Jedro

Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka.

Izrek

1.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje (točka I. in točka II.2.) potrdita.

2.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. delno spremeni tako, da se glasi: Zavrne se podrejeni del tožbenega zahtevka, ki se glasI: "ugotovi se, da je znamka ZTS INTER-SHOP v logotipu, objavljenem pod registrsko št. 9570396 v Biltenu 1995/4 z dne 31.8.1995 ter logotipu, objavljenem v Biltenu 1995/5 z dne 31.10.1995 pod registrsko št. 9570430 nična, za seznam blaga oziroma storitev pod številkami: 3, 16, 40 ter se po pravnomočnosti te sodbe znamka v obeh logotipih za te sezname blaga in storitev izbriše iz registra pri Uradu RS za intelektualno lastnino."

3.V preostalem delu (za ugotovitev ničnosti iste blagovne znamke za blago in storitve pod številkami 18, 21, 25 35) pa se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1. potrdi.

4.Pritožbi obeh pravdnih strank zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrneta in se sodba v III. točki izreka potrdi.

5.Zahtevi pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

6.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je znak ZTS INTER-SHOP, kot ga uporablja v gospodarskem prometu tožena stranka identičen oziroma zavajajoče podoben znaku INTERSHOP, ki ga je uporabljala in zaščitila tožeča stranka, že predno je tožena stranka znak prijavila v zaščito, ker je bil znak tožeče stranke splošno znan kot označba blaga oziroma storitev tožeče stranke ter se tožeča stranka razglasi za nosilca znamke ZTS INTER-SHOP tako v logotipu, objavljenem pod registrsko št. 9570396 v Biltenu iz leta 1995/4 z dne 31.8.1995 kot tudi v logotipu, objavljenem v Biltenu 1995/5 z dne 31.10.1995 pod registrsko št. 9570430. V obrazložitvi je navedlo, da varstvo, ki ga želi doseči tožeča stranka v tem postopku po prvem odst. 100. čl. ZIL za konkretni primer ni ustrezno. Tožeča stranka ima že svojo registrirano znamko. Po prvem odst. 100. čl. ZIL pa je varstvo namenjeno tistim, ki v gospodarskem prometu nek znak dejansko uporabljajo in je postal tudi splošno znan kot oznaka za njihovo blago ali storitve. Povsem enak ali podoben znak pa nekdo drug zavaruje z znamko, torej uspe pridobiti ustrezno odločbo o priznanju takšnega znaka kot svoje blagovne ali storitvene znamke pred stranko, ki je omenjeni znak uporabljala kot splošno znan v gospodarskem prometu pred nekom drugim. Znaka, kot ga ima zavarovanega tožena stranka, to je ZTS INTER-SHOP, pa tožeča stranka nikoli ni uporabljala, pač pa je uporabljala znak, kakršnega ima sama zavarovanega z ustrezno znamko, to je znak INTERSHOP. Zato za takšno situacijo nudi zakon pravno varstvo po 87. čl. ZIL, to je tožbo na ugotovitev ničnosti kasneje priznane znamke. Takšen tožbeni zahtevek pa je tožeča stranka tekom postopka tudi postavila s podrejenim tožbenim zahtevkom na ničnost obeh znamk tožene stranke. S predlagano pričo, to je vodjo trgovine INTERSHOP, pa tožeča stranka tudi ni podala ustreznega dokaznega predloga za dokazovanje dejstva, da je bil znak, ki ga sama uporablja za oznako svojega blaga oziroma storitev, splošno znan, še predno je tožena stranka isti oziroma podoben znak prijavila kot znamko.

