Jedro

1. Lastninsko preoblikovanje pravne osebe na veljavnost njenih aktov, ki določajo disciplinsko odgovornost, praviloma nima vpliva. Zato zgolj iz razloga lastninskega preoblikovanja pravilnik o disciplinski odgovornosti (sprejet pred izvedbo lastninskega preoblikovanja) ni neveljaven. Po določbi 88. člena ZDR je delavec disciplinsko odgovoren za kršitve delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oz. splošni akt. Gre za načelo legalitete, ki pomeni, da delavec odgovarja za kršitve samo tistih delovnih obveznosti, ki so bile kot takšne v času storitve določene ali z zakonom, splošnim aktom ali s kolektivno pogodbo.

2. Pritožbene navedbe v zvezi z nezakonito sestavo pritožbene komisije so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da sta sklepa tožene stranke A., d.d. Z. in sicer sklep disciplinske komisije z dne 29.4.1998 in sklep komisije za pritožbe z dne 8.6.1998, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, neveljavna. 2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto receptor in mu za čas od 11.3.1998 plačati plačo in sicer za mesec marec 1998 28.792,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1998, za mesec april 42.229,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1998, za mesec maj 40.309,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1998, za mesec junij 26.873,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1998 dalje, za kasnejše mesece pa po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi, ki je veljala za tožečo stranko in sicer od vsakomesečnega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v naslednjem mesecu vse do plačila in sicer za vse mesece do nastopa dela; tožena stranka je dolžna plačati tudi vse prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter vpisati tožniku delovno dobo od 8.6.1998 dalje do vrnitve na delo, vse v 8-ih dneh in pod izvršbo." Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške tega postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne kršitve pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje oz. tako spremeni, da zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da v disciplinskem postopku pritegnjen izvedenec F.N. ugotavlja, da naj bi šlo za dogovor med receptorji, da so lahko uspešno opravljali sporno dejavnost, pri tem pa sodišče ni ugotavljalo, kako je mogoče, da je dogovor obstajal le med delom receptorjev in ne med vsemi. Sodišče ni zaslišalo kot priče nočnih receptorjev, zato je okoliščina o dogovoru med receptorji neugotovljena. Ugotovljena tudi ni bistvena okoliščina glede računov, ki so bili izdelani z njegovo računalniško šifro, saj se je ugotovilo, da so vsi receptorji delali tudi s tujo računalniško šifro, kar pa še ne pomeni, da je določen sporen račun, izdelan s računalniško šifro izdelal tožnik sam. Odločitev sodišča je sporna tudi zaradi tega, ker je v obrazložitvi presojalo disciplinsko odgovornost vseh receptorjev in ne le tožnika. Sodišče se je oprlo na izjavo priče N.L. saj iz obrazložitve izhaja, da naj bi priča izjavila, da je bila prisotna, ko so si receptorji delili izkupiček od neprijavljenih gostov. Priča ob zaslišanju take izjave ni podala, zato obstaja protislovje med obrazložitvijo in zapisnikom o zaslišanju priče. Njeno pričanje tudi ni zanesljivo, saj je imela interes izpovedovati v korist tožene stranke, ker jo je tožena stranka ponovno zaposlila. Obstajajo tudi protislovja med listinami v spisu in razlogi sodišča, saj je bila večina spornih računov izdelana ponoči, ko tožnika ni bilo v službi. Odločitev pritožbene komisije pa je nezakonita iz razloga, ker je bil član komisije I. V., s strani podjetniškega sindikata že pred tem razrešen. Tožnik vztraja pri trditvi, da akti tožene stranke zaradi lastninskega preoblikovanja niso več veljali in bi morala imeti tožena stranka že nov akt o disciplinski in odškodninski odgovornosti. Tožena stranka je tekom postopka zoper tožnika sprejela nov pravilnik, ki predvideva milejše kaznovanje, zato bi moralo sodišče uporabiti milejši predpis. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko presoja sodbo sodišča prve stopnje in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje in na pritožbene navedbe le še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo sklepov tožene stranke o njegovi disciplinski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke potem, ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za dokazane hujše kršitve delovnih obveznosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitane kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega izdajanja fiktivnih računov in prisvojitve 92.137,19 SIT na škodo tožene stranke, s čemer je storil hujše kršitve delovne obveznosti po določbi 3., 4., 7., 27., 31. in 45. tč. 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih, disciplinski in materialni odgovornosti, zaradi česar mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik z izdajo računov neprijavljenim gostom kršil delovno obveznost, ker gost v zakonsko določenem roku 12 ur ni bil prijavljen na PP, ni bil zavarovan in ni bila odvedena turistična taksa. Zaradi ravnanja tožnika je bila toženi stranki povzročena škoda, bistveno je bilo oteženo poslovanje, zoper tožnika je bil uveden tudi kazenski postopek, v katerem bodo morali pričati gostje, kar nedvomno škoduje ugledu in poslovanju družbe.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru tožnika, da očitanih kršitev ni storil. Z izpovedbami zaslišanih prič F. N., N. L., V. K. in A. R. v povezavi z listinskimi dokazi, je bila vloga tožnika v okviru delovnih zadolžitev in v posledici očitanih kršitev delovnih obveznosti v celoti razjasnjena. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati tudi receptorje, ki so v kritičnem času delali pri toženi stranki ponoči, ni utemeljeno, saj ne obrazloži, katera pravno odločilna dejstva naj bi bila na takšen način dodatno razčiščevana. Iz izpovedi priče F. N., ki je v disciplinskem postopku podal izvedensko mnenje o dogajanju na recepciji tožene stranke jasno izhaja, da je nedvomno moral obstajati dogovor in zavestno delovanje celotne skupine, to je delavcev, ki so bili v disciplinskem postopku, kar pa ne pomeni, da so bili v izdajanje fiktivnih računov vpleteni vsi receptorji, saj je ravno receptor v nočni izmeni ugotovil, da določen gost ni bil prijavljen (kar izhaja iz izpovedi priče K. V. na list. št. 45).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni ugotovljena bistvena okoliščina za odgovornost tožnika - da je določen sporni račun, izdelan z začetno šifro tožnika, izdelal tožnik sam. Tožnik namreč navaja, da je bilo njegovo geslo dostopno vsakomur od zaposlenih. Takšna pritožbena trditev je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sklicevanje na premajhno poznavanje dela z računalniki oziroma, da delavce tožena stranka ni dovolj poučila, da bi lahko v računalniški mreži programske nastavitve tako spremenili, da bi si postavili nove šifre, je neprepričljivo, saj iz izpovedi priče A. R., vodje recepcije, jasno izhaja, da je sama receptorjem določila uporabniške šifre in jim povedala, da se morajo odjaviti, kakor hitro prenehajo delati. Dopušča sicer navzkrižno uporabo šifer, vendar ne brez vednosti drugega delavca.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz razloga, ker je napačno povzelo izpoved priče N. L., prav zaradi tega pa naj bi obstajalo neskladje med obrazložitvijo in zapisnikom o zaslišanju priče ter protislovje med listinami v spisu in razlogi sodišča za sporno odločitev, kakor tudi, da pričanje N.L. ni zanesljivo, ker se je edina ponovno zaposlila pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved priče N. L., da je "bila poleg, ko se je denar delil tudi tožniku". Ni mogoče razlagati izpovedi priče, kot jo razlaga tožnik v pritožbi, saj je priča nedvoumno izpovedala "da je bila zraven, ko se je denar delil tudi tožniku", kar se ne more nanašati na izkupiček na koncu delovnega dne, temveč le na delitev denarja, ki se ni odvedel v blagajno.

