Jedro

Tožeča stranka niti ni trdila, da je tožena stranka prezadolžena, tako kot je bil dolžnik tožeče stranke, ko je odsvojil sporno terjatev. Te razloge razume sodišče druge stopnje v tem smislu, da bi morala tožeča stranka za dokazovanje nevarnosti zatrjevati, da bi tožena stranka lahko zaradi svojega finančnega stanja osvojila sporno terjatev tretji osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo, ki se glasi: "I. Toženi stranki se prepove razpolaganje s terjatvijo, ki jo je pridobila na podlagi Pogodbe o prodaji in odpustu terjatev z dne 18. 11. 2016, sklenjene med družbo V. d. o. o., S., matična številka 000, davčna številka 000, in toženo stranko M. d. o. o., in sicer na način, da sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku A. d. d. - v stečaju, matična številka: 000, davčna številka 000, poravnati terjatev tožencu, tožencu pa prepove terjatev izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati, vključno z obremenitvijo ali prenosom na tretjo osebo, vse navedeno v obsegu, ki je potreben za odplačilo terjatve tožeče stranke K., ki znaša: - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2015 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2015 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2015 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje do plačila -54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2015 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2015 dalje do plačila -54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2016 dalje do plačila -54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2016 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2016 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2017 dalje do plačila - 54.417,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2017 dalje do plačila - 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2016 dalje do plačila - stroški pravdnega postopka po izpodbijani tožbi zoper toženo stranko.

2. Tožena stranka mora v roku 15 dni od izdaje sodbe tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila" ( I. točka izreka).

Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo (II. točka izreka).

2. Bistvene navedbe tožeče stranke so, da je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je izpodbijanje dolžnikovega (V. d. o. o., S., v nadaljevanju: dolžnik) pravnega dejanja, ki je bilo opravljeno v korist tožene stranke in sicer v obsegu njene terjatve v znesku 430.695,48 EUR s pripadki. Dolžnik je namreč s Pogodbo o prodaji in odstopu terjatev z dne 18. 11. 2016 v znesku 1,680.000,00 EUR (Pogodba o prodaji in odstopu terjatev z dne 18. 11. 2016 je pripeta k dopolnitvi tožbe z modifikacijo tožbenega zahtevka, redna št. 10, v nadaljevanju: Pogodba) odsvojil terjatev, ki jo je imel do A. - v stečaju. Dolžnikova terjatev je bila odstopljena toženi stranki z dogovorom, da je bilo plačilo kupnine za prodajo te terjatve odloženo za obdobje kar 36 mesecev za prvi obrok, 39 mesecev za drugi obrok in 42 mesecev za tretji obrok od sklenitve te Pogodbe.

Terjatev, ki jo je sicer imel dolžnik do A. - v stečaju je znašala 5,389.508,44 EUR, odsvojena pa je bila le za kupnino v znesku 1,680.000,00 EUR z obrestmi. Tožeča stranka je imela terjatev v višini vtoževanega zneska do dolžnika. To je bilo tudi edino premoženje dolžnika. Podana je verjetnost terjatve tožeče stranke, ker je dolžnikovo dejanje izpodbojno po 255. in 256. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

Obstaja velika nevarnost, da bi brez izdaje začasne odredbe tožena stranka takoj, ko bi izvedela za to tožbo, terjatev ponovno prenesla na tretjo osebo kot novega pridobitelja ter s tem ponovno otežila poskus poplačila terjatve tožeče stranke ali celo onemogočila to možnost. Tožeča stranka tudi z izvršbo zoper svojega dolžnika ni uspela, kar izhaja iz izvršilne zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 59603/2016. Nevarnost za uveljavitev terjatve tožeče stranke obstoji zato, ker če bi tožena stranka terjatev do A. - v stečaju prenesla na tretjo osebo, bi morala tožeča stranka tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika vložiti zoper novega pridobitelja terjatve. Pri tem pa bi bilo treba v skladu z veljavno teorijo dokazovati, da je tretji vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih pravnih prednikov izpodbijati. Zaradi izkazanih povezav med dolžnikom in toženo stranko zato, ker imata istega pooblaščenca obstoji še dodatna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe oprlo na to, da obstoji le gola možnost, da bo tožena stranka, kot imetnica sporne terjatve z njo razpolagala. To pa za izkaz nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ne zadošča. Dolžnik in tožena stranka sta pri sklenitvi pogodbe nastopala v različnih vlogah, tožena stranka kot prejemnik, dolžnik pa kot odsvojitelj koristi. Tožena stranka je s sklenitvijo te pogodbe pridobila korist, saj se je za terjatev v višini 4,410.984,90 EUR zavezala plačati 1,680.000,00 EUR v treh enakih obrokih. Pri tem pa prvi obrok zapade šele v 36 mesecih od podpisa pogodbe. Dejstvo, da je dolžnik odsvojil svojo terjatev zato, da bi morebiti oškodoval upnika, samo po sebi še ne pomeni, da bo tako ravnal tudi novi pridobitelj (tožena stranka). Tožeča stranka niti ni trdila, da je tožena stranka prezadolžena tako kot je bil njen dolžnik, ko je odsvojil sporno terjatev. Ker morata biti za to, da bi sodišče ugodilo predlagani začasni odredbi podana kumulativno tako pogoj verjetnosti terjatve kot nevarnost po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje zato, ker ni z verjetnostjo izkazan obstoj podane nevarnosti, predlagano začasno odredbo zavrnilo.

3. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnopravnih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 19. 10. 2017 v celoti ugodi. Podrejeno pa je tožeča stranka sodišču druge stopnje predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je določen v 256. členu OZ. Ta v prvem odstavku določa, da se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja povezavo med tožečo in toženo stranko in dolžnikom na način, da je bila tožena stranka gotovo seznanjena s tem, da je bila Pogodba sklenjena 18. 11. 2016, tožeča stranka pa je predlog za rubež iste terjatve v izvršbi proti dolžniku vložila 18. 10. 2016, dolžnik in tožena stranka pa sta se s tem seznanila preko skupnega pooblaščenca 15. 11. 2016. To je bilo torej pred izvedbo prenosa z izpodbijanim pravnim poslom.

6. Vse te pritožbene navedbe so usmerjene v verjetnost obstoja terjatve, s čimer pa se sodišče v zvezi s pravno podlago po drugem odstavku 259. člena OZ, ni ukvarjalo. Iz tega je mogoče sklepati, da je štelo, da verjetnost tožnikove terjatve verjetno obstaja. Osredotočilo se je namreč v prvi vrsti na presojo, ali je izpolnjen pogoj zatrjevane nevarnosti bodoče uveljavitve terjatve tožeče stranke. Vse pritožbene trditve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v zvezi z zatrjevanim in dokazanim nagibom dolžnika za opisano ravnanje, da je bila s takim nagibom dolžnika zagotovo seznanjena tudi tožena stranka zaradi izkazane povezave dveh družb, se nanaša na prvi pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, to je verjetnost obstoja terjatve.

7. Glede zatrjevane podane nevarnosti pa je pravna podlaga za to presojo določena v tretjem odstavku 259. člena OZ. Ta določa, da če je tretji s kakšnim odplačnim poslom odtujil korist, pridobljeno s izpodbijanim razpolaganjem, se sme tožba zoper pridobitelja vložiti le, če je ta vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati; če pa je to korist odtujil z neodplačnim poslom, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja tudi, čeprav tega ni vedel. Tožeča stranka opira svoje stališče na zatrjevano nevarnost razpolaganja s terjatvijo v korist tretje osebe s strani tožene stranke s tem, da preteklo vedenje tožene stranke lahko kaže na to, kako bo stranka ravnala v prihodnosti. Tožena stranka, ki je že sodelovala z dolžnikom pri izpodbojnem pravnem dejanju, ki je predmet te tožbe, po njeni oceni kaže na enako ravnanje tudi v tej situaciji, ko bo dobila tožbo.

8. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa v točki 5 do 7. Možnost, da bo tožena stranka ravnala enako kot dolžnik, ki je omenjeno terjatev tožeče stranke odsvojil toženi stranki, je ostala le na ravni ugibanj.

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v 5. točki izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka niti ni trdila, da je tožena stranka prezadolžena, tako kot je bil dolžnik tožeče stranke, ko je odsvojil sporno terjatev. Te razloge razume sodišče druge stopnje v tem smislu, da bi morala tožeča stranka za dokazovanje nevarnosti zatrjevati, da bi tožena stranka lahko zaradi svojega finančnega stanja osvojila sporno terjatev tretji osebi. Česa takega pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala. Drži, da tožeča stranka, če bi tožena stranka odsvojila sporno terjatev, zoper njo ne bi imela več nobenega zahtevka, ker bi tega imela zoper pridobitelja te terjatve v smislu tretjega odstavka 259. člena OZ. Njeno trditveno in dokazno breme zato, ker bi morala zatrjevati, da je pridobitelj vedel, da je mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati zanj ne bi bilo pretežko, ker je že vložil tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika zoper toženo stranko. Zato ne more iz svojega potencialnega trditvenega in dokaznega bremena po tretjem odstavku 259. člena OZ izpeljevati trditev o morebitni nevarnosti otežkočene uveljavitve svoje terjatve.

10. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).