Sodišče prve stopnje pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti blagovnih znamk tožene stranke, objavljenih pod registrsko št. 9570396 v Biltenu 1995/4 z dne 31.8.1995 ter logotipu, objavljenem v Biltenu 1995/5 z dne 31.10.1995 pod registrsko št. 9570430. Odločilo je tudi, da se po pravnomočnosti te sodbe znamka v obeh logotipih izbriše iz registra pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (Urad). Obrazložilo je, da je tožeča stranka po prvem odst. 87. čl. v zvezi s 7. tč. prvega odst. 19. čl. ZIL izkazala, da znamki tožene stranke v času prijave nista izpolnjevali zakonskih pogojev za priznanje, to je, da se kot znamka ne more zavarovati znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Tožeča stranka je v času, ko je tožena stranka vložila prijavo za priznanje svojih znamk, že imela z ustrezno odločbo zavarovano kot znamko znak, sestavljen iz besede INTERSHOP sicer v zeleni barvi in z dodatkom črke e nad prvo črko i. Tožena stranka pa je kot svojo znamko zavarovala znak z vezajem in ne kot enotno besedo. Bistven razlikovalni znak je beseda INTERSHOP. Po določilu 20. člena je podana podobnost, če je znak sestavljen iz besed ali črk ali kombinacije besed ali črk. Zato varstvo obsega te besede, črke ali kombinacije, njihove transkripcije ali transliteracije, napisane v kakršnikoli pisavi, v kakršnikoli barvi ali izražene na kakršenkoli drug način. Tudi tožena stranka je zavarovala z znamko proizvode iz razredov 18, 21, 25 in 35, torej za povsem isto vrsto blaga oziroma storitev. Pravdni stranki sta zavarovali s podobnima blagovnima znamkama še proizvode iz razredov 6, 20, 27, 3 in 16. Kljub temu, da je tožena stranka pred besedo INTER-SHOP dodala še svojo firmo, to je ZTS, ni jasno razvidno, da ZTS dejansko predstavlja firmo tožene stranke. Zato sta kljub omenjenim razlikam oba zavarovana znaka tožene stranke tako podobna prej zavarovanemu znaku tožeče stranke, za isto vrsto blaga oziroma storitev, da ta podobnost dejansko lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Ker je podan razlog iz 7. tč. prvega odst. 19. čl. ZIL, tožena stranka ni mogla zavarovati svojega znaka kot znamke. To pa je razlog za ničnost obeh njenih znamk. Podana je tudi aktivna legitimacija tožeče stranke, saj tožniku ni potrebno dokazovati, da svojo zavarovano znamko dejansko uporablja v gospodarskem prometu. Če bi tožena stranka menila, da tožeča stranka svoje znamke ne uporablja, bi morala vložiti tožbo po 90. čl. ZIL, to je na razveljavitev znamke tožeče stranke zaradi neuporabe. Sedež družbe ni sestavina firme družbe (12., 13., 27. in 29. čl. ZGD). Zaradi spremembe sedeža ni prišlo do spremembe firme. Spremembo naslova svojega sedeža pa je tožeča stranka tudi ustrezno uskladila, kar je sporočila Uradu dne 17.5.1996 (A/13).

Del podrejenega tožbenega zahtevka, po katerem naj bi sodišče toženi stranki naložilo, da v gospodarskem prometu preneha uporabljati znak INTER-SHOP v kakršnikoli obliki ali logotipu pa je zavrglo (II.2.). Obrazložilo je, da je v tistem delu podrejenega tožbenega zahtevka, kjer tožeča stranka zahteva, da se toženi stranki naloži, da v gospodarskem prometu preneha uporabljati znak INTER-SHOP v kakršnikoli obliki ali logotipu že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 350/95. V slednji je bilo namreč v točki 2 izreka toženi stranki izrecno naloženo, da v gospodarskem prometu takoj preneha z uporabo znaka INTER-SHOP v kakršnikoli obliki, izvedbi ali barvi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na drugi odst. 319. čl. ZPP.

O pravdnih stroških pa je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 132.381,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1999 do plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Obrazložilo je, da je tožeča stranka upravičena do polovice svojih pravdnih stroškov, ker je uveljavljala dva tožbena zahtevka, uspela pa je le s podrejenim tožbenim zahtevkom. Stroške je odmerilo pravdnima strankama po uspehu v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (I. točka izreka), zoper zavrženje prenehanja uporabe blagovne znamke tožene stranke (II.2. točka izreka) in zoper pravdne stroške (III. točka izreka). Tožena stranka pa se je pritožila zoper ugoditev podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zoper pravdne stroške (II.2. in III. točki izreka). Obe stranki sta predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi. Po predlogu tožeče stranke naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tudi primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v celoti naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke toženi stranki, skupaj s pripadki, podrejeno pa, da se ugodi pritožbi v delu, ki se nanaša na II.2. in ugodi tudi temu delu podrejenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka pa je predlagala, naj sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev vseh stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le-temu v novo sojenje. Obe sta priglasili tudi pritožbene stroške. Obe pravdni stranki sta tudi odgovorili na obe pritožbi in predlagali sodišču druge stopnje, naj obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasili sta tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka, bo pojasnjeno v nadaljevanju v zvezi z odgovorom na pritožbene trditve o zavrženju dela podrejenega tožbenega zahtevka in v zvezi s pravnomočno odločbo v gospodarskem sporu med istima strankama Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 350/95 z dne 8.12.1995 zaradi kršitve pravice industrijske lastnine.

