Jedro

Zaradi prekvalifikacije pokojninske dobe z dokupom v pokojninsko dobo brez dokupa je tožena stranka v skladu s 3. členom ZPIZ-2H po uradni dolžnosti zakonito odmerila 40 % sorazmerni del starostne pokojnine namesto 20 % sorazmernega dela predčasne pokojnine. Tožnik je od 1. 1. 2021 dalje upravičen do 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je ostal vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 6. 2021 in 30. 9. 2021 ter priznanje 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku oziroma podredno vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2021 (I. točka izreka) in v prvostopenjski odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2021 prvi odstavek izreka spremenilo tako, da se glasi: "Zavarovanec A. A., roj. ..., ima pravico do izplačila 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 1. 2021 dalje" (II. točka izreka). Odločilo je, da za čas od 1. 1. 2021 do 3. 2. 2021 znaša 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine 839,74 EUR na mesec (III. točka izreka), in da je za čas od 4. 2. 2021 dalje tožena stranka dolžna ponovno odmeriti 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se odmera 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine opravi na dan 1. 1. 2021 in se 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku oz. odmernemu odstotku prizna tudi za čas od 1. 1. 2021 do 3. 2. 2021, je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Dejansko stanje ni sporno. Tožnik je bil do uveljavitve Zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ‑2H) prejemnik 20 % predčasne pokojnine, saj na dan 31. 12. 2019 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev starostne pokojnine, zaradi česar se mu je po 126. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2G) 20 % predčasna pokojnina še nadalje izplačevala. Ni sporno, da je prejemal predčasno pokojnino iz razloga upoštevanja dokupljene dobe do 31. 12. 2012, in sicer za dokup 4 let, 5 mesecev in 1 dneva študija. Šele ZPIZ-2H je spremenil ureditev pojma pokojninske dobe brez dokupa. Gre za zakonodajno spremembo brez katere tožnik pogojev za starostno pokojnino 1. 1. 2021 (pa tudi 4. 2. 2021) še ne bi izpolnjeval. V kolikor ne bi prišlo do uveljavitve ZPIZ-2H bi bil tožnik še nadalje upravičen zgolj do izplačila 20 % predčasne pokojnine po prehodnih določbah ZPIZ-2G. Šele od uveljavitve ZPIZ-2H dalje, je tožnik izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev. Ta ureditev lahko velja zgolj za naprej. Določba 3. člena ZPIZ-2H ne omogoča nove odmere pokojnine. Takemu načinu je sledilo tudi sodišče, ko je odločilo o višini izplačila dela starostne pokojnine od 1. 1. 2021 do 3. 2. 2021. Predpisano je odločanje po uradni dolžnosti. Prehodne določbe ne omogočajo kombinacij s prehodnimi določbami ZPIZ-2G. Ni predvidena drugačna obravnava posameznikov, ki so po uveljavitvi ZPIZ-2G ohranili 20 % predčasne pokojnine in so skladno z uporabo določb ZPIZ-2H izpolnili pogoje tudi za starostno pokojnino. Zakon ne omogoča odločitve o višini izplačila dela starostne pokojnine zgolj za časovno omejeno obdobje, kot je odločilo sodišče. Po prvemu odstavku 3. člena ZPIZ-2H je odločeno po uradni dolžnosti. Vložitev zahteve na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Ni mogoče podpreti odločitve sodišča, da se po ZPIZ-2H odloči zgolj do dneva vložitve zahteve za odmero 40 % starostne pokojnine po ZPIZ-2G. ZPIZ-2H ne omogoča nove odmere izplačila dela starostne pokojnine za časovno omejeno obdobje, saj je predpisano, da so tudi prejemniki dela predčasne pokojnine od 1. 1. 2021 upravičeni do izplačila 40 % starostne pokojnine. Kombinacija postopkov po prehodnih določbah ZPIZ-2H in ZPIZ-2G ni predpisana. Tožnik brez uporabe ZPIZ-2H še ne bi bil upravičen do starostne pokojnine na presečni datum. Sodišče je napačno uporabilo materialno podlago, ko je odločilo, da je mogoče odločiti po prehodnih določbah ZPIZ-2H in ZPIZ-2G. Relevantno podlago za odločitev predstavljajo zgolj prehodne določbe ZPIZ-2H. Prehodne določbe ZPIZ-2G so namenjene za prehod na novo ureditev, ki jo je spremenila novela zakona. Podredno izpostavlja, da četudi bi tožniku priznali možnost podaje zahteve za izplačilo 40 % starostne pokojnine po prehodnih določbah ZPIZ-2G, bi šlo za drug, nov postopek. Tožniku bi bilo potrebno najprej po uradni dolžnosti izvesti prehod po ZPIZ-2H in odločiti o izplačevanju 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2021 dalje. Njegovo vlogo z dne 3. 2. 2021, ko je bil že prejemnik 40 % starostne pokojnine, pa bi bilo potrebno zavrniti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da mu je tožena stranka namesto 20 % predčasne pokojnine odmerila 40 % starostno pokojnino na datum 8. 7. 2018. Na ta datum 40 % starostna pokojnina sploh še ni obstajala. V odločbi zapiše, da namesto predčasne prejema starostno pokojnino, saj po novem izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, ki se izplačuje tri leta v višini 40 %. Z odločbo po uradni dolžnosti je odmerjena bistveno nižja 40 % starostna pokojnina glede na tisto, ki bi jo prejel na osnovi lastne vloge. Po sprejetju ZPIZ-2G je za prehod iz 20 % predčasne v 40 % starostno pokojnino potrebno odločiti najprej o izpolnjevanju pogojev za pravico in potem odmeriti 40 % pokojnino na dan uveljavitve. Meni, da je po vsebini 40 % predčasna pokojnina odmerjena na zgodovinski datum izpolnjevanja pogojev za predčasno pokojnino, ne pa 40 % starostna pokojnina, ki se v skladu z ZPIZ- 2G lahko odmeri na datum 1. 1. 2020 ali pa kasneje, ob izpolnjevanju pogojev na osnovi posebne vloge.

