Jedro

Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine zagotavlja že njena odmera po cenah na dan sojenja in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo nedopustno podvajanje valorizacije.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od 25.6.2002 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 2,168.400 SIT (sedaj 9.048,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1996 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pooblaščenec tožene stranke ni imel pooblastila za zastopanje, saj je pooblastilo dal B. S. kot fizična oseba, ni pa ga dala pravna oseba z žigom in označbo vrste podjetja (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodbi sodišč druge in prve stopnje tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Elementi pogodbe o delu v skladu z določbo 600. člena ZOR namreč niso ugotovljeni. Zato niti ustno dogovorjene pogodbe o delu ni bilo, saj so podani le elementi pomoči tožnikoma, zaradi česar nosita sama breme izbire pomočnikov. Protislovno je tudi ocenjeno, da tožnika govorita resnico, da se je toženec tudi po izvršitvi lastnih del še vedno nahajal na objektu tožnikov. V tej smeri je sodišče prve stopnje dejansko stanje premalo ugotovilo, ker ni zaslišalo pravočasno predlaganih toženčevih prič. Tožena stranka je končno prerekala tudi višino vtoževane terjatve, čeprav je res, da ni izrecno prerekala pred pravdo pridobljenemu izvedenskemu mnenju. Glede teka zakonskih zamudnih obresti je revizija mnenja, da sta višina in obseg škode znani šele tedaj, ko oškodovanec škodo reparira. Ker tožnik ni izkazal nečiste škode in obrazložil obrestnega zahtevka, mu tudi zamudne obresti od dosojenega zneska ne pripadajo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

S pogodbo o delu se prevzemnik posla zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (600. člen ZOR). Da je takšna pogodba med pravdnima strankama bila sklenjena, sledi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi povzelo in sprejelo. Dokazna ocena, po kateri se je tožnik za izvedbo del na fasadi svoje stanovanjske hiše dogovarjal s tožencem, ni podprta le z njegovo izpovedbo, temveč tudi z izpovedbe priče J. P.. Sodbeni razlogi, ki se nanašajo na dokazno oceno o tem, kako je bila sklenjena ustna pogodba o opravi del, so jasni in prepričljivi in jim ni mogoče očitati notranjega protislovja ali nasprotja z izvedenimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizija ni uspešna, ko skuša prikazati, da sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali elementov pogodbe o delu, ki je bila ustno sklenjena. Prav o teh elementih so predvsem razlogi sodbe sodišča prve stopnje obširni in jasni in jih je mogoče preizkusiti. Ustno pogodbo o delu sta torej sklenili pravdni stranki, toženec pa je nato izvajanje del prepustil M. L.. Po določbi 610. člena ZOR pa prevzemnik posla še vedno odgovarja naročniku, čeprav posla ne opravi osebno.

Po določbi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel (pravega) pooblastila, vendar do takšne kršitve v tem primeru ni prišlo. Čeprav je pooblastilo podpisal B. S. kot fizična oseba (toženo je njegovo s.p.), so bila vsa pravdna dejanja do revizije s stališča obeh strank (predvsem tožeče stranke) kljub pomanjkljivosti spornega pooblastila odobrena in s tem zatrjevana procesna napaka sanirana.

Revizijsko trditveno podlago je mogoče oceniti s stališča, da predvsem graja dejanske ugotovitve, da torej ni zadovoljna z dokazno oceno, ki ima za posledico pravno sklepanje v smeri za tožečo stranko ugodne uporabe določb 600. in 610. člena ZOR. Vendar pa revizije glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tako glede v reviziji ponovno postavljenega predloga na zaslišanje prič, kot tudi glede revizijske graje dokaznih sklepanj o tem, da se je toženec tudi po končanih lastnih delih na objektu tožeče stranke zaradi izvedbe del na fasadi večkrat nahajal na delovišču, kar ga po dejanskih ugotovitvah identificira kot prevzemnika posla z vsemi posledicami iz določb 600. in 610. člena ZOR.

Toženec med postopkom (pa tudi v reviziji) ni grajal ugotovitev o tem, da je zaradi nepravilne izvedbe del na fasadi stanovanjske hiše tožnikov nastala škoda. Trditveno in dokazno breme o višini nastale škode in o odškodnini je bilo na tožeči stranki. Ta je po oceni sodišč nižjih stopenj obstoj škode in njeno višino uspešno dokazala. Toženec v reviziji sam pove, da pred pravdo pridobljenemu mnenju izvedenke o višine škode ni ugovarjal. Niti v odgovoru na tožbo niti kasneje, razen zelo splošne in kratke graje, izračuna škode posameznih odškodninskih postavk ni posebej in konkretno izpodbijal. Sodišče prve stopnje je (peta stran njegove sodbe) obširno in natančno pojasnilo, na kakšni osnovi celotna gmotna škoda, ki sta jo utrpela tožnika, predstavlja ravno znesek 2,168.400 SIT. Ta znesek predstavlja tisto, kar bi tožeča stranka potrošila, ko bi v času izdelave izvedenskega mnenja sanirala fasado in okna stanovanjske hiše. Zato v tem primeru ni mogoče sprejeti revizijske pravne razlage, po katerem bi višina in obseg škode mogli biti znani šele, ko bi tožeča stranka škodo reparirala.

Vendar pa ima revizija prav, ko se glede zapadlosti vtoževane terjatve sklicuje na pravno opredelitev, po kateri tožeča stranka uveljavlja tako imenovano nečisto terjatev, kar pomeni, da zakonske zamudne obresti od zneska tako ugotovljene terjatve tečejo drugače, kot je predvideno v določbi 186. člena ZOR. Po določbi drugega odstavka 189. člena ZOR se povračilo premoženjske škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Terjatev tožeče stranke ni čista denarna terjatev, o katere odločanju bi bilo potrebno uporabiti načelo monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR, saj je predmet obveznosti odškodnina za nereparirano premoženjsko škodo (tudi po izrecnih in v tem delu ves čas postopka skladnih trditvah obeh pravdnih strank), katere povračilo je podvrženo predhodni odmeri po cenah ob izdaji sodne odločbe, oziroma v času sojenja. Izpodbijana sodba tako nima prav, ko tek zakonskih zamudnih obresti opredeljuje v skladu z določbo 186. člena ZOR, pri čemer čas nastanka škode opredeljuje z izdelavo izvedenskega mnenja (19.9.1996). Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine zagotavlja že njena odmera po cenah na dan sojenja in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo nedopustno podvajanje valorizacije. Tožeči stranki je bila dana možnost, da do konca glavne obravnave prilagodi odškodninsko terjatev razmeram v času sojenja, vendar tega ni storila. Zato je mogoče njeno terjatev iz naslova nereparirane premoženjske škode jemati v okviru vtoževanega zneska, zakonske zamudne obresti od takšnega zneska pa dosoditi le od naslednjega dne po sojenju pred sodiščem prve stopnje (25.6.2002). V navedenem obsegu je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Zavrnitev revizije v preostalem delu temelji na določbi 378. člena ZPP.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba tudi znova presoditi o obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, nastalih med postopkom (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vendar pa je revizijsko sodišče v skladu z določbama 154. in 155. člena ZPP ugotovilo, da revizijski uspeh tožene stranke ni tolikšen, da bi bilo mogoče odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov kakorkoli spreminjati. Zato je bilo tudi odločeno, da tožena stranka, ki je z revizijo uspela v neznatnem delu, sama trpi stroške revizijskega postopka.