Jedro

V zvezi s presojo pogojev iz 24. člen ZBPP je treba upoštevati naravo sklepa o postavitvi tolmača. Gre za sklep procesnega vodstva. Značilnost tovrstnih sklepov, zoper katere ni dovoljena samostojna pritožba je, da ne postanejo samostojno materialnopravno pravnomočni. Sodišče zato na te sklepe ni vezano in jih lahko vselej spremeni, če ugotovi, da niso bili potrebni. Glede na takšno pravno naravo sklepa o postavitvi tolmača mora organ za brezplačno pravno pomoč ne glede na odločitev pravdnega sodišča v okviru pooblastil iz 24. člena ZBPP presoditi (ne)razumnost oprostitve plačila stroškov za sodnega tolmača. Ob tem je treba upoštevati tudi določbo 28. člena ZBPP, ki organu omogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči le za posamezno fazo postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega tolmača za nemški jezik v pravdnem postopku, ki ga vodi Okrajno sodišče v Ljubljani III P 1565/2014. 2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 22. 2. 2016 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku II P 1818/2014. V isti vlogi je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila stroškov sodnega tolmača za nemški jezik v pravdnem postopku III P 1565/2014, ki se je obravnavala v ločenem spisu. Pristojni organ je prošnji ugodil in tožniku dodelil brezplačno pravno pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov tolmača od 23. 2. 2016 dalje. Zoper odločbo je Državno pravobranilstvo vložilo tožbo, Upravno sodišče pa je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

3. Organ v ponovljenem postopku ugotavlja, da tožnik razume jezik, v katerem teče postopek (tj. slovenščina) v tolikšni meri, da lahko spremlja postopek kot enakovredna stranka postopka. Tožnik je namreč državljan Republike Slovenije od 22. 5. 1991, torej 27 let, in ima v Sloveniji registriranih več gospodarskih družb, ki opravljajo ali so opravljale dejavnosti, ki so v povezavi z razumevanjem slovenskega jezika v sodnih in upravnih postopkih: A. k.d., B., C. k.d. in D. k.d. Poleg tega tožnik že daljše časovno obdobje pri organu vlaga prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pri čemer se sklicuje na posamezne zakone in sodno prakso različnih sodišč, kar organ še utrjuje v prepričanju, da v zadostni meri razume slovenski jezik. Po podatkih vpisnika je namreč tožnik vložil že 190 prošenj, vse v slovenskem jeziku. V svojih vlogah se predstavlja kot tolmač za slovenski jezik.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da mu samo dodeli brezplačno pravno pomoč v zaprošenem obsegu, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. V tožbi zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka mu mora priskrbeti tolmača za rodni jezik, to pa je nemščina. Sklicuje se tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) št. 59868/08 z dne 28. 8. 2018 - Vizgirda proti Sloveniji in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2314/2010, ki ju mora sodišče upoštevati. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da so tudi akreditirani sodni prevajalci za slovenski jezik upravičeni do uporabe materinega jezika v sodnem postopku. Kot navaja ESČP, gre za absolutno pravico. Sodišče mora na podlagi 8. člena Ustave spoštovati mednarodno pravo, torej tudi zgoraj navedeno sodbo ESČP, ne pa morebiti drugačne sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča. 6. Ugotovitev tožene stranke, da razume slovenski jezik, ne drži. Iz same vloge izhaja, da je bila prevedena s strani druge osebe in to je označeno na vsaki vlogi ali tožbi. Tožnik poudarja, da ne razume jezika na takšni ravni, da bi lahko opravljal procesna dejanja ali celo sledil postopku, saj v Sloveniji ni niti en dan hodil v šolo. Biti državljan neke države pa ne pomeni nujno tudi znanja jezika, saj leta 1991 to ni bil pogoj za pridobitev državljanstva. Tudi dejstvo, da je vložil 190 vlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni dokaz znanja slovenskega jezika. Izpolnitev vlog (obrazcev) ni posebno zahtevna, niti ni treba znati jezika, da bi v obrazec vnesel ime in priimek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je ob vpogledu v več sodnih spisov ugotovila, da v pregledanih vlogah ni navedene osebe, ki naj bi vlogo za tožnika prevedla, kot to trdi v tožbi. T.i. generalna pooblaščenka tožnika se je začela pojavljati šele v vlogah, v katerih tožnik zaproša za sodnega tolmača, torej je očitno, da zgolj za potrebe postopka. Dodatno je tožena stranka vpogledala v elektronska vpisnika PUND in K za postopke, v katerih je bila tožniku dodeljena oziroma zavrnjena brezplačna pravna pomoč. Ugotovila je, da je tožnik že vrsto let stranka v mnogih sodnih postopkih, v katerih tolmač za nemški jezik ni bil postavljen niti tožnik tega ni zahteval, postopek pa je kljub temu tekel do pravnomočnega zaključka. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da predmet tega upravnega spora ni vprašanje, ali je treba tožniku v pravdni zadevi III P 1565/2014 postaviti tolmača, ampak vprašanje, ali je tožnik pod pogoji iz Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upravičen do kritja stroškov tolmača s strani države. ZBPP namreč v členih 11 in 24 določa pogoje, pod katerimi je stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ena izmed oblik brezplačne pravne pomoči je tudi oprostitev plačila stroškov postopka, med katere spadajo tudi stroški tolmača (glej prvi odstavek 7. člena ter prvi in peti odstavek 26. člena ZBPP).

10. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 1227/2017-13 z dne 30. 8. 2017. Sodišče ugotavlja, da je organ za brezplačno pravno pomoč skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sledil stališčem in napotkom sodišča iz prvotne odločitve in ustrezno obrazložil okoliščine glede tožnikovega zadostnega razumevanja slovenskega jezika za sodelovanje v sodnem postopku.

11. Tožena stranka je odločitev, da zavrne tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljila z razlogi iz 24. člena ZBPP. Zaključila je, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči za kritje stroškov tolmača v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari, saj tožnik v zadostni meri razume slovenski jezik in bo posledično lahko enakovredno sodeloval v sodnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

12. Po določbi 24. člena ZBPP se kot pogoj pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (t. i. objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je (med drugim) pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

13. Napačno je tožbeno stališče, da je pravica do uporabe lastnega jezika absolutna. Da je takšno razumevanje preširoko, je sodišče pojasnilo že v predhodni sodbi.1 V zvezi s presojo pogojev iz 24. člen ZBPP je treba upoštevati tudi naravo sklepa o postavitvi tolmača. Gre namreč za sklep procesnega vodstva. Značilnost tovrstnih sklepov, zoper katere ni dovoljena samostojna pritožba2, pa je, da ne postanejo samostojno materialnopravno pravnomočni. Sodišče zato na te sklepe ni vezano in jih lahko vselej spremeni, če ugotovi, da niso bili potrebni3. Glede na takšno pravno naravo sklepa o postavitvi tolmača mora organ za brezplačno pravno pomoč ne glede na odločitev pravdnega sodišča v okviru pooblastil iz 24. člena ZBPP presoditi (ne)razumnost oprostitve plačila stroškov za sodnega tolmača. Ob tem je treba upoštevati tudi določbo 28. člena ZBPP, ki organu omogoča dodelitev brezplačne pravne pomoči le za posamezno fazo postopka. Tožniku je bila namreč z odločbo št. Bpp 621/2015 z dne 20. 3. 2015 že dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v istem pravdnem postopku. Zato je organ pri presoji pogojev iz 24. člen ZBPP pravilno upošteval le okoliščine v zvezi s postavitvijo tolmača, ne pa tudi drugih okoliščin omenjene pravdne zadeve, ki jih je že presodil v okviru zadeve št. Bpp 621/2015. 14. Po mnenju sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč svojo odločitev razumno utemeljil in za zaključek o tožnikovem znanju slovenskega jezika navedel prepričljive razloge. Skupek okoliščin, ki jih je navedel v izpodbijani odločbi (slovensko državljanstvo, številni sodni in upravni postopki, v katerih tožnik ni zahteval tolmača, več gospodarskih družb, katerih ustanovitelj je tožnik), tudi po mnenju sodišča prepričljivo kaže na to, da tožnik zna slovenski jezik in da bo torej enako kot do sedaj lahko sledil poteku sodnega postopka. Čim pa je tako, plačilo stroškov za tolmača iz naslova brezplačne pravne pomoči ne bi bilo razumno. Za neresnične se glede na podatke spisa izkažejo tožbene trditve, da je vloge in tožbe za tožnika iz nemščine prevajala druga oseba. Te trditve tožnik z ničemer ne dokaže, nasprotno pa tožena stranka predloži kopije nekaterih tožnikovih vlog, iz katerih okoliščina, da naj bi šlo za prevode, ni razvidna.

15. Na podlagi navedenega je sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

18. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnik podal hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, saj se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. 1 Glej 14. točko obrazložitve sodbe I U 1227/2017-14 z dne 30. 8. 2017 2 Glej 255. in 256. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 198/2013 z dne 4. 2. 2013, ki se nanaša na postavitev izvedenca 3 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1644/2010 z dne 7. 9. 2010