Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja.

Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni upravni organ je z izpodbijano delno odločbo odločil, da je tožnica upravičena do plačila odškodnine v obveznicah v znesku 21.254,14 DEM za podržavljene nepremičnine parcele 44/2, 44/3, 959, 960, 961/1 k.o ... ter parcelo 45, ki se nahaja v današnjih parcelah 45/1 in 45/2 in dela podržavljene parcele 969, ki se nahaja v današnji parceli 971/6, vse k.o. ... (1. točka izreka); da je zavezanec za plačilo odškodnine A. (2. točka izreka), ki jih je dolžan v treh mesecih po pravnomočnosti te odločbe izročiti tožnici (3. točka izreka); da se zahtevek tožnice za vračilo v naravi zavrne (4. točka izreka); da se zahtevek tožnice za vrednotenje podržavljenih zemljišč kot komunalno opremljenih stavbnih zemljišč zavrne (5. točka izreka); ter predlog tožnice, da upravni organ s sklepom prekine denacionalizacijski postopek in naloži upravičencu, da zahteva pri pristojnem sodišču rešitev predhodnega vprašanja oziroma vloži tožbo na vzpostavitev stanja, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen, zavrnil (6. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bilo zemljišče, ki je predmet odločanja, podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana št. 983/4 z dne 17. 9. 1947 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in v smislu Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupatorji ali njegovi pomagači. V zadevi je razpisal ustno obravnavo, na kateri je stranke seznanil, da se na nepremičninah nahaja nogometno igrišče oziroma objekti, ki služijo tej športni dejavnosti. Ugotavlja, da je za vračilo zemljišč v naravi podana ovira na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in četrtega odstavka 19. člena ZDen. Nogometno igrišče je vpisano v evidenco športnih objektov kot malo nogometno igrišče z umetno travo in nogometno igrišče ... Zgrajeno je bilo v letih 1952 do 1953 oziroma so bile garderobe zgrajene v letu 1965 in obnovljene v letu 2000. Za predmetne parcele je bil v letu 1975 sprejet Odlok o potrditvi zazidalnega načrta za športno-rekreacijski center "..." v ..., leta 1986 Družbeni plan občine Radovljica za obdobje 1986 do 1990 in v letu 1999 Odlok o zazidalnem načrtu športno-rekreacijski center "..." v ... Podane so tudi ovire na podlagi 4. točke 19. člena ZDen, ker gre za prostorski kompleks, namenjen športni dejavnosti. V zvezi s predlogom tožnice, da se postopek prekine do izvršitve predhodnega vprašanja oziroma vložitve tožbe, pa pojasnjuje, da iz dokazil izhaja, da je bilo nogometno igrišče z objekti zgrajeno precej pred uveljavitvijo ZDen. Zavrača zahtevo, da je treba zemljišče ovrednotiti kot stavbno zemljišče, saj je bilo podržavljeno kot kmetijsko oziroma gozdno, zato ga vrednoti na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok).V zvezi z vrednotenjem parcele 44/2 k.o. ..., ki je bila v času podržavljenja po opredeljena kot vrt, razred 3, pa poudarja, da podatek o katastrski kulturi vrt, kot izhaja iz potrdila geodetskega organa, ne zadostuje. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, ki je veljal v času uveljavitve Odloka s prilogo 1, v 2. točki prvega odstavka 7. člena namreč določa, da se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih so se gojile vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je bilo urejeno namakanje. Vlagateljica ni izkazala, da bi šlo za tako zemljišče. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil ter soglašal z razlogi prvostopnega upravnega organa.

3. Tožnica uvodoma meni, da je dejanska vrednost nepremičnin, ki bi jih bilo treba vrniti v naravi, vsaj 676.200,00 EUR, ker gre za stavbna zemljišča na izjemni lokaciji oziroma je vrednost na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) vsaj 362,335 DEM. Ker je zakonodajalec predvidel vračanje v naravi kot primarno obliko denacionalizacije in ker je dejanska vrednost podržavljenih nepremičnin vsaj 676.200,00 EUR in ker tožnica vlaga tožbo predvsem zato, ker se ne strinja s stališčem organov, da naj bi bile izkazane ovire za vrnitev večjega dela nepremičnin v naravi, meni, da je vrednost spornega predmeta vsaj taka kot je navedla. Predlaga, da to vrednost sodišče upošteva kot vrednost izpodbijane upravne odločbe. Meni, da je organ napačno ugotovil dejansko stanje, in ovire po 32. členu ZDen ne obstojijo. Nepremičnine so bile v času uveljavitve ZDen po namenski rabi kmetijsko zemljišče. Organ dejanskega stanja glede izgradnje nogometnega igrišča ni ugotavljal, oziroma ga ni ugotovil pravilno, ker ni izvedel nekaterih substanciranih dokazov, ki jih je tožnica predlagala (zaslišanje priče B.B.; ogled nepremičnin; poziv, da zavezanec izkaže resničnost navedb, da je bil izveden izkop 80 cm, postavitev drenaže in gradnja cevi zaradi odvodnjavanja površinskih voda; da zavezanec predloži vse listine, ki se nanašajo na izgradnjo igrišča; ter da organ v arhivu preveri, katera upravna dovoljenja so bila izdana za potrebe gradnje in rušenja). Opozorja, da iz članka "Postavili so dobre temelje za nadaljnje delo" izhaja, da je bilo igrišče zgrajeno šele po letu 1996. Organ je tudi napačno sklepal, da naj bi bilo nogometno igrišče zgrajeno pred uveljavitvijo ZDen, na podlagi naznanilnega lista ..., ki ne predstavlja dokaza o izgradnji objekta. Evidenca športnih objektov pa je bila vzpostavljena po uveljavitvi ZDen in ne predstavlja dokaza o izgradnji objekta, in na podlagi pravnih aktov zavezanca, ki ne morejo dokazovati obstoja dejstev, ter na podlagi fotografij, iz katerih obstoj objekta ni razviden, niti ni razvidno, kje so bile posnete. Morda bi lahko šlo za objekt nogometnega igrišča, če je bil dejansko izveden izkop 80 cm drenaže in vgradnja cevi zaradi odvodnjavanja površinskih voda, vendar dokazov za to ni bilo predloženih. Raven travnik, na katerem sta postavljena dva premična gola in na katerem zanesenjaki igrajo nogomet, je travnik in ne zgrajen zahteven objekt. Tudi okoliščina, da se travnik uporablja kot nogometno igrišče, ne daje statusa zazidanega stavbnega zemljišča. Iz orto-foto posnetka iz leta 1954 je razvidno, da leta 1954 na podržavljenih nepremičninah ni bilo nogometnega igrišča, saj je bil del zemljišč na jugozahodnem delu celo preoran. Organ je tudi napačno uporabil materialni predpis in ugotovil oviro po četrtem odstavku 19. člena ZDen. Pri odločanju je treba upoštevati predpise, ki so veljali v času uveljavitve ZDen. Sprememba predpisov, ki bi poslabšali položaj tožnice in naknadno vzpostavili oviro za vračilo v naravi, bi predstavljala nedopusten poseg v ustavno varovana upravičenja v smislu določbe 33. člena Ustave RS. Status zazidanega stavbnega zemljišča se ugotavlja na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Nepremičnine pa so bile v času uveljavitve ZDen po namenski rabi opredeljene kot kmetijska zemljišča, kar pomeni, da ob uveljavitvi ZDen niso bila namenjena graditvi objektov, zaradi česar jih ni mogoče šteti za zazidano stavbno zemljišče v smislu 2. člena ZSZ ali 32. člena ZDen. Potrdilo občine ... št. 3501-058/2014-2 z dne 13. 2. 2014 potrjuje, da so bile nepremičnine ob uveljavitvi ZDen po namenski rabi opredeljene kot kmetijska zemljišča, pri čemer podatek glede statusa zazidanih stavbnih zemljišč ni skladen z določbo 2. člena ZSZ. Dejstvo statusa podržavljenih nepremičnin v času uveljavitve ZDen kot nezazidanega stavbnega zemljišča je neresnično potrjeno, javna listina pa v smislu 2. člena ZSZ in 32. člena ZDen nepravilno sestavljena. Povsem enako velja glede ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Poleg tega se kmetijska zemljišča v kompleksih vračajo upravičencem v naravi kot določa 27. člen ZDen. Sprememba lastništva na nepremičninah na noben način ne posega v prostorsko kompleksnost. Zaradi spremembe predpisov na področju evidentiranje nepremičnin je prav tako treba upoštevati uradna potrdila v času uveljavitve ZDen, ne sedanja, kot v primeru vrta. Ker so bile nepremičnine v času uveljavitve ZDen po namenski rabi opredeljene kot kmetijska zemljišča in so bile v skladu s predpisi tudi po dejanski rabi opredeljena kot kmetijska zemljišča, ni dopustno na podlagi spremembe predpisov na področju evidentiranja nepremičnin (po uveljavitvi ZDen) šteti, da gre za zazidana stavbna zemljišča ali prostorski kompleks v smislu določb 32. ali 19. člena ZDen. Pri ugotavljanju statusa nepremičnin organ ni pravilno uporabil določb ZSZ. Organ je tudi napačno uporabil določbo 88. člena ZDen in odločil o prekinitvi postopka. Kolikor so izkazane ovire za vračilo v naravi v smislu 32. člena ZDen in gre za objekt, ki je bil grajen "na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov" (2. člen ZSZ), pa bi moral upravni organ vse nepremičnine ovrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče, saj se jim namembnost od podržavljenja do 20. 7. 2004 ni spremenila. Če so bile nepremičnine v času uveljavitve ZDen stavbno zemljišče, so bile tudi ob podržavljenju. Kolikor je bilo nogometno igrišče res zgrajeno leta 1953, to pomeni, da so bile nepremičnine tudi ob podržavljenju namenjene gradnji objektov, zaradi česar jih je potrebno vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča. Uveljavlja tudi kršitev svoje ustavne pravice in sicer gre pri konkretnem denacionalizacijskem postopku za nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine. Nedopusten poseg v pravico do denacionalizacije je tudi sprememba dejanskega stanja s strani zavezanca, ko je na kmetijskem zemljišču po uveljavitvi ZDen in po uveljavitvi prepovedi razpolaganja zgradil objekt, pri tem pa upravni organ šteje, da predstavlja novogradnja hkrati tudi oviro za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi, s čimer se je položaj denacionalizacijske upravičenke poslabšal v primerjavi s stanjem ob uveljavitvi ZDen. Ni namreč nepomembno, da je bilo z dnem uveljavitve ZDen prepovedano razpolaganje z nepremičninami. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom v tem postopku A. v odgovoru na tožbo meni, da ni utemeljena ocena vrednosti spornega predmeta na 676,200,00 EUR, saj je v nasprotju z metodologijo, ki se upošteva v postopkih denacionalizacije. Gre za kmetijsko zemljišče, kar izhaja iz samega temelja podržavljenja in dejstva, da zemljišče ni bilo odvzeto z namenom bodoče gradnje.

