Jedro

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne razrešitve z mesta generalne direktorice odpravnina, ko jo določa ZGD. Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino zaradi predčasne razrešitve z mesta direktorice. Ugotovilo je, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da ima direktorica v primeru predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga, pravico do odpravnine v višini, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah in pravico do razporeditve na drugo delovno mesto. ZGD določa v drugem odstavku 250. člena pravico do odpravnine v višini največ šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je razrešeni član ali predsednik uprave dosegel v zadnjih dvanajstih mesecih, ko je opravljal to funkcijo. ZGD res določa le zgornjo mejo in dopušča, da je odpravnina tudi manjša, vendar le, če je s pogodbo o zaposlitvi tako dogovorjeno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi izrecno sklicujeta na odpravnino, kot jo določa ZGD in nista pooblastili nadzornega sveta za odločanje o višini odpravnine. Prav tako ni bila dogovorjena različna višina odpravnine glede na to, ali razrešena direktorica ostane v delovnem razmerju ali ne.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da je bil v skladu z veljavno zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi, nadzorni svet edini pristojen odločiti o višini odpravnine razrešene direktorice. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi je veljal Zakon o spremembah zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 20/98 - ZGD-C), v času odločitve o višini odpravnine pa ta zakon ni več veljal in sedaj veljavni ZGD odpravnin ne ureja več. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo prave pogodbene volje strank, kar je kršitev materialnega prava. ZGD-C je določal odpravnino v višini največ šestih mesečnih plač, določitev višine odpravnine (v posameznem primeru) pa je bila naloga nadzornega sveta, ki je bil pri tem dolžan upoštevati tudi čas opravljanja funkcije.

Tožnica je bila generalna direktorica manj kot eno leto, po razrešitvi pa je bila razporejena na (drugo) delovno mesto pri toženi stranki. Zato je prejela primerno in zadostno odpravnino. Tožena stranka še navaja, da z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o revizijskih stroških, o katerih bi moralo odločiti na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 63/2003 z dne 2. 12. 2003. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Vprašanje pogodbene volje, torej ugotavljanje tega, kaj sta stranki s pogodbo zasledovali, ni vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pač pa je stvar dejanskega stanja, ki ga z revizijo glede na določbo tretjega odstavka 375. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

Morebitna drugačna ugotovitev dejanskega stanja po sodišču druge stopnje, bi lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega revizijskega razloga tožena stranka ne uveljavlja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve pa so naslednje: - tožnica je bila imenovana za generalno direktorico s 16. 6. 2000, za štiri leta, - tožnica je bila

15. 3. 2001 razrešena dolžnosti generalne direktorice, brez navedbe razlogov za razrešitev, - v 12. členu pogodbe o zaposlitvi sta bili v primeru predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga dogovorjeni pravici do razporeditve na ustrezno delovno mesto pri P. in odpravnina v višini, kot jo določa Zakon o gospodarskih družbah.

Iz sklenjene pogodbe jasno izhaja, da ima tožnica zaradi predčasne razrešitve dve samostojni pravici: da se jo razporedi na ustrezno delovno mesto in do odpravnine. Dejstvo, da uveljavi pravico do nadaljnje zaposlitve, na višino odpravnine ne vpliva. Če bi tožena stranka hotela vezati višino odpravnine na to okoliščino, bi tako moralo biti določeno v sami pogodbi - neposredne zakonske podlage za tako razlago namreč ni.

Na podlagi pogodbe o zaposlitvi ima tožnica pravico do odpravnine zaradi predčasne razrešitve, česar ji tožena stranka niti ne oporeka.

Sporno je le vprašanje njene višine.

Tožena stranka je javno podjetje, organizirano kot družba z omejeno odgovornostjo. Po 28. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 - ZGJS) se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Glede direktorja javnega podjetja ima ZGJS sicer v 27. členu posebne določbe, vendar pravic direktorja ne ureja drugače, temveč za določanje pravic, obveznosti in odgovornost direktorja napotuje na statut. Statut tožene stranke (Uradni list RS, št. 46/98 - Statut) pa ima v 36. členu le splošno določbo, da generalnemu direktorju, ki je razrešen brez utemeljenega razloga, pripada odpravnina v skladu z veljavno zakonodajo. Pomembna je tudi določba sedme alinee 38. člena Statuta, ki daje pristojnost nadzornemu svetu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z generalnim direktorjem. Pristojnost za imenovanje in razrešitev generalnega direktorja je pridržana ustanovitelju (28. člen Statuta).

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena za primer predčasne razrešitve z mesta generalne direktorice odpravnina, ko jo določa ZGD. Pogodba o zaposlitvi je datirana s 14. 8. 2000, kot datum uporabe pa v 17. členu navaja 16. 6. 2000. Po določbi 27. člena Statuta je generalni direktor poslovodja javnega podjetja - torej zanj veljajo določbe ZGD o poslovodji družbe z omejeno odgovornostjo.

Glede odpravnine to pomeni določbe 449. člena ZGD. Ob sklenitvi oziroma uveljavitvi pogodbe so veljale določbe tega člena, kot jih je določil Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD v letu 1998 (ZGD-C, Uradni list RS, št. 20/98).

Nadzorni svet tožene stranke je sicer imel možnost odločiti o višini odpravnine odpoklicane direktorice. Vendar je to svojo možnost "izčrpal" s tem, ko je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena odpravnina v višini, kot jo določa ZGD. Nadzorni svet ni dogovoril odpravnine, manjše od zakonskega maksimuma, in si tudi ni pridržal pravice, da bo o višini odpravnine odločil ob razrešitvi v okvirih, ki jih določa ZGD. Izrecno je zapisana kot višina odpravnine tista višina, ki jo določa ZGD. Izpodbijana sodba ima prav, da je po določbah 449. člena ZGD edina višina tista, ki jo zakon določa kot najvišji možni znesek: nadzorni svet je s sklenitvijo pogodbe pristal na odpravnino v višini 6-kratne mesečne plače. V pogodbi tudi nikjer ni določbe o tem, da bo odpravnina manjša, če bo direktorica opravljala funkcijo manj kot eno leto. Tako časovno obdobje se po navedeni določbi 449. člena ZGD upošteva le pri izračunu povprečne plače.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zavrnitev revizije v celoti pomeni tudi zavrnitev zahtevka za povrnitve stroškov v zvezi z revizijskim postopkom. Res je sicer tožena stranka uspela z revizijo zoper sklep o tem, da se zaradi neplačila sodne takse za pritožbo šteje pritožba za umaknjeno (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 63/2003 z dne 2. 12. 2003).

Vendar je s tem dosegla le, da se je njena pritožba obravnavala po vsebini, zato je tudi te stroške šteti kot pritožbene stroške. Ker pa po vsebini tožena stranka ni uspela ne s pritožbo ne z revizijo, krije vse stroške v zvezi s temi pravnimi sredstvi sama (152. člen ZPP).