Jedro

Tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Iz drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 izhaja, da je uvoz blaga iz 4. točke prvega odstavka tega člena oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi med drugim dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor tožniku za banane, ki jih je sprostil v prosti promet z oprostitvijo plačila DDV, v okviru davčne dobave v drugo državo članico, po devetih carinskih deklaracijah Izpostave Koper, ki jih našteva, določil dajatve iz naslova DDV in obresti v skupni višini 76.834,98 EUR, ki jih je treba plačati v 10 dneh po vročitvi te odločbe, sicer bodo prisilno izterjane in bodo za vsak dan zamude zaračunane zamudne obresti (1. točka izreka). Hkrati je tožniku iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2012 določil okoljsko dajatev za odpadno embalažo z obrestmi v skupnem znesku 413,32 EUR. Slednjo je treba plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe, sicer bo navedeni znesek prisilno izterjan in bodo za vsak dan zamude zaračunane zamudne obresti (2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahteva za povračilo stroškov postopka ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik po obravnavanih carinskih deklaracijah uvozil banane po postopku hkratne sprostitve v prosti promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico (postopek 42), zaradi česar se je ob uvozu obračunala samo carina. Dobavitelj banan je bila družba A., Britansko deviško otočje. Na podlagi določb Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo Republike Slovenije in drugih obrazcih, ki se uporabljalo v carinskih postopkih (v nadaljevanju Pravilnik o izpolnjevanju EUL), se je v polju 44 EUL kot zakonska osnova za uveljavljanje oprostitve plačila DDV navedla 4. točka prvega odstavka 50. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), kot končni prejemnik blaga pa romunska družba B.. Tožnik je zaradi opravljanja svoje dejavnosti trgovine v inšpiciranem obdobju uvažal iz tretjih držav embalirano blago, to je banane, z namenom dajanja v promet v Republiki Sloveniji, vendar za odpadno embalažo ni plačeval okoljske dajatve v skladu z določili Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Carinski organ je na podlagi Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) ter sklepa o izvedbi inšpekcijskega nadzora z dne 10. 10. 2012 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2012. Iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru izhaja, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV na podlagi 4. točke prvega odstavka 50. člena ZDDV-1. 3. Carinski organ je z vpogledom v aplikacijo VIES 8. 10. 2012 in 26. 4. 2013 preveril deklarirano identifikacijsko številko za DDV prejemnika iz Romunije, deklariranega v carinskih deklaracijah ter podatke o registraciji prejemnika za namene DDV. Ugotovil je, da se je prejemnik B. s.r.l. identificiral za namene DDV 12. 1. 2011, nekaj dni kasneje, to je 17. 2. 2011 pa je že izvršil prvi uvoz banan po postopku 42. Zadnji uvoz za tega končnega prejemnika po istem postopku je bil izveden 13. 4. 2011, 1. 4. 2012 pa je bila družba B. s.r.l. deregistrirana za namene DDV. Kot dokazilo, da se blago namerava odpeljati oziroma odpremiti iz Slovenije, je bila v polju 44 EUL s šifro 3190 prijavljena izjava prejemnika B. s.r.l. kot „izjava o končni destinaciji“. Prevoznih listin CMR in prodajnih računov, naslovljenih na prejemnika B. s.r.l., tožnik ob carinjenju ni prilagal, saj niso bili zavedeni v polju 44 EU.

4. Carinski organ je ugotovil, da se izjave prejemnika ne morejo upoštevati kot ustrezni dokaz v trenutku uvoza, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v državo članico. Navedene izjave so namreč pomanjkljive in niso bile podane v trenutku uvoza, torej ko se je blago še nahajalo v Luki Koper. S tem pa ni izkazana izpolnitev pogojev za oprostitev plačila DDV. V okviru inšpekcijskega nadzora, ki ga je predhodno pri tožniku opravil Davčni urad Ljubljana, je bila v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju DDV opravljena poizvedba pri pristojnih romunskih organih za kupca B. s.r.l., za obdobje februar – april 2011. V odgovoru pristojnih romunskih carinskih organov, ki ga je Davčni urad Ljubljana posredoval carinskemu organu 24. 1. 2012, je navedeno, da so romunski davčni inšpektorji ugotovili, da je podjetje SC B. srl, „missing trader“ podjetje.

