primerih je potrebno presojati utemeljenost odpovednega razloga po določbah 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Utemeljenost odpovednega razloga je potrebno presoditi po vsebini in preizkusiti, na kakšen način je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, za katero delovno mesto in kakšna dela je opravljala na prejšnjem delovnem mestu in kakšno je bilo ponujeno novo delo. Dokazno breme o tem je na strani delodajalca. Tožena stranka mora dokazati, da se je vsebina dela spremenila in ne zadostuje zgolj sprememba naslova delovnega mesta v novi sistemizaciji. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako podan le v primeru, če delodajalec dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi dejansko ne potrebuje več. Uskladitev pogodbe o zaposlitvi z novimi pravilniki pa ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudbo nove. Tožena stranka je sicer poskušala uskladiti dejansko stanje tako, da je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 47. člena ZDR, ki bi lahko po določbi 3. odstavka 47. člena ZDR veljala, če bi tožnica z njo soglašala in bi s tem nadomestila staro pogodbo o zaposlitvi. Ne more pa to biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej v prenehanju potreb po takšnem delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sprejeta pravilnika tožničinega delovnega mesta in njenih nalog nista bistveno spremenila ter da se tožničino delo glede na prejšnjo pogodbo o zaposlitvi ni v ničemer spremenilo, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstoji utemeljen razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Tožnica je s svojim zahtevkom skoraj v celoti (z zavrnilnim delom niso nastali posebni stroški) uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka in sicer nagrado za postopek v višini 267,00 EUR, nagrado za narok v višini 243,00 EUR (tožnica je upravičena le do nagrade za en narok). Tožnica je tako upravičena do povrnitve stroškov višini 510,00 EUR, povečanih za 20,00 EUR (pavšalni znesek za administrativne stroške) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 636,00 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek v višini 315,00 EUR, povečano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 378,00 EUR.