Jedro

Če sodni svet kandidata, ki se je prijavil na razpis za predsednika sodišča, ne predlaga v imenovanje ministru za pravosodje, mu mora o tem izdati obrazloženo odločbo, sicer krši določbo 25. člena ustave, ker kandidatu ne omogoči, da bi v upravnem sporu lahko učinkovito branil svoje pravice.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 15. odstavek 17. točke sklepa Sodnega sveta Republike Slovenije s 40. seje z dne 9.11.1995, ki se nanaša na predlog za imenovanje predsednika Okrožnega sodišča v ...

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (15. odstavek 17. točke) z dne 9.11.1995 je tožena stranka predlagala, da izmed kandidatov A.A. in B.B. predlaga ministrici za pravosodje, da za predsednika Okrožnega sodišča v ... imenuje A.A., okrožnega sodnika tega sodišča in sprejela stališče (19. točka), da sodnika okrajnega sodišča glede na določbo 6. odstavka 62. člena Zakona o sodiščih ni mogoče predlagati v imenovanje za predsednika okrožnega sodišča. Na seji dne 23.11.1995 pa tožena stranka s sklepom št. 1 ugotavlja, da sta po določbah Zakona o sodiščih pristojna za imenovanje in napredovanje sodnikov samo Sodni svet in Državni zbor. Zato je mogoče 6. odstavek 62. člena Zakona o sodiščih tolmačiti le tako, da je lahko imenovan sodnik določenega sodišča le za predsednika drugega sodišča na enaki ali nižji stopnji.

