Jedro

Vsako plačilo za drugega še ne pomeni neupravičene obogatitve in zato tudi ne daje pravice do vrnitvenega zahtevka. Tako ni vrnitvenega zahtevka za tisto, če nekdo sam sebe prikrajša in pri tem želi, da nastane korist drugi stranki ali pa da sam pridobi korist od te osebe, ki ji je dal plačilo oziroma za katero je opravil neko delo. Za utemeljitev verzijskega zahtevka je potrebno, da je pri tistem, ki je delal ali imel izdatke za drugega, obstajal namen k tem izdatkom zavezano osebo zadolžiti. Prav tako ni vrnitvenega zahtevka za tisto, kar je dano z namenom pomoči zaradi neke moralne ali naravne zaveze. Ker ZOR ni uredil darilne pogodbe, je treba glede darila in njegovega preklica uporabiti bodisi pravna pravila ODZ, ki določajo pogoje za preklic darila (paragrafe od 947 do 954), bodisi analogijo s pravili dednega prava, ki urejajo razdedinjenje nujnih dedičev (42. člen ZD) in dedno nevrednost (126. člen ZD).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o pravdnih stroških (v 3. točki izreka) spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4,085.335,00 SIT s pripadki in na plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM s pripadki, zavrnilo pobotni ugovor in nasprotno tožbo tožene stranke na plačilo 12,402.000,00 SIT s pripadki in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 145.758,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2001 do plačila.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka in posledično odločitev o pravdnih stroških (1. in 3. točko izreka), toženka pa le odločitev o stroških (3. točka izreka).

Tožnik navaja, da je nesporno ugotovljeno, da je toženki pomagal zato, da bi ta izplačala svojega moža, ki je še bival pri njej, in da bi s toženko skupaj zaživela, zato ne morejo držati navedbe v sodbi, da je toženki izročil 660.000,00 din le zato, da se njen bivši mož izseli in da o drugih namerah ni razmišljal. Toženka je izpovedala podobno kot tožnik, kar pomeni, da je vedela za njegov nagib. Ker pa je prišlo do razpada skupnosti, katerega vzrok je bilo prešuštvo toženke, njeno grobo vedenje, žalitve in grožnje pa imajo znake nehvaležnosti, ki učinkuje še preden je darilo preklicano, ima tožnik vrnitveni zahtevek. Ni res, da tožnik ni hotel sprejeti vračila denarja, saj je rekel, da je v redu, ker je zveza še trajala. V konkretnem primeru sta obe stranki vedeli, da gre za vlaganja in pomoč z namenom skupnega bivanja, in ker se ta namen kasneje ni uresničil, ima tožeča stranka vrnitveni zahtevek. Ne more vzdržati navedba sodišča, da razdor med strankama ne more biti razlog za vrnitev. Nadalje tudi ne more držati navedba sodišča, da tožnik nima obligacijskega zahtevka na vrnitev vrednosti opreme, ki jo je kupil, ker lahko tožnik te predmete odnese iz stanovanja. Oken se namreč ne da odnesti, omenjene predmete pa toženka še vedno uporablja. Ne drži, da nobena stranka ne izpoveduje, da bi se moral tožnik izseliti, da ga je toženka žalila. Tožnik je že v tožbi in dopisih opisal, kakšni so bili odnosi med strankama potem, ko je toženka navezala stike z drugim. Kulturno vedenje strank na sodišču še ne pomeni, da se je toženka tako vedla tudi po prenehanju skupnosti. Tožnik tudi pri toženki ni živel brezplačno niti pri njej ni užival drugih ugodnosti. Stroški, ki so odpadli na tožnika, so bili zanemarljivi, saj doma nikoli ni zajtrkoval, kosil je pri starših, večerjal le sendvič, prala pa mu je mati. Sodišče je v zvezi s tem neutemeljeno verjelo toženki, saj iz zapisnika o obravnavi izhaja, da se je ta zapletala v svoji izpovedi, navedbe v njenih vlogah si nasprotujejo, na obravnavi pa je dajala neopredeljive izjave in celo take, da jih je izpodbila njena priča. Res tožnik ni plačeval najemnine, stanovanjskih stroškov, vendar del stroškov, ki je odpadel na tožnika, nikakor ne more presegati vrednosti potovanj, nakupov in drugih del, ki jih je v stanovanju opravil tožnik. Nepravilna je ocena sodišča, da tožnikov prispevek za nakup ozimnic, pijače ni bil tak, kot ga je tožnik želel prikazati, in da je večino hrane in drugih predmetov za gospodinjstvo krila toženka. Tudi ni pravilna ugotovitev, da so bili vsi vložki dani z namenom kompenzacije dela in ugodnosti, ki sta jih stranki nudili druga drugi. Sodišče je očitno le na podlagi neposredne zaznave kljub nasprotujočim si navedbam verjelo toženki stranki. Tožnik je darilo preklical že pred izselitvijo in dopisoma toženki. Prešuštvo je po sodni praksi lahko vzrok za preklic darilne pogodbe. Toženka je, ko je spoznala drugega, tožnika grobo žalila, ga podila iz stanovanja, mu grozila, da ga bo že kako spravila ven, zato ni mogoče govoriti o tem, da sta razmerje prekinila na miren in kulturen način. O tem, kako sta se razšla, nista bila zaslišana. Glede odločitve o pravdnih stroških pa tožeča stranka navaja, da ima vsak državljan RS pravico si poiskati odvetnika, ki si ga želi ne glede na bivališče, sorodstveno razmerje in sedež sodišča. V nobenem predpisu ni določeno, da si mora stranka odvetnika poiskati v mestu, kjer živi in kjer je sedež sodišča. Nasprotno tolmačenje sodišča pomeni kršitev ustavnih pravic tožeče stranke.

Toženka pa v svoji pritožbi navaja, da je tožnik dal povod za tožbo in je kljub opozorilu vztrajal na le tej, zaradi česar se je bila toženka primorana braniti z nasprotno tožbo. Glede zahtevka toženke niso bili izvedeni nobeni dokazi, saj je sodišče razpravljalo le o temelju tožnikovega zahtevka. Pravdne stroške je torej povzročil tožnik, ker je sodišče odločalo le o temelju tožnikovega tožbenega zahtevka, sodišče ne more zaradi višine tožbenega zahtevka stroške naložiti v breme toženke. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik umaknil tožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

Iz tožnikovih trditev izhaja, da vrnitev 660.000,00 din in vrnitev vrednosti vlaganj v toženkino stanovanje zahteva iz naslova neupravičene pridobitve v smislu 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, vrnitev tolarske protivrednosti 5.000,00 DEM pa iz naslova preklica darila zaradi velike nehvaležnosti. Glede izročitve 660.000,00 din in glede vlaganj v toženkino stanovanje tožnik namreč trdi, da je ta denar toženki dal, ker je pričakoval, da bosta skupaj zaživela, da bo njuna zveza trajala, z razpadom njune skupnosti pa je podlaga za izročitev predmetnega denarja odpadla. Glede tolarske protivrednosti 5.000,00 DEM pa tožnik trdi, da je bil ta denar njegovo darilo toženki za nakup avta.

O neupravičeni obogatitvi kot pravnem temelju neke terjatve je govora takrat, če je šlo za neupravičen prehod premoženjske vrednosti ene stranke na drugo, če je prikrajšanje ene stranke zvezano z okoriščenjem druge stranke. Okoriščenje pa je podano, če ni bilo pravnega naslova za korist, če torej ni bilo nobenega pravnega temelja za premik premoženja. Vsako plačilo za drugega pa še ni neupravičena obogatitev in zato tudi ne daje pravice do zahtevka za nadomestitev nastale koristi. Tako ni takšnega zahtevka takrat, če nekdo sam sebe prikrajša in pri tem želi, da nastane korist drugi stranki ali pa, da sam pridobi korist od te osebe, ki ji je dal plačilo oziroma za katero je opravil neko delo. Za utemeljitev verzijskega zahtevka je potrebno, da je pri tistem, ki je delal ali imel izdatke za drugega, obstajal namen k tem izdatkom zavezano osebo zadolžiti. Prav tako ni vrnitvenega zahtevka za tisto, kar je dano z namenom pomoči zaradi neke moralne ali naravne zaveze. Tožnik je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izpovedal, da je toženki izročil 660.000,00 din, da se njen bivši mož izseli iz stanovanja, da bo potem on živel skupaj s toženko v njenem stanovanju, da denar ni bil namenjen kot posojilo, da o morebitnem vračilu tega denarja ni razmišljal, da ga je toženka večkrat vprašala, kaj bo s tem denarjem, pa ji je odvrnil, naj se s tem ne obremenjuje, saj je pričakoval, da bo njuna zveza trajala, da vračila denarja ne bi zahteval niti v primeru, če bi on prekinil zvezo s toženko, da je prispeval k vzdrževanju stanovanja, ker je tudi sam živel v stanovanju in da je toženka plačevala tekoče stanovanjske in življenjske stroške. Taka izpoved tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da tožnik ob izročitvi 660.000,00 din toženki in ob vlaganjih v toženkino stanovanje le te ni imel namena zadolžiti, temveč je sebe prikrajšal, ker je od predmetnega plačila oziroma vlaganj pričakoval koristi, ki jih je bil potem dejansko tudi deležen, in sicer, da je živel skupaj s toženko v njenem stanovanju in da je toženka krila tekoče stroške. Glede na to, da tožnik sam priznava, da je hrano v glavnem in vse sprotne stroške režije, elektrike, vode, smeti plačevala toženka, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je glavnino tekočih stroškov plačala toženka. Glede na to in upoštevaje čas trajanja skupnega življenja tudi ni dvoma, da prispevki tožnika za ozimnico, pijačo, potovanja in izlete ne morejo preseči s strani toženke kritih stroškov. Nobenega dvoma ni, da so se koristi, ki sta jih imeli pravdni stranki ena od druge v 15 letih, kolikor je trajala njuna skupnost, izenačile, zaradi česar ni mogoče govoriti o okoriščenju ene pravdne stranke na račun druge pravdne stranke v smislu 210. člena ZOR. Glede na to, da toženka tožniku priznava lastništvo predmetov - pohištva, katerega vrednost tožnik tudi vtožuje, s tem v zvezi ni mogoče govoriti o prehodu premoženja tožnika v premoženje toženke. Iz tega razloga se zavrnitev predmetnega dela tožbenega zahtevka pokaže kot utemeljena.

Tudi pritožbene trditve o utemeljenosti zahtevka na vrnitev darila v višini tolarske protivrednosti 5.000 DEM niso utemeljene. Za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (to je pred 1.1.2003), to se pravi tudi za konkreten primer, je treba uporabiti ZOR (1060. člen OZ). A ker ZOR ni uredil tudi darilne pogodbe, tako kot sedaj veljavni OZ, je treba glede darila in njegovega preklica uporabiti bodisi pravna pravila Občnega državljanskega zakonika - ODZ (paragrafe od 938 do 956) bodisi analogijo predpisov dednega prava (Zakon o dedovanju - ZD). Po ODZ se je za hudo nehvaležnost štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa po eni strani ožila, po drugi strani pa širila. Tako sedaj ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno opravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe ZD, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako ZD opredeljuje, da je dedno nevreden tisti, kdor je vzel ali je poskušal naklepno vzeti zapustniku življenje, ga s silo ali grožnjo prisiliti, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se huje pregreši zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa ZD uvršča primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD). Trditve tožnika, da ga je toženka grobo žalila, da ima toženka sedaj drugega, zaradi česar tožnika podi iz svojega stanovanja, da mu je toženka grozila, da ga bo že nekako spravila iz stanovanja, pri čemer pa tožnik niti ne pove, s čim oziroma na kakšen način naj bi ga toženka žalila, mu grozila, so preveč splošne, da bi v konkretnem primeru lahko govorili o veliki nehvaležnosti toženke v smislu zgoraj navedenega. Glede na to se zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka niti ne zatrjuje elementov velike nehvaležnosti, pokaže kot pravilen.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost obeh tožbenih zahtevkov po temelju. Ker je zahtevka obeh strank zavrnilo že po temelju, in sicer iz enakih razlogov (ker niso podani elementi zatrjevane neupravičene pridobitve oziroma tožbeni zahtevek tožnika na vrnitev darila, ker niso podani elementi velike nehvaležnosti), višina obeh zahtevkov ni bila predmet obravnave. Ugotavljanje uspeha strank po višini njunih zahtevkov zato pri odločitvi o stroških, kot pravilno opozarja tožena stranka, ne pride v poštev. Glede na to, da se je razpravljalo le o temelju obeh tožbenih zahtevkov in ker nobena pravdna stranka z zahtevkom ni uspela, bi se morala pravilna stroškovna odločitev glasiti, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

Glede na opisane razloge je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka (v odločitvi o stroških) spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (4. točka 358. člena ZPP), sicer pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le v sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP in 3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 165. člena ZPP).