Toženi stranki je prepuščeno, da izvede uskladitev po uradni dolžnosti, ki bo vsebinsko skladna s sistemom ZPIZ-2. Izbrala si je najlažjo pot s popravki odstotkov v prvotnih odločbah, kar vodi do zmanjšanja izplačanih pokojnin. Vsebinsko utemeljene rešitve v odločbi po uradni dolžnosti bi bile lahko tri: odmera 40 % starostne pokojnine na dan uveljavitve ZPIZ-2H, ko je izpolnil pogoje zaradi drugačne obravnave dokupljene dobe; ali z dnem 1. 1. 2021 odprava »malusov« pri 20 % predčasni pokojnini, z dodatno uradno obrazložitvijo, da izpolnjuje pogoje tudi za 40 % starostno pokojnino, ki bo dodeljena na osnovi posebne vloge; ali odmera 40 % starostne pokojnine na dan uveljavitve ZPIZ‑2G, ko je bila v sistem obveznega zavarovanja prvič uvedena možnost 40 % starostne pokojnine. Sodba je dokaj blizu drugi rešitvi, a vnaša dodatne nejasnosti glede odnosa med odločbami po uradni dolžnosti in odločbami na osnovi posebne vloge za isto pravico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere se na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo iz razlogov kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

6. Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 30. 9. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 6. 2021, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do izplačila 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 839,74 EUR na mesec od 1. 1. 2021 dalje.

7. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2H, ki se uporablja od 1. 1. 2021. ZPIZ-2H v 3. členu določa, da zavarovancu, ki je z dokupom pokojninske dobe do 31. decembra 2012 uveljavil pravico do pokojnine ali izplačilo dela pokojnine, zavod v šestih mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti na novo odmeri starostno pokojnino oziroma odmeri starostno pokojnino namesto predčasne pokojnine, z upoštevanjem te dobe kot pokojninske dobe brez dokupa. Nova pokojnina oziroma izplačilo dela pokojnine zavarovancu pripada od začetka uporabe zakona, torej od 1. 1. 2021. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 24. 7. 2018 priznana pravica do izplačila 20 % sorazmernega dela predčasne pokojnine v znesku 306,11 EUR na mesec od 8. 7. 2018 dalje. Tožnik je do tega dne dopolnil 60 let starosti ter 40 let, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe, od katere znaša dokupljena doba4 za čas študija 4 leta, 5 mesecev in 1 dan.