Iz izpovedi priče V. K. jasno izhaja, da se vsi računi, ki so sporni, skladajo s časom, ko je bil tožnik v službi, navedeno dejstvo pa izhaja tudi iz t.i. kronologije (računalniških izpisov podatkov), iz katere so razvidna vsa dejanja receptorja v določenem času v zvezi s posameznim gostom. Zgolj navedba, da je priča N. L. izpovedovala z interesom, ne more biti razlog za dvom v resničnost njenih izpovedb. Priča je pred sodiščem dolžna govoriti resnico, na kar je bila pred prvostopnim sodiščem ustrezno opozorjena in kar izhaja iz obravnavnega zapisnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z neveljavnostjo Pravilnika o delovnih razmerjih, disciplinski in materialni odgovornosti delavcev A d.d. zaradi lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Lastninsko preoblikovanje pravne osebe na veljavnost njenih aktov, ki določajo disciplinsko odgovornost, praviloma nima nobenega vpliva. Bistveno je, da so akti skladni z zakonom in splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo ter kolektivno pogodbo za dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka. Zato zgolj iz razloga lastninskega preoblikovanja pravilnik o disciplinski odgovornosti ni bil neveljaven. Po določbi 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oz. splošni akt. V tem določilu je vsebovano materialnopravno načelo legalitete, kar pomeni, da delavec odgovarja za kršitve samo tistih delovnih obveznosti, ki so bile kot takšne v času storitve določene ali z zakonom, splošnim aktom ali s kolektivno pogodbo.

Pritožbene navedbe v zvezi z nezakonito sestavo pritožbene komisije so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja po vsebini.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške za pritožbo. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih nosi sam na podlagi določbe 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP.