Jedro

Starši so dolžni poskrbeti za preživljanje svojih otrok in njihovim potrebam dati prednost. Splošnih načel o pravdnih stroških v zakonskih pravdah in pravdah iz razmerij med starši in otroki ni mogoče uporabiti, ker v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravila o zbiranju procesnega gradiva. Oficialno načelo pa narekuje tudi odločanje prek in brez zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek „60,00 EUR“ nadomesti z zneskom „120,00 EUR“, znesek „110,00 EUR“ pa z zneskom „150,00 EUR“, sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletnega A. A., rojenega ..., dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici, toženca pa je zavezalo k plačevanju mesečne preživnine za čas od 15. 12. 2014 do 15. 5. 2015 v višini 60,00 EUR, od 15. 6. 2015 dalje pa v višini 110,00 EUR. Opredelilo je stike med mladoletnim sinom in tožencem ter odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev o preživnini (točka II. izreka) in stroške pravdnega postopka (točka IV. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje tožnica, ki opozarja na nepravilnost in nezakonitost sodbe. Poudarja, da so stroški za preživljanje mladoletnega A. A. ocenjeni na 223,00 EUR, izrazito prenizki. Kolektivni stroški, ki jih je sodišče ocenilo na 50,00 EUR, dejansko znašajo 57,00 EUR mesečno. Stroški vrtca so bili ocenjeni na 43,00 EUR, pri tem pa ni bilo upoštevano, da so ti stroški do januarja 2015 znašali kar 130,00 EUR mesečno, zaradi česar je vrtec v februarju 2015 na ime tožnice izstavil poračun v višini 432,85 EUR. Prenizko so ocenjeni mesečni stroški za otrokovo prehrano - le na 40,00 EUR - čeprav je mesečni strošek najmanj 100,00 EUR. Tudi pri strošku za obleko in obutev, ki je ocenjen na 40,00 EUR, sodišče ni upoštevalo starosti otroka. Otrok je v obdobju hitre rasti, zato obleke in obutev hitro preraste. Ta strošek znaša najmanj 80,00 EUR. Povsem zgrešena je ocena stroškov za plenice ter ostale higienske potrebščine (vlažilni robčki, mazila, otroška kozmetika) in zdravila, ki jih je prvostopenjsko sodišče ocenilo le na 40,00 EUR, kar komaj zadošča za mesečni strošek plenic. Ta strošek pritožnica ocenjuje na 60,00 EUR. Tudi ocena stroška za otroško opremo in igrače, ki je bil priznan le v znesku 10,00 EUR, je bistveno prenizka. Mesečni stroški preživljanja mladoletnega A. A. znašajo krepko preko 300,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbi 126. in 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pri tem pa zagrešilo še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo, da ima toženec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zgolj za določen čas, za odločitev v tem postopku ni relevantno. Toženec ima bistveno višje mesečne prihodke od tožnice, kljub temu pa je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost obeh staršev porazdelilo enakomerno oz. je vzpostavilo situacijo, po kateri bi morala tožnica, ki ima bistveno manjše mesečne prihodke in na katero odpade več skrbi in pomoči mladoletnemu otroku, nositi večji delež preživljanja. Četudi bi držalo, da znaša mesečni strošek preživljanja mladoletnega A. A. le 223,00 EUR, bi moralo sodišče – ob upoštevanju nesporno ugotovljenih mesečnih prihodkov tožnice in toženca – preživnino odmeriti najmanj na 138,00 EUR, kar bi pomenilo, da bi toženec s takšnim prispevkom pokrival 62 % mesečnih stroškov otrokovega preživljanja. V konkretnem primeru bi bila ustrezna preživnina v znesku 200,00 EUR mesečno. Napačno je bilo odločeno tudi o stroških postopka, saj bi bil ob pravilni določitvi preživnine tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih)(2).

6. Potrebe otroka so najprej dejstvo nedenarne narave. Ko sodišče ocenjuje, kolikšen delež teh potreb sta starša dolžna zagotoviti, pa pojem otrokovih potreb postane pravno – vrednotni pojem. Odgovor na slednje vprašanje je odvisen od tega, kolikšne so preživninske zmožnosti obeh staršev. O tem sodišče materialnopravno presodi glede na vrednostni trikotnik: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere, ki ga izraža pravilo 129. člena ZZZDR. Določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, predstavlja sklepni del materialnopravne operacije. Strnjeno je v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec in nenazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri katerem otrok ne živi. Pri razporeditvi bremen pa se upošteva tudi breme varstva in vzgoje, ki jo nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen(3).