6. Stranka z interesom v tem postopku Č. v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Zaslišanje priče v zvezi z uporabo nepremičnine v obdobju po podržavljenju in uveljavitvijo ZDen ni potrebno, saj se obstoj ovir ugotavlja ob izdaji denacionalizacijske odločbe. Izvedba ogleda je bila tudi pravilno zavrnjena, ker iz drugih dokazil izhaja, da nogometno igrišče nesporno obstaja. Besedilo članka si tožnica napačno razlaga, saj iz njega izhaja, da se je nogometno igrišče razširilo in ne, da je bilo v letu 1996 šele zgrajeno. Predložen orto-foto posnetek z dne 23. 11. 2018 je tožbena novota. Iz previdnosti pa poudarja, da je tako slabe kvalitete, da se na njem ne vidi ničesar. Pravno nepomembne so navedbe, da naj bi bila z izpodbijano odločbo kršena prepoved iz 88. člena ZDen. Organ tudi ni napačno uporabil določb ZSZ. Nogometno igrišče je objekt in zazidano stavbno zemljišče. Obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen ne izključuje vrednotenja nepremičnin kot kmetijskih zemljišč. Pravilno je ugotovljena tudi ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Z izpodbijano delno odločbo je organ odločil o denacionalizacijskem zahtevku tožnice, s katerim je ta primarno zahtevala vrnitev nepremičnin v naravi, podredno pa odškodnino.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali so podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi. Iz identifikacijskega poročila z dne 24. 10. 2005 D.D. izhaja, da so bile obravnavane parcele ob podržavljenju po katastrskih podatkih kmetijska zemljišča, stanje ob denacionalizaciji (v naravi) pa izkazuje, da so na obravnavanih parcelah objekti: nogometno igrišče s spremljajočimi objekti, cesta, gospodarsko poslopje, transformator. Tudi iz potrdil o namenski rabi zemljišč Č. (13. 2. 2014 in 6. 3. 2015) izhaja, da so parcele v trenutku izdaje potrdila po občinskem prostorskem planu opredeljene kot območje za šport in rekreacijo in so zazidana stavbna zemljišča, kar kaže, da se je namen, opredeljen v prostorskih aktih izvršil. Navedeno dejansko stanje utemeljuje uporabo drugega odstavka 32. člena ZDen in ugotovitev, da je podana ovira za vrnitev v naravi, ker so na nepremičninah predmet odločbe nogometna igrišča s spremljajočo infrastrukturo.