Tožnik na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije v upravnem sporu izpodbija oba zgoraj navedena sklepa in navaja, da je tožena stranka s prvoizpodbijanim sklepom (sodni svet je predlagal v imenovanje za predsednika Okrožnega sodišča v ... le A.A.), ko tožniku ni vročila obrazložene zavrnilne odločbe, kršila 25. člen ustave, ki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Po vsebini je izpodbijani sklep konstitutivni upravni akt, ki ima za posledico izdajo zgolj negativne deklaratorne odločbe, ki jo izda drug organ - minister za pravosodje. Izpodbijano stališče sodnega sveta v točki 19, sprejeto na seji dne 9.11.1995, pa je v nasprotju z 2. odstavkom 7. člena in 6. odstavkom 62. člena Zakona o sodiščih (ZS). Izpodbijani sklep sodnega sveta z dne 23.11.1995 pa je tudi kontradiktoren že prej navedenemu stališču. Po 99. členu ZS so okrajna sodišča pristojna za sojenje na prvi stopnji, prav tako pa so po 101. členu ZS tudi okrožna sodišča pristojna za sojenje na prvi stopnji, kar pomeni, da so oboja sodišča, sodišča prve stopnje. Sploh pa tožnik meni, da je določbo 6. odstavka 62. člena ZS mogoče razlagati kot izjemo od pravila, torej je sodnik določenega sodišča lahko imenovan za predsednika drugega sodišča na višji stopnji, če izpolnjuje pogoje za sodnika na tem sodišču. Tožnik je bil 25. aprila 1995 izvoljen v sodniško funkcijo, iz obrazložitve sklepa o pritožbi zoper odločbo sodnega sveta št... z dne 19.12.1994 o razporeditvi tožnika na Okrajno sodišče v ... pa izhaja, da je bil tožnik razporejen na to sodišče zaradi zasedenosti mest na Okrožnem sodišču. Zato meni, da izpolnjuje pogoje za okrožnega sodnika. Tožnik predlaga, da sodišče spremeni 15 alineo 1. odstavka (pravilno: 15. odstavek) 17. sklepa sodnega sveta z dne 9.11.1995 in 2. alineo 2. odstavka 1. sklepa z dne 23.11.1995 tako, da se ministrici za pravosodje posredujeta kandidaturi okrožnega sodnika A.A. in okrajnega sodnika B.B. na mesto predsednika Okrožnega sodišča v ... in se ju predlaga v imenovanje in še, da je 6. odstavek 62. člena ZS mogoče tolmačiti le tako, da je lahko imenovan sodnik določenega sodišča za predsednika drugega sodišča na enaki ali višji stopnji, če izpolnjuje pogoje za sodnika tega sodišča. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ustava in zakon nikomur ne zagotavljata pravice biti predlagan na navedeno vodstveno funkcijo. V konkretnem primeru ne gre za ustavno zagotovljeno svoboščino oziroma pravico, ki bi bila lahko z odločitvijo sodnega sveta kršena. Tudi ne more biti predmet presoje v sodnem postopku sklep, na podlagi katerega je sodni svet sprejel načelno stališče, da je lahko imenovan sodnik določenega sodišča le za predsednika drugega sodišča na enaki ali nižji stopnji. Sodni svet kandidatu, ki ga ni predlagal v imenovanje, ni bil dolžan izdati odločbe, še manj odločbe z obrazložitvijo in pravnim poukom, saj tega ne določa noben predpis. Zakon o sodniški službi (ZSS) predvideva izdajo odločb in pravna sredstva zoper nje le v primeru 5. odstavka 15. člena, 1. odstavka 25. člena, 2. odstavka 60. člena ter odločbe v disciplinskem postopku in postopku suspenza sodnika. V konkretnem primeru je sodni svet ugotovil, da tožnik sploh ne more biti predlagan za mesto predsednika okrožnega sodišča, ker je okrajni sodnik. Kljub takšnemu stališču pa sodnikove kandidature ni formalno zavrgel oziroma zavrnil, temveč jo je poslal v vednost ministrici za pravosodje, ob tem, ko je predlagal za imenovanje na predsedniško mesto drugega kandidata. Tožena stranka še navaja, da je okrajno sodišče v razmerju do okrožnega sodišča, sodišče nižje stopnje oziroma sodišče z nižjim položajem, kar utemeljuje s posameznimi določbami ZS (člen 99. do 103.) in določbami ZSS (9., 10., 44., 47., 48., 49. in 50. člen). Sodnik, ki je imenovan za predsednika sodišča ni le vodstveni funkcionar na sodišču, temveč je tudi sodnik, ki je v službenem razmerju in ki opravlja sodniško službo na tem sodišču. V zvezi s tožnikovo navedbo, da mu že samo izpolnjevanje pogojev za napredovanje na mesto okrožnega sodnika omogoča, da je lahko imenovan za predsednika okrožnega sodišča, pa sodni svet opozarja, da okrajni sodnik ne more napredovati na višje sodniško mesto okrožnega sodnika, če ni predhodno opravljen postopek v skladu z določbami 15. do 21. člena ZSS (razpis prostih sodniških mest na določenem sodišču). Postopek imenovanja predsednika sodišča iz 62. člena ZS ne more nadomestiti oziroma konzumirati postopka napredovanja sodnika na višje sodniško mesto. Predlaga, da sodišče zavrže oziroma podrejeno zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Čeprav tožnik s tožbo posebej izpodbija sklep 15. odstavka 17. točke zapisnika tožene stranke z dne 9.11.1995, (ko je tožena stranka izmed dveh na razpis prijavljenih kandidatov predlagala ministru za pravosodje, kot kandidata za predsednika Okrožnega sodišča v ..., A.A.) in posebej stališče iz 19. točke, povezano z obrazložitvijo prvega sklepa, sprejetega na seji dne 23.11.1995 (da sodnika okrajnega sodišča, glede na določbo 6. odstavka 62. člena ZS, ni mogoče predlagati v imenovanje za predsednika okrožnega sodišča), sodišče v nadaljevanju šteje stališče iz 19. točke, v povezavi s prvim sklepom, po vsebini le kot utemeljitev tožene stranke, zakaj je tudi v tem primeru štela, da izpolnjuje pogoje za predsednika okrožnega sodišča samo sodnik imenovan na sodniško mesto tega sodišča, ne pa tudi sodnik nižjega sodišča. Predlog za imenovanje predsednika sodišča, kar je predmet obravnave v tem sporu, ureja 62. člen ZS. Ta določa, da predsednika sodišča imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed treh kandidatov, ki jih predlaga sodni svet, za dobo šestih let ter z možnostjo ponovnega imenovanja oziroma v ponovljenem pozivu (za kar gre tudi v tem primeru), če niso vložene vsaj tri kandidature, lahko sodni svet predlaga v imenovanje enako število kandidatur. Iz zadnjega 6. odstavka te določbe pa izhaja, da, če je za predsednika sodišča imenovan sodnik, ki do imenovanja ni opravljal sodniške funkcije na tem sodišču, šteje imenovanje za predsednika sodišča hkrati za imenovanje na sodniško mesto tega sodišča. Ustava Republike Slovenije (ustava) v 3. odstavku 49. člena zagotavlja, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Navedena pravica se kot temeljna človekova pravica in svoboščina po določbah 15. člena ustave uresničuje neposredno na podlagi ustave s tem, da lahko zakon predpiše način njenega uresničevanja, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

