Jedro

Čeprav je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni (zmožna je za delo z omejitvami), nima pravic na podlagi invalidnosti, ker ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v zavarovanje in ob starosti 54 let s 3 leti pokojninske dobe ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe (ena tretjina razdobja od 20. leta starosti do nastanka invalidnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 16. 6. 2010 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 7. 2009 dalje. Ugotovilo je, da za delo likalka ni zmožna, s polnim delovnim časom je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, ki je pretežno sedeče, s hojo po ravnem terenu, brez prenašanja bremen na razdalji, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg in kjer ni potrebno obvladovati nožnih komand z desno nogo. Nadalje je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravic iz naslova invalidnosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da je na zavodu za zaposlovanje prijavljena 9 let in se ne more zaposliti. Težko hodi in nosi ortopedske čevlje, poleg tega je drža rahlo sključena. Opisuje slabo premoženjsko stanje. Navaja, da si takšnega stanja ni povzročila sama, temveč je posledica kirurškega posega, ki ji je vse od otroških let povzročil veliko gorja. Zaradi zdravstvenega stanja v osnovni šoli ni bila ocenjena pri telovadbi in v zvezi s tem pritožbi prilaga potrdilo. Sklicuje se na medicinsko dokumentacijo iz let 1963 do 1965. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 6. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 30. 9. 2009, s katero je bila tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, je sporno, ali tožnica, pri kateri je sicer ugotovljena invalidnost III. kategorije, izpolnjuje pogoje za priznanje pravic na podlagi te invalidnosti.

Invalidska komisija II. stopnje je namreč dne 13. 4. 2010 menila, da je pri tožnici od 27. 7. 2009 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je likalka, je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je pretežno sedeče delo, s hojo le po ravnem terenu, brez prenašanja bremen na razdalji, z dvigovanjem in prenašanjem bremen le do 5 kg in kjer ni potrebno obvladovanje nožnih komand z desno nogo. Izvedensko mnenje je invalidska komisija II. stopnje podala glede na tožničino zdravstveno stanje v ustrezni sestavi, saj je sodeloval tudi specialist ortoped, in na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi takšno mnenje kot skladno z medicinsko dokumentacijo, zlasti z izvidom ortopeda z dne 30. 3. 2009, ki tožnici svetuje razbremenitev pri delu, utemeljeno sprejelo. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na medicinsko dokumentacijo operacije oziroma zdravljenja iz let 1963 in 1965, ki jo je predložila šele v sodnem postopku. Invalidska komisija II. stopnje je namreč na podlagi dokumentacije, datirane po letu 2001, upoštevala tudi, da je bila tožnica na desnih mečih operirana že leta 1963. Izrecno se je opredelila do tega, da je, ker medicinska dokumentacija datira pretežno po letu 2001 in ni podana izpred leta 1992, mogoče ocenjevati le delovno zmožnost v sedanjem obdobju, ne pa za leto 1972, torej ob nastopu zavarovanja. S tem v zvezi je namreč invalidska komisija I. stopnje dne 27. 7. 2009 ocenila, da tožnica za delo likalke ni bila zmožna že ob nastopu dela, zato invalidnosti pri njej sploh ni.

Ob takšnem stanju, ko tožnica od 27. 7. 2009 dalje zaradi bolezni ni zmožna za delo na delovnem mestu likalka, je pa s polnim delovnim časom zmožna opravljati drugo delo z navedenimi omejitvami, pri tožnici na podlagi 3. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa, da je III. kategorija invalidnosti med drugim podana tudi v primeru, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, obstaja III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Po splošnih pogojih za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti iz 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, če ni s tem zakonom drugače določeno, pravice na podlagi invalidnosti (II. in) III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in če je vključen v obvezno zavarovanje, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, oziroma če ni vključen v obvezno zavarovanje, le če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Ker tožnica ob nastanku invalidnosti dne 27. 7. 2009 ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora za pridobitev pravic na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti (to je pravice do premestitve in pravice do nadomestila za invalidnost) ob tem, da je vzrok njene invalidnosti bolezen, izpolnjevati pogoj minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, določene v 2. alineji 1. odstavka 68. člena ZPIZ-1, to je, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. To pomeni, da bi tožnica, ki je na dan nastanka invalidnosti 27. 7. 2009 dopolnila starost 54 let (rojena je 6. 3. 1955), za pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, morala dopolniti 11 let zavarovalne oziroma pokojninske dobe. Ker pa je do nastanka invalidnosti dopolnila le 3 leta zavarovalne dobe, jih teh pravic, kot je v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje in v dokončno odločbi z dne 16. 6. 2010 že toženec pred njim, ni mogoče priznati.

Pogoja minimalne pokojninske dobe tožnica ne izpolnjuje niti, če se od ugotovljenih delovnih let odšteje čas, ko je bila po potrdilu Zavoda RS za zaposlovanje prijavljena kot iskalka zaposlitve v evidenci brezposelnih oseb od 27. 2. 1976 do 5. 5. 1976 in od 4. 6. 1976 do 10. 3. 1977 v skupnem trajanju 11 mesecev in 14 dni, kot določa 2. odstavek 79. člena ZPIZ-1. Potrebna tretjina obdobja je za 33 delovnih let še vedno 11 let. V pritožbi sme pritožnik skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Ker je tožnica potrdilo z dne 11. 10. 2010 o tem, da je bila v osnovni šoli pri telovadbi neocenjena, predložila šele v pritožbi, ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati, tudi sicer pa na odločitev ne bi vplivalo. Prav tako na odločitev o zadevi nima vpliva tožničino premoženjsko stanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.