10. Tožnica ugovarja napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju in zatrjuje neobstoj ovire po 32. členu ZDen. Organu očita, da dejanskega stanja glede izgradnje nogometnega igrišča ni ugotavljal, oziroma ga ni ugotovil pravilno. Sodišče ugovoru ne sledi. Organ je ugotavljal dejansko stanje na obravnavanih nepremičninah ob odločanju o denacionalizaciji in navedel dokaze, iz katerih izhaja, da gre za zazidana stavbna zemljišča z objekti, tak status zemljišč pa preprečuje vrnitev v naravi. Nerelevanten je bil zato (ker je relevantno dejansko stanje ob odločanju) dokazni predlog za zaslišanje priče E.E., ki bi pojasnil uporabo nepremičnin v obdobju po podržavljenju in pred uveljavitvijo ZDen.

11. Tožnica navaja, da bi morda lahko šlo za objekt nogometnega igrišča, vendar le, če je bil dejansko izveden izkop 80 cm, postavitev drenaže in vgradnja cevi zaradi odvodnjavanja površinskih voda, kot je to zatrjevala Č., vendar dokazov za to ni predložila. Meni, da je raven travnik, na katerem sta postavljena dva premična gola, na katerem zanesenjaki igrajo nogomet, travnik in ne zgrajen zahteven objekt. Tožnica torej ugovarja obstoju nogometnega igrišča kot objekta, ker ni izkazan način izgradnje, kot ga je Č. zatrjevala. Sodišče ugovoru ne sledi. Že citiranega identifikacijskega poročila, fotografij, orto-foto posnetkov, ki jih je predložila zavezanka, članka, ki ga je predložila tožnica, potrdil o namenski rabi, ki izkazujeta, da gre za zazidano stavbno zemljišče v skladu s prostorskimi akti, izhaja, da sta na parcelah nogometni igrišči in tudi drugi objekti v službi le-teh (garderobe, tribune), zato zgolj neizkazan način izgradnje nogometnega igrišča ne pomeni neizkazanega obstoja nogometnega igrišča. Dokazni predlogi: - ogled na kraju samem; - predlog, da zavezanec dokaže resničnost svojih navedb o izgradnji, - da Č. predloži vse listine, ki se nanašajo na zatrjevano izgradnjo igrišča; so bili za sklep, da je na obravnavanih parcelah nogometno igrišče s spremljajočimi objekti, nerelevantni in jih je organ pravilno zavrnil, saj je obstoj objektov lahko ugotovil že na podlagi drugih predloženih dokazov. Po sodni praksi, tudi Vrhovnega sodišča (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 1344/2003) je pravno nepomembno, ali je objekt na podržavljenem zemljišču zgrajen na podlagi predpisanih dovoljenj ali brez njih, zato je bil nerelevanten tudi dokazni predlog, da organ v svojem arhivu preveri, katera upravna dovoljenja so bila izdana za potrebe gradnje in rušenja.