Tožeča stranka je res zatrjevala tudi v postopku vodenem pod opr. št. VIII Pg 350/95 pred istim prvostopenjskim sodiščem, da je uporabljala znak INTERSHOP, ki ga je kasneje zaščitila kot blagovno znamko dolgo pred toženo stranko, vendar pa so šle vse navedbe v smeri zatrjevanja uporabe, saj je v prej omenjenem postopku tožeča stranka vložila tožbo zaradi kršitve pravic po 94. čl. ZIL, v katerem je seveda morala zatrjevati neupravičeno uporabo svoje blagovne znamke. Tožeča stranka pa v tem postopku ni navedla trditev v smislu prvega odst. 100. čl. ZIL o tem, da je bil njen znak splošno znan kot oznaka za blago oziroma storitve, ki jih je prodajala oz. opravljala v okviru svoje dejavnosti. Z zaslišanjem prodajalke v eni izmed njenih trgovin pa sodišče prve stopnje ne bi moglo z gotovostjo ugotoviti, da je bil znak tožeče stranke splošno znan. To dejstvo bi bilo mogoče dokazati le z ustreznim strokovnim mnenjem, v katerem bi lahko ugotovili ali je bil ta znak znan nedoločenemu krogu potrošnikov tožnikovih proizvodov ali storitev.

Pravnomočna in izvršljiva je sodba v zadevi med istima strankama zaradi kršitve pravice industrijske lastnine pod opr. št. VIII Pg 350/95 z dne 8.12.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 79/96 z dne 7.10.1997. Po slednji je tožena stranka dolžna takoj prenehati z uporabo znaka INTERSHOP zavarovanega z blagovno in storitveno znamko, v gospodarskem prometu, kjerkoli in v kakršnikoli obliki, izvedbi ali barvi ter je dolžna ta znak odstraniti z vseh svojih poslovnih enot, v katerih opravlja trgovino na drobno ali na debelo, vseh poslovnih dokumentov, reklamnih oglasov in sporočil v medijih, računov, paragonskih blokov, poslovnega papirja in kjerkoli v gospodarskem prometu bodisi v Sloveniji ali v tujini. Nadalje se ji prepoveduje vsako nadaljnje kršenje izključne pravice tožeče stranke do uporabe znaka INTERSHOP zavarovanega z blagovno in storitveno znamko v gospodarskem prometu. Glede na obseg varovanja, ki jo tožeči stranki nudi izvršljiva sodba, je njeno stališče, da bo lahko tožena stranka še naprej uporabljala svoj znak INTER-SHOP, neutemeljeno.

V prepovednem izreku izvršljive odločbe je namreč zajeta uporaba blagovne znamke tožeče stranke v kakršnikoli obliki, izvedbi ali barvi. To pa pomeni, da je zajeta tudi prepoved uporabe besede INTER-SHOP (z vezajem). Zato ne bo treba tožeči stranki tudi ob uporabi znaka tožene stranke v obliki INTER-SHOP vlagati ponovnih tožb. Na podlagi izvršljive sodne odločbe ima namreč možnost v primeru kršenja blagovne znamke tožeče stranke s strani tožene stranke uveljavljati svoje pravice v izvršilnem postopku. Glede na povedano vsebino izreka izvršljive sodne odločbe v zadevi VIII Pg 350/95 z dne 8.12.1995 je pravilno stališče v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (prav: sklepu), s katerim je slednje zavrglo tožbo tožeče stranke v tistem delu, kjer je njen zahtevek že zajet s pravnomočnim zahtevkom v že omenjeni zadevi.

Zato je sodišče druge stopnje, ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. in 2. tč. 365. čl. ZPP).

