Jedro

Tožnik kot najemnik ne more biti nosilec soglasja za priključitev, torej tudi ne stranka pogodbe o priključitvi oziroma pogodbe o dostopu do omrežja. Tožnikove pasivnosti glede poslov, ki jih lahko opravi le toženka (ki ima sodeč po upravnem spisu za to celo posebno službo), zato ni mogoče avtomatično enačiti z neplačevanjem stroškov iz šestega odstavka 6. člena Pravilnika o službenih stanovanjih Ministrstva za obrambo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Službe za kadrovske zadeve Ministrstva za obrambo št. 352-68/2013-454 z dne 5. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo prijavo na razpis za dodelitev oziroma zamenjavo skupnih stanovanj ali garaž v najem. V obrazložitvi navaja, da se v skladu z določbo šestega odstavka 6. člena Pravilnika o službenih stanovanjih Ministrstva za obrambo (v nadaljevanju Pravilnik) prijava prosilca zavrne, če ni imel poravnanih vseh obveznosti iz dosedanjega najemnega razmerja (najemnina, obratovalni stroški, dobavljena energija). Tožnik je najemnik službene garsonjere na naslovu ..., za katero ni poravnal obveznosti iz naslova dobavljene električne energije, zato je prvostopenjski organ njegovo prijavo na razpis zavrnil. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, v obrazložitvi pa navaja, da tožnik prijavi na razpis ni priložil potrdila o plačilu porabljene električne energije, kar je naknadno obrazložil s tem, da ni prejel še nobene položnice. Sektor za gospodarjenje z nepremičninami je dne 28. 6. 2013 pojasnil, da je bilo predmetno stanovanje leta 2006 nelegalno priklopljeno na električno omrežje, kar so v Elektru ... d.d. ugotovili pred kratkim. Sektor za gospodarjenje z nepremičninami je nato uredil vso dokumentacijo, potrebno za priklop, ter plačal stroške priklopa. S tem so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o oskrbi z električno energijo med tožnikom kot odjemalcem in Elektro ... d.d. kot dobaviteljem električne energije.

Drugostopenjski organ meni, da tožnik od prevzema službenega stanovanja v letu 2006 do prijave na razpis ni pokazal nobenega interesa, da bi uredil zadeve v zvezi s plačevanjem porabljene električne energije, kar je njegova dolžnost tudi po 8. členu najemne pogodbe za predmetno stanovanje. Tožnik je v skladu s to določbo dolžan plačati individualne in skupne obratovalne stroške, za katere stroške gre, pa je prav tako razvidno iz pogodbe. Ne glede na tožnikovo navedbo, da je bil prepričan, da se mu elektrika obračunava na skupni položnici, bi bil tožnik dolžan preveriti, zakaj od podjetja za dobavo električne energije ni prejel položnic. Katere stroške je plačeval upravniku, je razvidno tudi iz upravnikovega razdelilnika, kjer je poraba elektrike navedena pod „skupna elektrika“, iz česar je jasno razvidno, da gre za porabo elektrike za skupne prostore in ne za individualno enoto.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da položnic za dobavljeno električno energijo ni prejemal in jih zato tudi ni mogel plačevati. Da je službeno stanovanje, v katerem stanuje, na električno omrežje priklopljeno nezakonito, je bilo ugotovljeno leta 2013, ob zamenjavi električnega števca. Pred tem je bil prepričan, da se mu elektrika obračunava na skupni položnici upravnika. Takoj, ko je izvedel za navedeno nepravilnost, je želel z najemodajalcem, to je z Ministrstvom za obrambo, zadevo urediti, vendar mu to še ni v celoti uspelo, čeprav že ves čas izraža pripravljenost poravnati vse stroške. Meni, da zato, ker ni prejel še nobene položnice, njegova obveznost plačila električne energije sploh še ni nastopila, niti ga Elektro ... d.d. za to plačilo še ni terjala. Elektro ... d.d., s katero je 1. 7. 2013 sklenil pogodbo o oskrbi z električno energijo, je sicer posredoval podatke števca, vendar do vložitve tožbe še ni prejel podatka, koliko naj bi na tej podlagi dolgoval. Tožnik meni, da glede na navedeno krivda za neplačano električno energijo ni na njegovi strani, temveč na strani Ministrstva za obrambo, zato to ne more razlog za zavrnitev njegove prijave za zamenjavo službenega stanovanja. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, v naknadni pripravljalni vlogi pa je sodišču dostavila dva računa Elektro ... d.d., izdana 6. 12. 2013, s katerima je bila tožniku zaračunana dobavljena električna energija. Meni, da to dokazuje, da tožnik ni poravnal svojih obveznosti za predmetno stanovanje, zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v svoji pripravljalni vlogi meni, da navedena računa glede na datum njune izdaje zgolj potrjujeta njegove navedbe in dodaja, da je enega od računov že poravnaval, drugega pa bo v najkrajšem času.

Tožba je utemeljena.

Po 2. alineji šestega odstavka 6. člena Pravilnika se prijava prosilca za zamenjavo stanovanja zavrne, če prosilec nima poravnanih vseh obveznosti iz dosedanjega najemnega razmerja (najemnina, obratovalni stroški, dobavljena energija). Drugih obveznosti v zvezi s plačevanjem teh stroškov Pravilnik ne določa, prav tako ne določa, da bi bila kršitev katerekoli določbe dosedanje najemne pogodbe že sama po sebi razlog za zavrnitev prijave. Za odločitev v zadevi je torej pomembno izključno to, ali je toženka z izdajo izpodbijanega sklepa ravnala v skladu z 2. alinejo šestega odstavka 6. člena Pravilnika.

Pri tem med strankama ni sporno, da tožnik kot dosedanji najemnik službenega stanovanja do vložitve tožbe ni poravnaval stroškov za električno energijo. Prav tako ni sporno, da je bilo navedeno stanovanje na električno omrežje priključeno brez ustrezne pogodbe in da tožniku zato v tem času ni bil izstavljen noben račun oziroma položnica. Sporno je, ali je bil tožnik v tem pogledu dolžan kaj ukreniti in ali je kršitev te dolžnosti mogoče enačiti z neplačilom stroškov.

Izpodbijani sklep v tem pogledu navaja zgolj to, da stroški niso bili plačani, drugostopenjska odločba pa še, da tožnik v času najema službenega stanovanja ni pokazal interesa, da bi uredil plačevanje električne energije in da bi mu moralo biti na podlagi razdelilnika stroškov znano, da plačilo električne energije, ki jo je porabil v stanovanju, ni zajeto v plačilu skupnih stroškov.

V času izdaje izpodbijanega sklepa so na podlagi Energetskega zakona (EZ) dobavo in plačilo električne energije odjemalcem, ki so kupovali električno energijo za lastno domačo porabo (gospodinjski odjemalci), urejali Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji). Po 45. členu Splošnih pogojev je dobava električne energije končnim odjemalcem predmet pogodbe o dobavi električne energije na posameznem prevzemno-predajnem mestu, ki jo lahko sklene imetnik soglasja za priključitev ali tretja oseba, ki ji je imetnik soglasja za priključitev izdal soglasje za sklenitev te pogodbe. Taka oseba ne vstopi v pravice imetnika soglasja za priključitev, njuna medsebojna razmerja pa te osebi urejata samostojno.

Pogoj za odjem električne energije iz distribucijskega omrežja sta pogodba o dostopu do omrežja (27. člen Splošnih pogojev) in pogodba o priključitvi (20. člen), ki se sklepata z imetnikom soglasja za priključitev (28. člen), torej z uporabnikom omrežja, ki želi priključiti svoje objekte na distribucijsko elektroenergetsko omrežje.

Po navedenem tožnik kot najemnik ne more biti nosilec soglasja za priključitev (saj v skladu s 4. členom Splošnih pogojev ne gre za „njegov“ objekt), torej tudi ne stranka pogodbe o priključitvi (20. člen) oziroma pogodbe o dostopu do omrežja (27. člen). Po navedenih določbah je to lahko le lastnik objekta, v obravnavani zadevi torej toženka. S tem v zvezi sodišče pripominja, da tudi iz podatkov upravnega spisa (dopis Direktorata za logistiko z dne 28. 6. 2013) izhaja, da je dokumentacijo, potrebno za priklop predmetnega stanovanja na električno omrežje, urejalo Ministrstvo za obrambo, ki je tudi poravnalo stroške tega priklopa.

Za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije, ki bi omogočala zaračunavanje – in s tem tudi plačevanje – dobavljene električne energije, bi torej najprej morali biti sklenjeni pogodba o priklopu in pogodba o dostopu do omrežja, ki sta po Splošnih pogojih izključno v domeni toženke. Tudi sklenitev pogodbe o dobavi električne energije je po Splošnih pogojih v prvi vrsti v rokah toženke, ki sicer lahko za to pooblasti (z izdajo soglasja) tožnika, vendar iz pravnih podlag – posebno Pravilnika – ne izhaja, da bi bila aktivnost v zvezi s sklenitvijo katere koli od navedenih pogodb tožnikova obveznost. Predvsem pa po presoji sodišča tožnikove pasivnosti glede poslov, ki jih lahko opravi le toženka (ki ima sodeč po upravnem spisu za to celo posebno službo), ni mogoče avtomatično enačiti z neplačevanjem stroškov iz šestega odstavka 6. člena Pravilnika.

Sodišče pripominja še, da je zato, ker je bilo stanovanje priključeno na omrežje brez ustreznih pogodb o dostopu in dobavi, po Splošnih pogojih šlo za neupravičen odjem (prvi odstavek 57. člena). V takem primeru Splošni pogoji predpisujejo poseben postopek ugotavljanja in obračuna stroškov porabljene električne energije, kar je po mnenju sodišča dodaten razlog, da ni mogoče šteti, da bi bili ti stroški zaračunani in s tem omogočeno njihovo plačilo do izvedbe tega postopka in izstavitve ustreznega računa. Kot izhaja iz pripravljalnih vlog obeh strank, se je to zgodilo šele po vložitvi tožbe, zato ni šlo za okoliščino, ki bi jo toženka lahko upoštevala v obravnavanem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena omenjenega pravilnika). Pri tem se prizna tudi zahtevani 22 % DDV v višini 62,70 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).