12. Sodišče glede na navedeno meni, da je organ popolno raziskal dejansko stanje v zvezi z obstojem nogometnega igrišča in spremljajočih objektov na nepremičninah ob odločanju. Po ustaljeni sodni praksi je namreč za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 317/2016 in starejša sodna praksa).

13. Nogometno igrišče je objekt tako v času odločanja veljavnega Gradbenega zakona (GZ) (26. točka prvega odstavka 3. člena GZ), kot je bil na podlagi določb ZGO-1. Člen 219 ZGO-1 je določal, da se v nedokončanih postopkih denacionalizacije oziroma postopkih vračanja podržavljenega premoženja, glede določanja zazidanega stavbnega zemljišča uporabljajo določbe 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Drugi odstavek 2. člena ZSZ pa je določal, da je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. Iz potrdil o namenski rabi zemljišč Č. izhaja, da so tangirana zemljišča po občinskem prostorskem planu opredeljena kot območje za šport in rekreacijo in zazidana stavbna zemljišča, torej gre za zazidana stavbna zemljišča tudi v smislu ZSZ in se tožnica neutemeljeno sklicuje na napačno uporabo teh določb. 14. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da so v obravnavani zadevi podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Tožnica ugovorov v zvezi z obstojem ostalih objektov: cesta, gospodarsko poslopje, transformator, ne navaja, njihov obstoj pa, kot v primeru nogometnih igrišč s spremljajočimi objekti, utemeljuje oviro za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Ob ugotovljenih ovirah za vrnitev v naravi, ki so utemeljene na drugem odstavku 32. člena ZDen, se sodišče ne spušča v pravilnost utemeljitev na podlagi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

15. Ker je za ugotovitev ovir po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča v postopku denacionalizacije relevantno stanje ob vračanju, so pravno nepomembni tožničini ugovori, da so bile obravnavane parcele v času uveljavitve ZDen po namenski rabi kmetijsko zemljišče. Ker ob vračanju niso kmetijsko zemljišče, je tudi napačno sklicevanje tožnice na uporabo 27. člena ZDen.

16. Zaradi obstoja ovir za vrnitev v naravi je upravni organ tožnici za podržavljene nepremičnine določil odškodnino po stanju ob podržavljenju za kmetijska zemljišča. Obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen ne izključuje vrednotenja nepremičnin kot kmetijskih zemljišč. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Drugi odstavek 44. člena ZDen pa določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije – Odloka o načinu odločanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Predmetne nepremičnine so bile podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, torej kot kmetijska zemljišča na podlagi zakona, ki je urejal razlastitev kmetijskih zemljišč in ob podržavljenju niso bile namenjene za gradnjo. Kolikor je tožnica menila, da so bile nepremičnine, ki so predmet odločanja po svojem pravnem statusu ob podržavljenju nezazidana stavbna zemljišča, bi morala to izkazati. Resničnost trditve, da če so bile nepremičnine v času uveljavitve ZDen stavbna zemljišča, da so bile tudi ob podržavljenju, saj v vmesnem času ni prišlo do spremembe prostorskih aktov, iz upravnega spisa ne izhaja. Č. je navedla in predložila prostorske akte od leta 1975 naprej.