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo mesečne stroške za pokrivanje preživninskih potreb mladoletnega A. A. rojenega 8. 6. 2013, na 223,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je takšen znesek nekoliko prenizek glede na primerljivost s povprečnimi potrebami otrok podobne starosti ter glede na zatrjevane potrebe. Kolektivni stroški, ki jih izpostavlja pritožba, so povsem realno ocenjeni. Pritrditi pa je stališču pritožbe, da je prenizko ocenjen mesečni strošek otrokove prehrane. Čeprav je otrok star šele dve leti, je ocenjeni znesek v višini 40,00 EUR prenizek. Res je, da ima otrok v vrtcu tekom dneva zagotovljenih več obrokov, vendar pa je ob upoštevanju njegove starosti in splošno znanih potreb po hrani otrok v takšni starosti ustreznejši znesek v višini 50,00 EUR mesečno, nikakor pa ne znesek 100,00 EUR, za katerega se zavzema pritožba, saj prehranske potrebe dveletnega otroka takšnega zneska ne utemeljujejo. Postavka, ki se nanaša na obleko in obutev, ki jo je sodišče ocenilo na 40,00 EUR, je povsem primerna starosti otroka in preživninskim zmožnostim staršev. Ocenjeni znesek omogoča pokrivanje osnovnih potreb po obleki in obutvi, pri tem pa je upoštevano tudi to, da velika ponudba tovrstnih izdelkov omogoča cenejše nakupe. Nekoliko prenizko so ocenjene tudi potrebe, ki nastajajo z nakupom higienskih potrebščin in zdravil. Prvo sodišče je te potrebe ocenilo na 40,00 EUR mesečno, glede na splošno znane podatke o potrebah dveletnega otroka, ki nima izkazanih potreb po posebnih zdravilih, pa je ustreznejši znesek v višini 50,00 EUR. Tudi ocena mesečnega stroška za otroško opremo in igrače, ki po oceni prvega sodišča znaša 10,00 EUR, je prenizka. Glede na starost otroka in zmožnosti preživninskih zavezancev je ustreznejši znesek v višini 20,00 EUR mesečno. Skupne preživninske potrebe mladoletnega A. za čas od dneva izdaje sodbe dalje tako znašajo 253,00 EUR mesečno.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo določbo 126. člena ZZZDR in je breme preživljanja mladoletnega sina med pravdni stranki napačno porazdelilo. Toženec razpolaga z višjimi dohodki (572,00 EUR) kot tožnica (350,00 EUR), čeprav ima zaposlitev zgolj za določen čas, kar pa, kot pravilno izpostavlja pritožba, v obravnavani zadevi (še) ne more predstavljati relevantne okoliščine. Otrok je v varstvo in vzgojo zaupan materi, ki tako prevzema večji del bremena in je v vzgojo otroka – ta pa obsega tako vesele kot žalostne plati, torej večji čustveni in fizični angažma – bolj vpeta. Zato je pravičneje, da je finančno breme preživljanja v nekoliko večjem deležu odmerjeno očetu (tožencu). Glede na ugotovljene potrebe mladoletnega otroka, ki po oceni pritožbenega sodišča znašajo 253,00 EUR, je ob upoštevanju določbe 126. in 129. člena ZZZDR primerna preživnina v višini 150,00 EUR mesečno, kar predstavlja približno 60 % ugotovljenih otrokovih mesečnih potreb. Gre za znesek, ki ga bo toženec, kljub razmeroma nizkim dohodkom, še zmogel nositi, pri čemer pa tudi ni nepomembno, da so starši dolžni poskrbeti za preživljanje svojih otrok in njihovim potrebam dati prednost, na kar je opozorilo že prvo sodišče. Zato je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo glede preživninske obveznosti – upoštevaje peto alinejo 358. člena ZPP – spremeniti tako, da je toženec dolžan od 15. 6. 2015 dalje plačevati namesto prisojenega zneska v višini 110,00 EUR, znesek 150,00 EUR.

9. Upravičen pa je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na stroške vrtca, saj sodišče ni upoštevalo, da so ti stroški do januarja 2015 znašali kar 130,00 EUR mesečno, zato je vrtec v februarju 2015 na ime tožnice izstavil poračun v višini 389,40 EUR (priloga A6). Dejstvo, da je bila tožnica v tistem obdobju zaposlena, tožnik pa brezposeln, ne more imeti takšne teže, kot jo daje sodišče prve stopnje. Obveznost poravnave poračuna je nastala v mesecu februarju 2015 in nobenega utemeljenega razloga ni, da ne bi k povišanim stroškom vrtca prispeval tudi toženec. Zaradi višje vrtčevske oskrbnine znašajo potrebe mladoletnega A. za čas od vložitve tožbe dalje pa do 15. 5. 2015 286,00 EUR (zvišanje potreb za 33,00 EUR na račun višje oskrbnine). V tem obdobju bi moral toženec, upoštevaje 60 % delež otrokovih potreb, plačevati mesečno preživnino v znesku 170,00 EUR. Ker pa je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec v tem obdobju plačeval preživnino v višini 50,00 EUR mesečno, mu je bila za čas od vložitve tožbe dalje pa do 15. 5. 2015 prisojena še razlika v višini 120,00 EUR mesečno, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih pritožnica naslavlja na odločitev o pravdnih stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz ugotovitve, da se je postopek vodil predvsem zaradi koristi mladoletnega otroka, kar je botrovalo odločitvi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Takšna odločitev je tudi v skladu z določbo 413. člena ZPP, ki daje sodiščem pri odločanju o pravdnih stroških širši manevrski prostor. Splošnih načel o pravdnih stroških v zakonskih pravdah in pravdah iz razmerij med starši in otroki ni mogoče uporabiti, ker v teh pravdah preiskovalno načelo preveč posega v pravila o zbiranju procesnega gradiva. Oficialno načelo pa narekuje tudi odločanje prek in brez zahtevka(4). Prvostopenjsko sodišče je tej določbi sledilo, zato so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka neutemeljeni.

11. Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v preostalem delu zavrniti in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Tožnica je s pritožbo delno uspela, vendar je glede na okoliščine primera in naravo postopka pritožbeno sodišče – v skladu s prostim preudarkom – odločilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP). Z odločitvijo se je zagotavljala predvsem korist otroka, zato uspeh strank ni relevanten kriterij za odmero stroškov.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo in sklep IV Cp 800/2012. Op. št. (4): Primerjaj Rijavec, V. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba.