Jedro

Standardna klasifikacija dejavnosti uvršča v prvo raven „Področje A: Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo“ na oddelke, skupine in razrede. Kmetijstvo in gozdarstvo je enotno področje.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ptuj, št. 330-3464/2016-33 (05085) z dne 12. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odobrila pravni posel sklenjen med Občino A. kot prodajalko ter A.A. kot kupcem, ki za kupnino 4.750,00 EUR pridobi lastninsko pravico do 1/1 (do celote) na nepremičninah parc. št. 23, 24, 83/9 in 83/10, vse pripisane v k.o. ... . B.B., C.C., Č.Č. ter D.D. in E.E. se zahteve za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem parc. št. 23, 24, 83/9 in 83/10, vse pripisane v k.o. ..., zavrnejo (2. točka izreka). S to odločbo se v celoti nadomesti odločba Upravne Enote Ptuj, št. 330-3464/2016-13 (05085) z dne 6. 4. 2017. 2. Prvostopenjski organ je zahtevo za odobritev pravnega posla preizkusil v smislu 129. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotovil, da so bile vse vloge vložene v smislu prvega odstavka 22. člena Zakona kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) v predpisanem roku in da so jih vložile upravičene osebe, in sicer tožnica, A.A., B.B., Č.Č. in D.D. ter E.E. Ugotovil je, da v prometu ni omejitev v smislu 18. člena ZKZ, saj posesti sedanje lastnice ni šteti kot zaščiteno kmetijo po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) in tudi ni omejitev v prometu v smislu 27. člena ZDKG. Zaradi preveritve izpolnjevanja pogojev predkupnega upravičenca do nakupa naprodaj ponujenega zemljišča, je prvostopenjski organ dne 4. 1. 2017 vodil ustno obravnavo, katere so se udeležili vsi vlagatelji. Tožnica je izjavila, da ji kmetijska dejavnost predstavlja glavni vir dohodka. Tožnica je upravnemu organu dostavila dovoljenje za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila z dne 27. 12. 2016 in dne 24. 3. 2017, izdane račune o prodaji lesa, drobnice in račun o pavšalnem nadomestilu v skupnem znesku 7.349,67 EUR. Glede na izjavo podano na ustni obravnavi, da ji kmetijska dejavnost predstavlja glavni vir dohodka, upravnemu organu ni dostavila dokazil o drugih dohodkih. Upravni organ je z odločbo z dne 6. 4. 2017 odobril pravni posel A.A. 3. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila in je drugostopenjski organ pritožbi ugodil ter zadevo vrnil v ponovni postopek. Upravni organ je sklical ustno obravnavo ter pozval vlagatelje, da upravnemu organu dostavijo dokazila o prihodkih iz kmetijske dejavnosti za leto 2015 ter dokazila o morebitnih drugih prihodkih za leto 2015, da bo tako možno ugotoviti, po katerih od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZKZ jih je šteti za kmeta fizično osebo in na katero mesto prednostnega vrstnega reda iz 23. člena ZKZ se objektivno uvrščajo. Tožnica je izjavila, da ji kmetijska dejavnost predstavlja pomemben vir preživljanja, tako kot njenim članom družine in je za leto 2015 predložila dovoljenje za prodajo živine, poljščin, grozdja, vina, gozdnih pridelkov, kar pomeni, da kmetija do neke višine lahko prodaja proizvode brez računov, je neobdavčena. Na kmetiji ima cca. 10 ha obdelovalnih površin in 30 ha gozdov, redi 140 ovac, vsako leto ima pravico do poseka večjih količin drv in lesnih asortimentov. V letu 2015 je bila razen dela na kmetiji še 4 ure dnevno zaposlena, 4 ure pa upokojena. Upravni organ je ugotovil, da kmetija ne izdaja računov, da gre za samooskrbo s kmetijskimi predelki, ni razvidna višina dohodka pridobljenega iz kmetijske dejavnosti, zato je pozval tožnico, da dostavi ovrednoteno kmetijsko proizvodnjo za leto 2015. Tožnica je navedla, da je prihodek od prodaje lesa v letu 2015 znašal 12.000,00 EUR ter za lastno kurjavo 800,00 EUR. Glede na to, ker se prihodek