5. Carinski organ je zaključil, da tožnik v trenutku uvoza in tekom izvajanja inšpekcijskega nadzora ni predložil ustreznih dokazil iz c) točke drugega odstavka 50. člena ZDDV-1, prvega odstavka 79. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (v nadaljevanju Pravilnik) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika, iz katerih bi nedvomno izhajalo, da so bile banane dobavljene kupcu B. s.r.l. v Romuniji, kot je to bilo deklarirano na carinskih deklaracijah. Tožnik zato ni izpolnil pogojev za izvedbo davčno oproščene dobave blaga v skladu z določili 1. točke 46. člena ZDDV-1 v povezavi z 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1. Zato je nastal carinski dolg v višini 76.834,98 EUR, od tega iz naslova DDV 73.643,52 EUR ter iz naslova obresti 3.191,46 EUR.

6. Iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru nadalje izhaja, da je tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o okoljski dajatvi za odpadno embalažo zavezanec za plačilo okoljske dajatve za odpadno embalažo kot pridobitelj embaliranega blaga. Tožnik je v letih 2011 in 2012 dal v promet v Republiki Sloveniji več kot 15.000 kg uvožene embalaže letno, vendar pri carinskem organu ni vložil prijavo dejavnosti, zaradi katere je zavezan obračunati in plačevati okoljsko dajatev za odpadno embalažo. Obračun okoljske dajatve za odpadno embalažo po posameznem davčnem obdobju je prikazan v preglednici na strani 14 izpodbijane odločbe. Skupni znesek premalo plačane okoljske dajatve za odpadno embalažo v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2012 znaša 400,76 EUR, znesek obresti pa znaša 12,56 EUR.

7. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Strinja se z dokazno oceno carinskega organa, da predložene fotokopije prevoznih listin CMR jasno ne izkazujejo, da se nanašajo na prevoz blaga iz predmetnih carinskih deklaracij.

8. Tožnik navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo, da se iz predloženih listin ne da jasno sklepati, kam je bilo blago namenjeno oziroma dostavljeno. Iz predloženih dokazil (CMR in izjav) je mogoče nedvoumno sklepati, da je bilo blago odpeljano v Romunijo. Navedba, da na CMR listinah manjka žig in naslov prevoznika, je brezpredmetna, saj uporaba žiga ni več zakonsko predpisana, prav tako pa se da prevoznika natančno identificirati. Glede polja 24 CMR, v katerem naj ne bi bil naveden datum in kraj razkladanja, tožnik pojasnjuje, da se v tem polju nahaja žig kupca in včasih tudi podpis (parafa), kar dokazuje, da je kupec blago prevzel v Romuniji. Tožena stranka pa ni ugotovila nepravilnosti v polju 3 CMR, kamor se vpisuje namembni kraj blaga. Brezpredmetno pa je navajanje ugotovitev v zvezi s poljem 4 CMR (odhodni kraj), saj ni dvoma o tem, da se je blago nakladalo na tovornjak v Luki Koper. Glede polj 14, 16 in 17 CMR pa tožnik dodaja, da jih ni mogel vpisovati sam, saj ni nastopal niti kot prevoznik niti kot naročnik prevoza. Ne drži v celoti ugotovitev, da na večini CMR listin ni podatkov o prevozniku, saj so v polju 16 ali 17 vpisane registrske številke vozil, torej je prevoznik določljiv. Glede polja 24 CMR tožnik pojasnjuje, da je bilo izpolnjeno s strani prejemnika blaga, v večini polj se nahaja žig ali žig s podpisom (parafo), s čimer dokazuje, da je bilo blago resnično prevzeto s strani kupca. Tožnik se ne strinja z navedbo, da bi polje 24 CMR moralo biti v celoti izpolnjeno, saj to polje izpolnjuje prejemnika blaga in dobavitelj ne more vplivati na to, če bo polje izpolnjeno.

9. Tožnik poudarja, da je eden izmed možnih dokazov po zakonu CMR listina. Tožena stranka bi bila dolžna ugotoviti, če so predložene prevozne listine CMR dovolj zanesljiv dokaz o tem, da je blago bilo prepeljano v Romunijo ali ne, vendar tega ni storila. Listine je opredelila kot neustrezne zgolj zaradi formalnih pomanjkljivosti, ni pa presojala njihove vsebine kot takšne. Dodaja še, da je tudi v vseh ostalih primerih, ko je posloval po t. i. postopku 42 z drugimi kupci, razpolagal z enako dokumentacijo, ki pa jo je tožena stranka štela za verodostojno. Tožnik je že v pripombah na zapisnik navedel, da ne more vplivati na to, v kakšni meri bo izpolnjena CMR listina, saj je to v rokah kupca. Zato se dobavitelju ne more v celoti nalagati odgovornost iz naslova nepravilno izpolnjenih listin, še posebej ne v primerih, ko CMR listina obstaja in je vsaj deloma izpolnjena, tako da je mogoče sklepati na verodostojnost poslovnih dogodkov. Zato v obravnavanem primeru tožniku ni mogoče naložiti plačila DDV oziroma mu odvzeti pravico do oprostitve zgolj iz formalnega razloga, ker naj ne bi razpolagal s celovito izpolnjenimi CMR listinami. V zadevi je tudi povsem jasno, da so bile banane dobavljene oziroma prepeljane v Romunijo. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je treba pri transakcijah tipa „missing trader“ presoditi, če je dobavitelj vedel ali bi moral vedeti, da je transakcija predmet utaje z DDV. Tega pa carinski organ ni storil. 10. Tožnik izpostavlja tudi dejstvo, da je banane prodajal po pariteti FCA Luka Koper, kar pomeni, da ni on organiziral prevozov in mu torej prevozniki niso bili dolžni predati CMR listin ob zaključenem prevozu. Ne glede na to, je tožnik od kupcev pridobil toliko listin, kolikor je bilo mogoče. Zato se mu ne more naložiti odgovornosti za rizike, ki jih pri poslovanju ni mogoče v celoti preprečiti. Tožnik meni, da posledic vsake davčne goljufije ni mogoče prenesti na poštene davčne zavezance. Kot ključno izpostavlja vprašanje, ali bi tožena stranka na podlagi predloženih listin v konkretnem primeru tožniku odvzela pravico do uveljavljanja oprostitve obračuna DDV tudi, če do utaje DDV ne bi prišlo. Če se je utaja zgodila, se je očitno zgodila v Romuniji, zato je edino pravilno, da Romunija sama zagotovi nadzor in odmeri plačilo DDV tistemu, ki je kupil blago od „missing traderja“. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo, iz katere izhaja, da gre v zadevi za drugačno dejansko stanje kot v sodbi SEU C-409/04. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 82/2011, iz katere izhaja, da v primeru, če se posamezen zavezanec ujame v transakcijo z „missing traderji“, ni mogoče zavrniti pravice do oprostitve izključno iz razloga nepopolno vodene dokumentacije, ne da bi se pri tem ugotavljalo, če je zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe SEU C-587/10. Tožnik je blago dostavil romunskemu kupcu, od katerega je prejel kupnino. Tožnik še poudarja, da so bile predmet dobave zelene banane, ki potrebujejo dodatno nekaj dnevno zorenje preden gredo v prosto prodajo. V Sloveniji je cca 5-10 subjektov, ki razpolagajo z zorilnicami, ki pa banan iz predmetnih dobav niso prejele.

11. Tožnik še navaja, da zaključek iz izpodbijane odločbe ne upošteva načela nevtralnosti DDV. Pripominja tudi, da romunski upravni organ niso zanikali dejstva, da je bilo blago dobavljeno v Romunijo. Poudarja tudi, da ni imel posebnih izkušenj v takšnem poslu. Toženi stranki pa očita, da je storila bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko se je sklicevala na sodbe SEU. Pravo EU sicer posamezni državi članici glede na sodbe SEU dopušča, da uredi nepriznanje pravice do odbitka DDV v nacionalni zakonodaji, kadar bi moral davčni zavezanec na podlagi objektivnih okoliščin vedeti, da posluje z goljufivim subjektom, vendar pa mora biti takšno določilo implementirano v nacionalno pravo, torej v ZDDV-1 v času, na katerega se nanašajo „sporne“ transakcije. Tožnik pojasnjuje, da je prevzel posle, ki jih je prvotno izvajal „C.“ s.p.. Zoper slednjega je davčni organ sprožil razne postopke, v katerih pa se je izkazalo, da C. ni utajil carinskih obveznosti. Upravni organ pa je zato začel iskati druge razloge za obdavčitev. Pri tem so bili zlorabljeni prisilni predpisi, postopanje upravnega organa pa nekorektno. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da tožbi ugodi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih pa naj sodišče toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. V obravnavani zadevi je sporno ali je bil tožniku kot uvozniku blaga na podlagi točke b) prvega odstavka 204. člena CZS zakonito obračunan DDV kot uvozna dajatev za blago - banane, ki je bilo prijavljeno po devetih carinskih deklaracijah v obdobju od 17. 2. 2011 do 13. 4. 2011. Šlo je za blago, ki naj bi bilo oproščeno plačila DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico v smislu določb prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v povezavi z 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 (uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država članica). Gre za postopek, ki je opredeljen v carinski deklaraciji kot „Postopek 42 – Hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico“. Določitev tega postopka izhaja iz Priloge 2 (Šifre, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju enotne upravne listine) Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih.