Dne 23. 6. 2021 je tožena stranka v skladu s 3. členom ZPIZ-2H po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Ugotovila je, da je tožnik dopolnil 39 let in 8 dni slovenske pokojninske dobe ter 1 leto in 2 meseca srbske pokojninske dobe, skupaj 40 let, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe. To je pomenilo, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do izplačila 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožniku je priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 839,74 EUR na mesec od 1. 1. 2021 dalje. Pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z dne 23. 6. 2021 je z izpodbijano dokončno odločbo z dne 30. 9. 2021 zavrnila.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka tožniku, ki je dosegel 40 let, 2 meseca in 8 dni skupne pokojninske dobe, v skladu s 37. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2) pokojnino pravilno odmerila v višini 57,25 % od že ugotovljene pokojninske osnove.6 Delež 40 % je izračunala z upoštevanjem ulomka x 468/4827 in tožniku po uskladitvah8 priznala sorazmerni del starostne pokojnine. Tožena stranka je namreč z upoštevanjem dokupljene dobe kot pokojninske dobe brez dokupa za čas študija po uradni dolžnosti po določbah ZPIZ-2H na novo odmerila starostno pokojnino. Gre za pretvorbo dokupljene pokojninske dobe v pokojninsko dobo brez dokupa, ki je pri tožniku pomenila izpolnitev pogojev za priznanje 40 % starostne pokojnine. Posledično je tožena stranka po določbah ZPIZ-2H izdala izpodbijani odločbi po uradni dolžnosti. Ob uveljavitvi ZPIZ-2H je namreč tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Dne 3. 2. 2021 je tožnik sicer vložil zahtevo za izplačilo 40 % starostne pokojnine o kateri pa tožena stranka še ni odločala. Čeprav iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe izhaja nasprotno, je iz uvoda prvostopenjske odločbe razvidno, da se odločba izdaja po uradni dolžnosti in se v obrazložitvi v celoti sklicuje na določbe ZPIZ-2H.

10. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za odločanje o zahtevi z dne 3. 2. 2021, vloženi v zvezi z novelo ZPIZ-2G. Ta se je začela uporabljati 1. 1. 2020 in določa, da zavod zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, v šestih mesecih po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Zavarovanec, ki je obdržal pravico do izplačila 20 % predčasne pokojnine, ker 31. 12. 2019 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko uveljavi izplačilo 40 % starostne pokojnine, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (prehodna določba 126. člena ZPIZ-2G). Tožniku se je od 1. 1. 2020 dalje še vedno izplačeval 20 % sorazmerni del predčasne pokojnine po odločbi z dne 24. 7. 2018, ker na dan 31. 12. 2019 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik je na podlagi 126. člena ZPIZ-2G ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine imel možnost vložiti vlogo in je tako tudi ravnal. 11. Predmet tega sodno socialnega spora je zgolj odmera pokojnine po uradni dolžnosti po ZPIZ-2H. O tožnikovi zahtevi z dne 3. 2. 2021 tožena stranka še sploh ni odločala na način, da bi jo bodisi formalno zavrnila ali priznala kakšno dodatno pravico. Za odločanje o zahtevi za novo odmero pokojnine na podlagi ZPIZ-2G je primarno pristojna tožena stranka, medtem ko sodišče v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih9 (ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločitev. Tožena stranka bo morala tako o zahtevi tožnika v kolikor bo pri njej vztrajal izdati upravno odločbo, kar podredno v pritožbi priznava tudi sama.

12. Zaradi prekvalifikacije pokojninske dobe z dokupom v pokojninsko dobo brez dokupa je tožena stranka v skladu s 3. členom ZPIZ-2H po uradni dolžnosti zakonito odmerila 40 % sorazmerni del starostne pokojnine namesto 20 % sorazmernega dela predčasne pokojnine. Tožnik je od 1. 1. 2021 dalje upravičen do 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je ostal vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje.

13. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo. Prvostopenjsko sodbo je ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu s 358. členom ZPP spremenilo tako, da je na podlagi 81. člena ZDSS-1 vtoževano odpravo izpodbijanih odločb ter priznanje 40 % sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku oziroma podredno vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Ur. l. RS, št. 139/2020. 2 Ur. l. RS, št. 75/2019. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 4 Doba je bila dokupljena do 31. 12. 2012. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 6 Po odločbi z dne 24. 7. 2018. 7 To je 468 mesecev slovenske pokojninske dobe in 482 mesecev skupne slovensko-srbske pokojninske dobe ob uporabi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 5/10). 8 105. in 106. člen ZPIZ-2. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.