od prodaje lesa in samooskrba z lesom ne všteva v kmetijsko dejavnost, saj se gozdarstvo po standardni klasifikaciji ne všteva v kmetijsko dejavnost, zanaša pridelek iz kmetijske dejavnosti, ki ga je v letu 2015 dosegla tožnica 5.180,36 EUR, kar pa ne dosega 2/3 povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju, ki za leto 2015 znaša 12.412,53 EUR. Tožnice zato ni možno šteti za kmeta fizično osebo po nobeni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj v letu 2015 ni dosegla pomembnega dohodka kmetijske dejavnosti. Kmetijska dejavnost ji ne predstavlja edinega vira dohodka, saj iz predloženega informativnega izračuna dohodnine za leto 2015 in obračuna akontacije dohodnine iz dejavnosti za obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 je razvidno, da je v letu 2015 pridobila dohodke od pokojnine, dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ter dohodek iz dejavnosti. Upravni organ je ugotovil, da je A.A. in B.B. šteti za kmeta po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ in s tem predkupna upravičenca po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Občina Videm je sklenila, da bo kupoprodajno pogodbo sklenila z A.A. 4. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožnica. O pritožbi je odločala tožena stranka kot drugostopenjski organ in pritožbo zavrnila. Tožnica je uveljavljala prednostno pravico pri nakupu kot „drug kmet“ po četrti točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da status kmeta lahko po 24. členu ZKZ pridobi oseba, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ali bi si želela ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, je za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti ustvarja pomemben del svojega dohodka oz. dokaže, da bo ustvarila pomemben del dohodka. Upoštevajoč določila ZKZ je tako drugostopenjski organ potrdil ugotovitev prvostopenjske odločbe, da tožnica nima statusa kmeta, saj za pridobitev takega statusa ne izpolnjuje predpisanih pogojev, zato tudi ni predkupni upravičenec po ZKZ.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in izpodbija odločbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je kot lastnica sosednjih zemljišč parc. št. 29 k.o. ..., kjer je sedež njene kmetije. Tožnica meni, da je upravni organ napačno uporabil materialno pravo, ko je zaključil, da tožnice ni šteti za kmeta fizično osebo, kateremu bi kmetijska dejavnost predstavljala glavni vir dohodka. Glede na dejstvo, da je status kmeta predhodno vprašanje, ki ga upravni organ tožnici ne priznava je po mnenju tožnice posledica povsem napačnega materialnega stališča do vprašanja, kaj je vrednost kmetijske proizvodnje. Upravni organ se je postavil na stališče, da je dohodek kmetije zgolj tržna vrednost prodanih proizvodov, kar je povsem napačno. Upravni organ ni ugotovil vrednosti kmetijske proizvodnje. Tožnica navaja, da ji je v ločenem postopku ugotovitve izpolnjevanja statusa kmeta bila izdana odločba, s katero ji je bil priznan status kmeta in je proizvodno sposobnost kmetije ocenil Kmetijsko gozdarski zavod, ki je ugotovil, da znaša ta letno 14.117,68 EUR. Velikost kmetije in proizvodna sposobnost se v zadnjih letih niso spremenile. Upravni organ je tudi spregledal količino vrednosti kmetijske proizvodnje znotraj kmetijske enote, ki zajema proizvode, ki se v proizvodnji potrošijo. Tožnica zatrjuje, da redi preko 140 ovac, da doma pridela zanjo vso hrano, krmo za zimo, zrnje ipd. Iz vloge za leto 2015 je razvidno, da obdeluje med drugim 43.622 m2 veliko njivo, na kateri pridela povprečno 10 t koruze na ha, kar znaša 40 t vsaj po ceni 0,25 EUR na kg ali pšenice in v kolobarjenju sejane trave za silažo vsaj 50 silažnih bal po 800 kg. Pridelek zrnja ne prodaja, ampak ga zamenja za seno in za drugo potrebno hrano živali.