16. V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Listine, ki so bile priložene k navedenim carinskim deklaracijam, namreč niso nesporno izkazovale dobave blaga v drugo državo članico EU (Romunijo). S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). V okviru inšpekcijskega nadzora, ki ga je predhodno pri tožniku opravil Davčni urad Ljubljana pa je bilo tudi ugotovljeno, da je podjetje v Romuniji, ki naj bi bilo prejemnik navedenega blaga „missing trader“ podjetje.

17. Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Romunijo), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti in ni bilo dokazano, da je blago prispelo v drugo državo članico EU, niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV. Ta se namreč ob uvozu obravnava kot uvozna dajatev. To izhaja iz 6. točke 77. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri uvozu blaga DDV obračunava in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, ter iz drugega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu z carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev.

18. Iz točke b) prvega odstavka 204. člena CZS izhaja, da carinski dolg pri uvozu nastane z neupoštevanjem enega od pogojev za vnos blaga v ta postopek ali za odobritev znižane uvozne dajatve ali stopnje nič zaradi uporabe blaga v posebne namene. Iz tretjega odstavka 204. člena CZS izhaja, da je dolžnik oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek. V obravnavanih carinskih deklaracijah je dolžnik za nastali carinski dolg uvoznik, torej tožnik.

19. V zadevi je sporno, ali je odmera DDV upravičena, oziroma ali so izpolnjeni pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve, kot uveljavlja tožnik. Po presoji sodišča je pravilna dokazna ocena prvostopenjskega organa, da tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Pravilne so ugotovitve carinskega organa, da listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Blago poleg carinske deklaracije spremljajo določene listine. V konkretni zadevi se je carinski organ opredelil do vseh listin, ki so bile predložene k vsaki posamezni carinski deklaraciji. Natančno je navedel, katere listine so bile predložene k posamezni deklaraciji, prav tako je natančno navedel ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti, zaradi česar jih je ocenil za neverodostojne, s tem pa se strinja tudi sodišče. 20. Iz drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 izhaja, da je uvoz blaga iz 4. točke prvega odstavka tega člena oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi med drugim dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico. Prvi odstavek 79. člena Pravilnika določa, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Pravilnik v 80. členu določa, da davčni zavezanec podatke iz a) in b) točke drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 navede v carinski deklaraciji (prvi odstavek). Davčni zavezanec kot dokaz iz c) točke drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 predloži ustrezno prevozno listino glede na vrsto prevoza ali drug ustrezni dokument, iz katerega mora biti nedvoumno razvidno, da je namembni kraj tega blaga druga država članica.

21. Glede na navedeno je pritrditi carinskemu organu, da tožnik s predmetnimi carinskimi deklaracijami in listinami, ki jih je predložil, ni zadostil zahtevam, ki jih določa ZDDV-1 in Pravilnik, da bi dokazal, da so predmetne dobave oproščene plačila DDV. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da naj bi kljub pomanjkljivostim na predloženih listinah bilo mogoče sklepati, kam je bilo blago namenjeno in dostavljeno. Pravilne so ugotovitve carinskega organa, da se izjave, ki jih je predložil prejemnik, ne morejo upoštevati kot ustrezen dokaz v trenutku uvoza, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico. Iz navedenih izjav prejemnika ni razvidno, na kateri prodajni račun se nanašajo (vsebujejo samo navedbo števila kartonov banan), kar je v nasprotju z 79. členom Pravilnika. Med drugim izjave ne vsebujejo podpisa prejemnika, opremljene so le s fotokopijo žiga prejemnika. V nekaterih primerih so bile izjave dane po sprejemu posamezne carinske deklaracije.

22. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ne razpolaga z originalnimi izvodi ustrezno potrjenih prevoznih listin CMR, ter da so fotokopije prevoznih listin CMR pomanjkljivo izpolnjene, pri čemer carinski organ natančno našteva vse ugotovljene nepravilnosti CMR listin. Tako na primer v poljih 16 in 23 manjkata naslov in žig ter v nekaterih primerih tudi podpis prevoznika. V polju 24 v nobeni od prevoznih listin CMR ni bil vpisan kraj razkladanja banan, odtisnjen je le žig kupca B. s.r.l. in v nekaterih primerih žig s parafo. V nobeni listini CMR ni izpolnjeno polje 14 - voznino plača (pošiljatelj/prejemnik).