Na pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških bo sodišče druge stopnje odgovorilo v nadaljevanju te odločbe skupaj z odgovorom na pritožbene navedbe tožene stranke zoper izrek o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

Z odločbo pri Uradu je tožeča stranka zaščitila znak "INTERSHOP" dne 20.1.1995 (v prilogi A/6). V točki II. ji je Urad priznal obseg priznanega varstva v mejah sprejetega znaka iz seznama blaga oziroma storitev, kot je razvidno iz registra znamk pri Uradu in iz listine, ki jo ta izda nosilcu znamke. Iz izpisa iz registra znamk (A7) je razvidno, da obsega zaščita seznam proizvodov in storitev pod št. 06, 18, 20, 21, 25, 27, 35. Tožena stranka pa ima blagovno znamko ZTS INTER-SHOP zaščiteno za naslednje proizvode oziroma storitve 03, 16, 18, 21, 25, 35, 40 (prilogi A10 in A11). Sodišče ne more nuditi tožeči stranki večjega pravnega varstva, kot pa ga ima v obsegu priznanem z omenjeno odločbo Urada. Zato lahko tožena stranka uporablja svoj znak zaščiten pri Uradu kot blagovno znamko za druge vrste blaga oziroma storitev, ki niso zajete z blagovno znamko tožeče stranke. Kot znamka se namreč ne more zavarovati znak, ki je na primer istoveten z že zavarovanim znakom koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev (6. tč. 19. čl. ZIL). Zato z znamko zavarovan znak ne izključuje pravice drugega, da uporablja v gospodarskem prometu enak ali podoben znak za označevanje druge vrste blaga oziroma storitev, razen če je zavarovani znak sloveča znamka (prvi odst. 22. čl. ZIL). Ker zavarovani znak z blagovno znamko tožeče stranke ni sloveča znamka lahko tožena stranka uporablja svojo blagovno znamko za označevanje drugih vrst blaga oziroma storitev. Zato je v tem delu, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, slednje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (4. tč. 358. čl. ZPP).

V preostalem delu pa pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v odločbi pod opr. št. I Cpg 151/97 z dne 9.10.1997, ko je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 296/96 z dne 14.11.1996 res zapisalo, da ne bi veljalo nosilcu znamke a priori odkloniti sodnega varstva po 100. čl. ZIL, če ga je že izbral in ni vložil tožbe po 87. čl. ZIL. Vendar pa je sodišče druge stopnje to zapisalo v zvezi z razlikovanjem ob primerjavi različnega sodnega varstva, ki ga ima nosilec pravice industrijske lastnine oziroma vsakdo drug, ki zato izkaže pravni interes. Le v tej povezavi je potrebno brati omenjeni stavek zapisan v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani. To pa ne pomeni, da je bila na opisan način kršena ustavna pravica tožene stranke do enakega varstva pravic in s tem postavljena tožena stranka v neenakopraven položaj.

Omenjena odločba višjega sodišča je bila izdana dne 9.10.1997, torej še v času veljavnosti ZPP/77, prvi narok za glavno obravnavo po začetku veljavnosti ZPP/99 (14.7.1999) je bil opravljen dne 20.10.1999 (redna št. 31). Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo stranki na določilo tretjega odst. 499. čl. ZPP, po katerem je potrebno na prvem naroku po uveljavitvi novega ZPP navesti vsa nova dejstva in predlagati dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Ta prvi narok je bil torej dne 20.10.1999 in ne 24.11.1999. Sodišče tako ni onemogočilo toženi stranki navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov na naroku dne 24.11.1999. Razlaga tožene stranke ni pravilna. Ni se namreč nadaljeval že končani postopek (na primer pri sodišču druge ali tretje stopnje), ko je treba uporabiti še ZPP/77, ampak je bila odločba sodišča prve stopnje razveljavljena že v letu 1997, torej pred začetkom veljavnosti ZPP/99. Zaradi začetka veljavnosti novega procesnega predpisa se lahko postopek nadaljuje in konča le po veljavnem procesnem zakonu in ne več po procesnem zakonu, ki je prenehal veljati.

Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na nemožnost tožene stranke, zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, ki jih sedaj uveljavlja v pritožbenem postopku, so nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ne more upoštevati (prvi odst. 337. čl. ZPP). Zaradi neutemeljene pritožbene trditve v zvezi s pravilno uporabo 498. čl. ZPP namreč tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo po začetku veljavnosti ZPP/99. Vseh trditev v zvezi z uporabo besede INTERSHOP tako v reviji Jana, v poslovnem imeniku Republike Slovenije - PIRS, dodatnih dokazov, to je mnenjem dr. Kline Mihaela in družbe Kline & Kline, v čem se razlikujeta obe blagovni znamki tako vizuelno kot fonetično, sodišče druge stopnje zaradi omenjenih razlogov ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je ob ugoditvi podrejenega tožbenega zahtevka tožeče stranke natančno obrazložilo, zakaj in zaradi katerega distinktivnega elementa se obe blagovni znamki premalo razlikujeta med seboj v smislu 19. in 20. čl. ZIL. Takšno oceno laho opravi sodišče samo in je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, ki naj bi pri Uradu pridobilo mnenje o podobnosti kombiniranih znamk. Tožeča stranka ima svojo blagovno znamko zaščiteno tudi, če je znak sestavljen iz besed ali črk ali kombinacije besed ali črk, saj so v tem primeru obsežene z varstvom te besede, črke ali kombinacije, njihove transkripcije ali transliteracije, napisane v kakršnikoli pisavi, v kakršnikoli barvi ali izražene na kakršenkoli drug način. Tudi prvi odst. 18. čl. ZIL ne pride v poštev. Tudi če bi držalo stališče tožene stranke, da sta obe znamki zavarovani v "sliki in ne v besedi", ne bi smela tožena stranka zavarovati z blagovno znamko znaka, ki ni primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu kot kombinacija znakov (slike, risbe, besede) in kombinacije teh barv. Pri dokazovanju pogojev, da ob dnevu vložitve prijave, slednji niso bili izpolnjeni za priznanje varstva tožene stranke, se je sodišče prve stopnje oprlo na 7. tč. 19. čl. ZIL. Ob tem je bilo dolžno z gotovostjo ugotoviti, če lahko (in ne, če zares je) ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku, kar je po oceni sodišča druge stopnje tudi ugotovilo. Sodišče lahko na podlagi izkustvenih meril ugotovi, da bi lahko podobnost med obema znamkama povzročila zmoto pri povprečnem potrošniku. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje arbitrarno odločilo, da je podan zakonski pogoj iz 7. tč. prvega odst. 19. čl. ZIL.

O neutemeljeni pritožbeni navedbi o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke je odgovorilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr. št. III Ips 18/98 z dne 5.11.1998, ko je bila obravnavana revizija tožene stranke proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 79/96 z dne 7.10.1997 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 350/95 z dne 8.12.1995 (glej redna št. 29 pri opr. št. VIII Pg 350/95). Odločba Urada, s katero je bil tožeči stranki priznan znak INTERSHOP kot blagovna znamka, je bila izdana dne 20.1.1995, ko je že veljal Zakon o gospodarskih družbah. Ker iz drugega poglavja prvega dela ZGD izhaja, da sedež ni sestavni del firme, s katero pravne osebe nastopajo v pravnem prometu in da torej sedež ne vpliva na pravno osebnost gospodarskega subjekta, so pritožbene navedbe o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke tudi v tem sporu neutemeljene. Zato je odveč tudi odgovarjati na pritožbeno stališče o pomenu 153. čl. Zakona o podjetjih in o tem, da firma vsebuje sedež podjetja.

Tožeča stranka je šele s pripravljalno vlogo z dne 14.6.1999 (redna št. 6) postavila podrejen tožbeni zahtevek na ničnost blagovne znamke tožene stranke. Tožbo po 100. čl. ZIL pa je vložila že dne 26.7.1996. Ves postopek je tako tekel najprej po prvi tožbi do dne 14.6.1999 (kjer tožeča stranka ni bila uspešna), nato pa še v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, glavna obravnava pa je bila končana 24.11.1999. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo, ko je priznalo vsaki od pravdnih strank, ne glede na to, da je tožeča stranka v pretežni meri uspela s podrejenim zahtevkom, polovico pravdnih stroškov. Ne drži pa trditev tožene stranke, da ji je sodišče prve stopnje priznalo izvršilne stroške le do polovice, čeprav je v postopku z začasno odredbo v celoti uspela. Sicer se je tožena stranka v stroškovniku, priloženem ob zaključku glavne obravnave sklicevala na izvršilne stroške, ki naj bi bili že prijavljeni v postopku izdaje začasne odredbe. Vendar pa iz spisa ne izhaja, da je tožena stranka stroške postopka po začasni odredbi sploh priglasila. Zato sodišče prve stopnje o njih ni moglo odločati, saj niso bili zahtevani (prvi odst. 163. čl. ZPP).

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti ne tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odst. 165. čl. v zvezi z drugim odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pravdne stroške. Tožena stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški. Zato tudi sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeči in toženi stranki glede na vsebino odgovorov na obe pritožbi pripadajo stroški postopka z odgovorom na pritožbo. Glede na enak uspeh, ki sta ga dosegli obe z odgovorom na pritožbi, pa je sodišče druge stopnje odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške postopka z odgovorom na pritožbo.