Jedro

Kupec je dolžan ugotovljene napake sporočiti neposredno prodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. 2. in 4. točka izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo: "1. Ugovor pasivne legitimacije se zavrne.

2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig 354/95 z dne 1.3.1995 ostane v veljavi delno v 1. točki in v celoti v 3. točki izreka in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v višini 1.895.000,00 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 299.000,00 SIT od 16.6.1994 dalje do plačila, od zneska 399.000,00 SIT od 30.6.1994 dalje do plačila, od zneska 399.000,00 SIT od 14.7.1994 dalje do plačila, od zneska 399.000,00 SIT od 28.7.1994 dalje do plačila, in od zneska 399.000,00 SIT od 11.8.1994 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 37.900,00 SIT.

3. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne, citirani sklep o izvršbi pa v tem delu razveljavi.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene nadaljne pravdne stroške v višini 19.950,00 SIT v roku 8 dni, da ne bi izvršbe, tožena stranka pa sama nosi svoje nadalnje pravdne stroške." Zoper sodbo v obsodilnem delu (1. 2. in 4. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Napačno je zakjučilo, da je bila ona v kupoprodajnem odnosu s tožečo stranko. Dejansko med strankama ni bila sklenjena nobena pogodba, zaradi česar ni napram tožeči stranki v nobeni zavezi. Pri tem je sodišče prve stopnje napačno razlagalo naročilnico. Glede mleka plačilo, katerega tožeča stranka uveljavlja s tožbo, je bila tožeča stranka v pogodbenem odnosu s podjetjem P. d.o.o. Mleko je bilo dobavljeno njemu, kar je potrjeval s podpisom dobavnic, organiziral pa je tudi prevoz mleka.

Tožeča stranka je njega opozarjala, da bo prenehala z dobavo v kolikor ne pride do plačila predhodnih dobav mleka. Tožena stranka je bila sama v pogodbenem odnosu z istim podjetjem, na podlagi katerega se je slednja zavezala dobavljati toženi stranki sir. Zaradi dobav nekvalitetnega sira je tožena stranka s P. d.o.o. razdrla pogodbo, o čemer je bila tožeča stranka seznanjena. Sodišče ni upoštevalo predloženih analiz sira, prav tako pa ni izvedlo drugih predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka zaradi razdrtja kooperantske pogodbe s P. d.o.o. obljubila, da ne bo terjala zamudnih obresti. Po oceni pritožbe so v obrazložitvi sodbe protislovnosti glede reklamacij.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo na podlagi navedb pravdnih strank in po njihovem predlogu izvedenih dokazov v postopku na prvi stopnji. Pri tem je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka tista, ki je bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko glede mleka, na plačilo katerega se nanaša vtoževani znesek. Sodišče je za svoje zaključke navedlo jasne in logične zaključke, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Le-teh tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da je iz naročilnice z dne 11.5.1994 (A8) razvidno, da tožena stranka v svojem imenu in za svoj račun naročila določeno količino mleka.

Sodišče prve stopnje je navedeni poslovni odnos pravilno materialnopravno opredelilo kot kupoprodajno pogodbo, v kateri tožena stranka nastopa kot kupec, zaradi česar je zanjo nastala pogodbena obveznost plačati kupnino. Dejstvo je, da je na podlagi navedene naročilnice tožeča stranka dobavila dogovorjeno količino mleka. Pri tem na obveznost plačila kupnine za mleko ne vpliva okoliščina, da je bilo mleko dejansko dobavljeno podjetju P. d.o.o., saj je bilo to storjeno po nalogu tožene stranke. Zato so navedbe pritožbe, da je P. d.o.o. organizirala prevoz in, da jo je tožeča stranka opozarjala, da bo prenehala z dobavami, če ne bo prišlo do plačila že dobavljenega mleka, nepomembne in kot takšne neupoštevne. Pravilni so tudi zaključki izpodbijane sodbe o tem, da tožena stranka ni izkazala, da bi dobavljeno mleko kakorkoli reklamirala. V razlogih izpodbijane sodbe glede tega ni nobenega protislovja. Tožena stranka je bila s toženo stranko v pogodbenem odnosu glede dobave mleka. Če je bilo mleko nekvalitetno, bi morala o tem obvestiti neposredno tožečo stranko, kot prodajalca in to nemudoma (1. odst. 481. člena ZOR). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se eventualne reklamacije sirov, ki jih je tožena stranka posredovala P. d.o.o. niso relevantne. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o obstoju dogovora o odpustitvi zamudnih obresti, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto po določbi 1. odst. 496.a člen ZPP. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati kupnino za pravilno izročeno mleko (1. odst. 454. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. 166. člena ZPP).