Glede na zgoraj navedene ustavne in zakonske določbe predstavlja odločitev tožene stranke, da tožnika ne predlaga v imenovanje ministru za pravosodje, odločitev o pravici posameznika iz 3. odstavka 49. člena ustave. Ustava kandidatu res ne zagotavlja vnaprejšnje pravice, da ga sodni svet predlaga v imenovanje, na kar se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, mu pa zagotavlja dostopnost funkcije pod enakimi pogoji kot vsem drugim kandidatom, kar pomeni, da šele zakonita odločitev organa, v tem primeru sodnega sveta, zagotavlja kandidatu - tožniku uresničitev njegove ustavne pravice.

Sodno varstvo pravic posameznika zagotavlja ustava v 23. členu, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katere sodi pravica iz 49. člena ustave, pa še posebej zagotavlja že prej navedeni 15. člen ustave, ki v 4. odstavku zagotavlja tudi pravico do odprave posledic njihove kršitve. Ker v ZS sodno varstvo v primeru predlaganja kandidatov za predsednika sodišča ministru za pravosodje ni izrecno predvideno, se varstvo zakonitosti v takem primeru uresničuje v upravnem sporu (157. člen ustave).

Drži sicer trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo, da po ZS zoper odločitev sodnega sveta, koga bo predlagal ministru za pravosodje za predsednika, ni pritožbe, je pa že po prej navedenih ustavnih določbah mogoč upravni spor. Res je tudi, da niti ZS niti noben drug predpis ne določa, da mora sodni svet v takšnem primeru izdati odločbo, vendar je glede na določbo 25. člena ustave, na katere kršitev se v tožbi sklicuje tožnik, sodni svet dolžan kandidatu omogočiti, da lahko njegovi odločitvi v upravnem sporu učinkovito ugovarja, česar pa ne more, če odločitev ni obrazložena. Smisel določbe 25. člena ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznika, ni le v tem, da posamezniku zagotavlja vložitev pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravice. Torej že samo dejstvo, da sodni svet tožniku ni izdal obrazložene odločbe o tem, zakaj ga ni predlagal ministru za pravosodje za predsednika Okrožnega sodišča v ..., pomeni kršitev tožnikove ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva (po 157. členu ustave).

V celoti pa se sodišče strinja s stališčem sodnega sveta v zvezi z razlago 6. odstavka 62. člena ZS, da je za predsednika sodišča lahko imenovan le sodnik s trajnim mandatom enake ali višje stopnje sodišča, kar v konkretnem primeru pomeni, da je na mesto predsednika okrožnega sodišča lahko imenovan sodnik s trajnim sodniškim mandatom, ki ima položaj najmanj okrožnega sodnika. Tako razlago narekuje jezikovno - logična, sistematična in teleološka razlaga te določbe v povezavi z drugimi določbami ZS (predvsem določbami, ki se nanašajo na vrste in pristojnosti sodišč, predvsem 98. člena in določba 65. člena tega zakona, po kateri razrešitev predsednika ne vpliva na položaj, pravice in dolžnosti in odgovornosti, ki jih ima razrešeni kot sodnik in določbami ZSS, ki se nanašajo na izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanje v sodniški službi (7., 8., 15. in 24. člen) in na premestitev sodnika na drugo sodišče (66. in 69. člen). Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb tudi ni mogoče pritrditi tožnikovemu razmišljanju, da je za predsednika drugega sodišča na višji stopnji lahko imenovan sodnik nižjega sodišča že, če izpolnjuje pogoje za sodnika na tem sodišču. Sodišče je presodilo, da je sodni svet s tem, ko tožniku ni izdal obrazloženega akta, zakaj ga ni predlagal ministru za pravosodje za predsednika Okrožnega sodišča v ..., kršil 25. člen ustave. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v tem delu (15. odstavek 17. točke zapisnika sodnega sveta z dne 9.11.1995) odpravilo. Svojo odločitev je sodišče smiselno oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter na 1. odstavek 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).