23. Carinski organ je zato pravilno zaključil, da tožnik ni verodostojno izkazal, da je blago bilo dobavljeno subjektu v drugi državi članici (Romuniji). Ob ugotovitvi, da so priložene listine (carinske deklaracije, izjave prejemnika blaga, CMR, itd.) pomanjkljivo izpolnjene in da niso skladne, jih je carinski organ pravilno ocenil kot neverodostojne. Slednje pa je, ob tem, da je carinski organ pridobil tudi informacije na podlagi medsebojnega upravnega sodelovanja od romunskih davčnih organov, da je deklarirani prejemnik blaga „mising trader“, samo po sebi zadosten razlog za zaključek, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za oprostitev DDV. Vendar pa navedeno dejstvo (da je deklarirani prejemnik blaga „mising trader“) ni bil razlog za odmero DDV v predmetni zadevi. Carinski organ je namreč na podlagi celovite presoje vseh ugotovitev celotnega postopka zaključil, da tožnik v predmetni zadevi ni verodostojno izkazal, da je bilo blago dobavljeno subjektu v drugo državo članico (Romunija). Tožnikovo zatrjevanje, da je blago zapustilo območje Slovenije, v postopku tudi po presoji sodišča ni verodostojno izkazano.

24. Pravilen je zato zaključek carinskega organa, da tožnik ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka 42, torej pogojev iz c) točke drugega odstavka 50. člena ZDDV-1, in s tem pogoja za oprostitev plačila DDV v skladu s 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 v povezavi z 46. členom ZDDV-1. Zaradi neizpolnjevanja predpisanih obveznosti je v obravnavani zadevi nastal carinski dolg po točki b) prvega odstavka 204. člena CZS, ki je naložen v plačilo tožniku kot uvozniku.

25. Ob takem stanju stvari, ko tožnik v postopku ni izkazal dobave blaga v drugo državo članico, na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na dobrovernost. Ob ugotovitvi, da je v predmetni zadevi nastal carinski dolg zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, tožnikov subjektivni element na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati. Po presoji sodišča zahteva, da se uvoženemu blagu predložijo popolne listine, ki dokazujejo, da je blago zapustilo območje Slovenije, kar je tudi pogoj za oprostitev DDV kot uvozne dajatve v Republiki Sloveniji, ni nerazumna in tudi ne v nasprotju z načelom sorazmernosti. Te kršitve ne pomenijo zgolj kršitve formalnih obveznosti, kot zatrjuje tožnik, ampak imajo lahko za posledico, da bi se blago izognilo plačilu uvoznih dajatev. Zato je tožnik v predmetnem carinskem postopku dolžnik za carinski dolg, ki je nastal zaradi neupoštevanja določb tega postopka (tretji odstavek 204. člena CZS).

26. Po presoji sodišča je v zadevi nerelevantno sklicevanje tožnika na druge primere, v katerih naj bi tožnik razpolagal z enako dokumentacijo, ki pa jo je carinski organ štel za verodostojno. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da ne more vplivati na to, v kakšni meri bo izpolnjena CMR listina, saj je to v rokah kupca. Sodišče se strinja z navedbami drugostopenjskega organa, da gre za poslovna tveganja tožnika, ter da bi se tožnik glede na izbiro carinskega postopka 42 moral zavedati, da je prevozna listina CMR ključni dokaz, s katerim se dokazuje, da gre za oproščeno dobavo. Pravilno drugostopenjski organ tudi navaja, da tožnik kot uvoznik sam izbira svoje poslovne partnerje in da mora v zvezi z njihovim neustreznim ravnanjem sprejeti preventivne ukrepe. Glede tožnikovih navedb, da ni vedel, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo DDV, se sodišče strinja z drugostopenjskim organom, da v predmetnem carinskem postopku tožnikov subjektivni element ni relevantna okoliščina, ki bi po CZS vplivala na položaj carinskega dolžnika. Tudi sodna praksa SEU in Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik, se nanaša na dobave znotraj držav članic in ne gre za primere carinskih postopkov 42, kot pravilno navaja tudi tožena stranka.

27. Tožnik sicer izpodbija odločbo prvostopenjskega organa v celoti, vendar ne navede razlogov glede plačila okoljskih dajatev, ki je tožniku naloženo z izpodbijano odločbo. Sodišče zato v tem delu sprejema kot pravilno tudi odločitev, ki se nanaša na tožnikovo obveznost plačila teh dajatev.

28. Ob vseh navedenih ugotovitvah je bilo po presoji sodišča relevantno dejansko stanje v postopku popolno ugotovljeno in ob upoštevanju le-tega pravilno uporabljeno materialno pravo. V postopku prav tako niso bile storjene kršitve pravil postopka, saj je tožnik v postopku sodeloval in je imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga za izpodbijano odločitev. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača iz istih razlogov kot drugostopenjski organ.

29. Na podlagi vsega povedanega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno ter je pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

30. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.