17. S 6. točko izreka je upravni organ zavrnil predlog tožnice, da se denacionalizacijski postopek prekine. Tožnica navaja, da ker je bilo igrišče zgrajeno po uveljavitvi ZDen, dvorana ... pa je bila nesporno zgrajena po uveljavitvi ZDen (nepremičnine, na kateri stoji dvorana ... niso predmet obravnavane delne odločbe), gre za očitno kršitev prepovedi razpolaganja s premoženjem iz prvega in drugega odstavka 88. člena ZDen. Ker v konkretnem primeru že obstoj ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen preprečuje vrnitev zemljišča v naravi, so ugovori, ki se nanašajo na domnevno nepravilno uporabo določbe 88. člena ZDen, pravno nepomembni. Tudi morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov namreč ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijske upravičenke, saj ta v obravnavani zadevi že na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen, zaradi golega dejstva obstoja objektov, ni upravičena do vračila nepremičnin v naravi. Takšno je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 80/2013), pri čemer pa v obravnavani zadevi sploh ne gre za vprašanje sklenjenih pravnih poslov. Torej stanje ob uveljavitvi ZDen za obravnavano zadevo, ko se odloča po stanju nepremičnin ob vračanju, ni predhodno vprašanje, brez katerega ne bi moglo biti odločeno o konkretni denacionalizacijski zadevi, ker to stanje ni del relevantnega dejanskega stanja v zadevi. Že iz tega razloga je organ predlog za prekinitev postopka pravilno zavrnil. 18. Tožnica ugovarja tudi kršitvi ustavnih pravic, meni da je treba kot spremembe ureditve predpisov, s katerimi se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen, kot nedopusten poseg v pravico do denacionalizacije, šteti tudi spremembo dejanskega stanja, izvršeno s strani zavezanca na obravnavanih nepremičninah, ko je na kmetijskem zemljišču po uveljavitvi ZDen in po uveljavitvi prepovedi razpolaganja zgradil objekt. Sodišče razlogu ne sledi. Za preprečitev sprememb v dejanskem stanju na obravnavanih nepremičninah bi tožnica, kolikor se je gradnja igrišč res začela po uveljavitvi ZDen, kot zatrjuje, za zavarovanje svojega pravnega položaja v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom za vrnitev nepremičnin v naravi, lahko vložila začasno odredbo, urejeno v 68. členu ZDen, in preprečila razpolaganje in nastanek stanja, ki ji sedaj preprečuje vrnitev v naravi. Ker tega ni storila, se na nedopusten poseg v pravico do denacionalizacije ne more sklicevati. Poleg tega pa dejstva, ki jih je ugotovil upravni organ, kažejo na izgradnjo objektov pred uveljavitvijo ZDen, kar sodišče dodaja, ne da bi se spuščalo v presojo teh dejstev, ker meni, da je ob ugotovitvi ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen to nerelevantno za odločitev.

19. Tožnica sodišču predlaga, da upošteva kot vrednost izpodbijane upravne odločbe vrednost 676.200,00 EUR oziroma 185.261,98 EUR. O pravilnosti višine določene odškodnine se je sodišče opredelilo že v prejšnjih odstavkih. V zvezi s predlogom pa odgovarja, da bi bil postopek za ugotavljanje pravilne vrednosti spornega predmeta smiseln le, kolikor bi zaradi spornosti vrednosti spornega predmeta nastalo vprašanje stvarne pristojnosti (uporaba tretjega odstavka 44. člena ZPP), do tega vprašanja pa pri tožbi v upravnem sporu ne pride. Zato sodišče o predlogu tožnice ne odloča, niti se do njenih navedb o vrednosti spornega predmeta ne opredeljuje.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Predlagane glavne obravnave sodišče ni opravilo v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1. Predlagani dokazi so del upravnega spisa in jih je sodišče vpogledalo pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, tudi pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. O pravilnosti zavrnitve v upravnem postopku predlaganih dokazov, zaslišanja priče D.D., ogleda nepremičnin ter nepridobljenih upravnih dovoljenj, ki se nanašajo na zatrjevano izgradnjo igrišča, pa se je sodišče opredelilo že v obrazložitvi te sodbe. Ortofoto posnetek iz leta 1954 pa je tožbena novota (tretji odstavek 20. in 52. člen ZUS-1), za katerega tožnica ni obrazložila, zakaj ga ni predložila že v postopku izdaje upravnega akta, torej njegova izvedba ni dopustna.

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Stroške stranke z interesom Č. pa je sodišče zavrnilo ob uporabi 155. člena ZPP, ker za odločitev v tem upravnem sporu niso bili potrebni.