6. Kmetija spada med večje kmetije in se tožnici pri dodelitvi in ugotovitvi pogojev za status kmeta tako razvrednoti z napačnim pristopom, da to ne vzdrži nobene strokovne presoje, sploh pa ne upravnega organa za kmetijstvo. Iz iste zbirne vloge za leto 2015 je razvidno, da gre za obsežno kmetijo, pri kateri prevladuje gozd v površini 30 ha, 10 ha 43 a 50 m2 obdelovalnih površin, v najem pa še ima cca 4 ha kmetijskih površin za potrebe pridelave hrane za drobnico na ravninskem delu. Upoštevati je kriterije o potrebnosti prehrane živali za leto 2015. Torej potrebno je upoštevati vrednost proizvodov, ki se potroši znotraj kmetijske dejavnosti, ta proizvodnja ni upoštevana niti prikazana, ampak banalizirana do te mere, da se ugotovi, da ne dosega pomembnega vira dohodka iz kmetijske dejavnosti, kar pa ni točno. Vsi drugi dohodki so nepomembni, saj tožnici ne bi omogočili vzdrževanje kmetije, če ta ne bi bila samoproizvodno sposobna. Tožnica opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost. Predlaga, da se pritegne izvedenec ustrezne kmetijske stroke, ki bo upošteval vse uradne podatke, zlasti zbirno vlogo za leto 2015. Nadalje navaja, da ZKZ ne razlikuje med kmetom, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost in med kmetom, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, temveč ju izenačuje. Namen zakonske določbe je torej zagotovitev predkupne pravice tistim, ki zemljišča sami potrebujejo za opravljanje kmetijske dejavnosti in s tem za pridobivanje dohodka iz te dejavnosti. Dejstvo, da tožnico okoliščina pravice do socialne varnosti veže na drug status in ne na formalni status kmeta, je ne more na podlagi 23. člena ZKZ že vnaprej izključiti pri uveljavljanju predkupne pravice. Tožnici kmetijska dejavnost pomeni pomemben vir dohodka, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, kot so že navedeni in utemeljeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter v obrazložitvi drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še povdarja, da 24. člen ZKZ jasno določa, kdo je v smislu tega zakona kmet fizična oseba. Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji vključeno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosegajo najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Status kmeta torej lahko po 24. členu ZKZ pridobi oseba, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, ali bi se želela ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, je za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti ustvarja pomemben del svojega dohodka. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvene narave in učinkuje ex nunc. Velja, da pravno učinkuje tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek določenega pravnega stanja ali pravnega razmerja. Neobstoj odločbe o statusu kmeta v določenem trenutku še ne pomeni, da oseba v določenem trenutku ne izpolnjuje pogoja za status kmeta. Hkrati pa obstoj takšne odločbe, ki pa je starejšega datuma, še ne pomeni, da ima stranka še vedno status kmeta. Dokazila, ki jih je tožnica predložila, so bila izdana v letu 2018, katere tožnica prilaga k tožbi, zato so za ta postopek brezpredmetna. Ključna namreč so dokazila, ki izkazujejo stanje za leto 2015. Glede navedb tožnice, da vrednost njene proizvodnje ni bila izračunana pravilno, pa tožena stranka pojasni, da je imela tožnica na ustni obravnavi možnost izjaviti se v svojo korist in v ta namen predložiti vsa dokazila, s katerimi bi dokazala svoje navedbe. Upravni organ je tako odločil na podlagi dokazil, ki jih je v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe v ponovljenem postopku predložila tožnica. S podajanjem navedb v tej zvezi je tako tožnica prekludirana, hkrati pa je prvostopenjski organ tožnici obrazložil, da prihodka iz lesa ne gre šteti med prihodek iz kmetijske proizvodnje. Za ugotovitev statusa kmeta tožnice pa je bila potrebna zgolj presoja ali iz naslova kmetijske dejavnosti prejema pomemben del dohodka, kar pa je bilo 12.412,53 EUR za leto 2015, ki ga tožnica ni dosegla.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporno ali so bile pravilno uporabljene določbe 23. in 24. člena ZKZ o predkupni pravici kmetijskih zemljišč, gozdov oz. kmetij, zlasti pa, ali tožnica po določbah 24. člena ZKZ izpolnjuje pogoje za priznanje kmeta fizične osebe in je tako predkupna upravičenka v smislu določb 23. člena ZKZ.

10. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnica, ki je uveljavljala prednostno pravico po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ kot „drug kmet“, ni predkupna upravičenka, ker ne izpolnjuje pogojev kmet fizična oseba po 24. členu ZKZ v celoti, saj v letu 2015 ni pridobila pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, to je zakonsko določenega minimuma najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev v višini 12.447,12 EUR.

11. V smislu ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (peta alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ).

12. V obravnavani zadevi je primarno sporno ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje kmet fizična oseba po 24. členu ZKZ.

13. Tožnica v tožbi ugovarja, da upravni organ ni pravilno reševal predhodnega vprašanja, torej ali tožnica izpolnjuje pogoje v smislu 24. člena ZKZ, kmet fizična oseba, v letu 2015. Po določbi prvega odstavka 147. člena ZUP lahko organ, ki vodi postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), vprašanje ob pogojih iz tega zakona sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ; o prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, razen če ga je izdal organ druge stopnje.

14. Organ je pravilno ugotovil, da vprašanje statusa kmeta fizične osebe predstavlja predhodno vprašanje, ki se ga rešuje po šestem odstavku 24. člena ZKZ in za reševanje katerega je pristojna upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja.

15. Če upravni organ sam obravnava predhodno vprašanje, mora za rešitev tega vprašanja uporabiti materialne predpise, na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ. Zato mora v ugotovitvenem postopku zbrati dokaze o dejstvih in okoliščinah, ki so po teh predpisih pomembni za rešitev predhodnega vprašanja, dokazovanje pa opraviti po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Rešitev predhodnega vprašanja, ki jo sprejme organ, je sestavni del dejanskega stanja upravne zadeve in podlaga za odločitev v glavni stvari (150. člen ZUP). Glede na navedeno stališče, da je postopek o predhodnem vprašanju del postopka o glavni stvari, ter ima pravni učinek samo v konkretni upravni zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (2. odstavek 147. člena ZUP), sodišče dopušča tožnici ugovore v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja o statusu kmeta fizične osebe v postopku odobritve pravnega posla.

16. Tožena stranka je ugotovila, da tožnice ni mogoče šteti za kmeta fizično osebo po nobenih od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj v letu ni dosegla pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, kmetijska dejavnost pa ji ne predstavlja edinega vira dohodka. Tožena stranka je izhajala iz predpostavke, da se prihodek od prodaje lesa in samooskrba z lesom ne šteje kot kmetijska dejavnost, saj se gozdarstvo po standardni klasifikaciji ne šteje kot kmetijska dejavnost, znaša dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki ga je v letu 2015 dosegla tožnica 5.180,36 EUR, kar pa ne dosega 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS v istem obdobju (12.447,12 EUR).

17. Standardna klasifikacija dejavnosti (v nadaljevanju SKD) je slovenski statistični standard za evidentiranje, zbiranje, analiziranje in izkazovanje podatkov, pomembnih za prikaz značilnosti gospodarstva in za spremljanje razvojnih gibanj in strukturnih sprememb. Ta standard se uporablja za razvrščanje poslovnih subjektov in njihovih enot po dejavnosti v različnih statističnih in administrativnih zbirkah podatkov.

18. SKD uvršča v prvo raven1 „Področje A: Kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo“, ki se pa uvršča na oddelke, skupine in razrede. Kmetijstvo in gozdarstvo je torej enotno področje.

19. Tožnica je navajala, da je kmetija, ki jo obdeluje obsežna in spada med večje kmetije, pri kateri prevladujejo gozdovi v površini cca 30 ha in cca 10 ha obdelovalnih površin. Na kmetiji se je v obravnavanem obdobju redilo tudi 140 ovac, na njivah pridelalo 10 ton koruze, vsaj 50 silažnih bal po 800 kg. Kmetija se ukvarja tudi s prodajo lesa.

20. Glede na dejstvo, da je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo2, ni mogoče ločiti prihodka od prodaje lesa od drugih kmetijskih prihodkov, saj gre za prihodek od kmetije3. Nesporno je, da iz podatkov katastra obsega obravnavana kmetija tožnice 41,52 ha kmetijskih površin, od tega je 27,61 ha gozda. Treba je oceniti letno proizvodnjo na kmetiji vseh proizvodov, tako tržnih kot netržnih dejavnosti4, njivskih, travniških, vinogradniških in gozdnih površin.

21. Tožnica je predložila tudi odločbo Upravne enote Ptuj, z dne 29. 1. 2018, s katero je ugotovljeno, da je kmet fizična oseba in se nanaša na obdobje 2016 in ne za obravnavano obdobje leta 2015 (na podlagi drugega odstavka 24. člena ZKZ), zato jo sodišče v tem postopku ne more upoštevati. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je odločba o statusu kmeta ugotovitvene narave (z njo se zgolj ugotavlja stanje, saj se status kmeta ne ustanavlja ali podeljuje šele z izdajo odločbe). Neobstoj odločbe o statusu kmeta tako še ne pomeni, da oseba v določenem trenutku ne izpolnjuje pogojev za status kmeta.

22. Nadalje za uporabo merila ali sredstva pridobljena iz kmetijske dejavnosti pomenijo tožnici pomemben del dohodka5 ( kot tudi poglaviten vir za preživljanje in glavno dejavnost), je treba uporabiti razmerje med dohodkom iz rednega delovnega razmerja oz. dohodkom iz upokojitve, ki ga pridobiva tožnica in dohodkom iz kmetijske dejavnosti. Tožnica je v letu 2015 prejemala tudi dohodek od pokojnine, tožena stranka navedenega drugega vira dohodka ni ovrednotila, tako, da je v tem delu ostalo dejansko stanje neugotovljeno, zato sodišče v tem delu ne more obrazložitve izpodbijane odločbe preizkusiti.

23. V ponovnem postopku bo potrebno dopolniti ugotovitveni postopek in pri tem pri ugotavljanju dohodkovnega pogoja upoštevati celoten dohodek kmetijskega gospodarstva in na podlagi te ocene ugotoviti ali tožnica izpolnjuje status kmeta fizične osebe. Drugačna razlaga navedene zakonske določbe bi namreč bila v nasprotju z namenom določb ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, ki je v tem, da naj imajo prednost pri nakupu kmetijskih zemljišč v okviru določb 23. člena ZKZ tisti, ki so lastniki kmetijskih zemljišč, med katere šteje tudi gozd. Šele po ugotovitvi, da tožnica izpolnjuje status kmeta fizične osebe, se jo uvrsti kot predkupno upravičenko na podlagi 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ („drug kmet“).

24. Glede na obrazloženo po mnenju sodišča upravni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni reševal predhodnega vprašanja statusa kmeta fizične osebe ob pravilni uporabi zakona, sodišče tudi ne more pritrditi njegovemu zaključku, da je bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ in ugotovitvi, da so pogoji za odobritev pravnega posla, izpolnjeni. Zato je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

25. Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne v ponovni postopek upravnemu organu, vendar je sodišče zaradi drugačnega materialno pravnega stališča glede statusa kmeta odločilo na seji, tožbi ugodilo in upravni akt odpravilo (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26. Sodišče pa še pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona.6 Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre, še zlasti zato, ker mora organ ponovno ugotavljati pogoje kmeta fizične osebe in upoštevati celotno proizvodnjo na kmetiji, ki je zaradi zmotne razlage materialnega prava v prvotnem postopku ni upošteval, saj je štel, da dohodek od prodaja lesa ne šteje v dohodek kmetije. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 1 Evropska klasifikacija gospodarskih dejavnosti (v nadaljevanju NACE) sestavlja hierarhična struktura (kot jo uvaja Uredba o NACE), metodološka pojasnila (uvodne smernice) in pojasnila h klasifikaciji. Uredba o NACE opisuje strukturo NACE, kot sledi: prvo raven, ki obsega poglavja, opredeljena z abecedno šifro (področja); drugo raven, ki obsega poglavja, opredeljena z dvomestno številčno šifro (oddelki); tretjo raven, ki obsega poglavja, opredeljena s trimestno številčno šifro (skupine); četrto raven, ki obsega poglavja, opredeljena s štirimestno številčno šifro (razredi). 2 4. člen Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Predpisi Evropske unije jasno določajo, da je »kmet subjekt, ki nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, kmetijsko gospodarstvo pa objekt, ki ga upravlja kmet«. S kmetijstvom kot gospodarsko dejavnostjo se lahko ukvarja katerikoli poslovni subjekt. Kmet, ki je fizična oseba in ni samostojni podjetnik, se imenuje kmet posameznik (ne več nosilec kmetije), njegovo kmetijsko gospodarstvo pa kmetija. 3 Treba je izhajati tudi iz predpostavke, da gozdarske dejavnosti ne more opravljati fizična oseba, ki ni kmet (oz. katerikoli poslovni subjekt). 4 Na splošno NACE ne razlikuje med tržnimi in netržnimi dejavnostmi. 5 Prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ. 6 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.