Jedro

Stališče o neobstoju škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, temelječe na ugotovitvi, da je korist, ki jo je pridobila tožnica zaradi spremenjene naložbene strukture, nekajkrat višja od višine izplačil po spornih pogodbah, je zmotno. Pri presoji o obstoju odškodninske odgovornosti članov uprave je treba upoštevati stanje stvari v času sprejemanja odločitve. Za obravnavani primer to pomeni, da ugotovitve o višini koristi, ki naj bi jo tožnica pridobila zaradi spremenjene naložbene strukture, same po sebi ne zadostujejo za zaključek o neobstoju škode.

Za presojo, ali sta toženca s sklenitvijo spornih pogodb in z odobritvijo dogovorjenega izplačila ravnala v dobro družbe, so bistvene ugotovitve o predmetu izpolnitve po spornih pogodbah. Šele na podlagi teh ugotovitev bo mogoča presoja, ali je bilo delo, opravljeno na podlagi pogodb, za družbo potrebno in ekonomsko upravičeno.

Glede na to, da je bilo eno izmed vprašanj, ki so ga pravdne stranke obravnavale v vlogah, in o katerem se niso strinjale, vprašanje, ali je bila s spornima pogodbama dogovorjena le izdelava pisnih študij in analiz ali tudi ustno svetovanje, ki naj bi ga opravili zaposleni iz svetovalne družbe, je zaključek sodbe, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prvotoženec potrebne nasvete, mnenja, analize in znanja za odločitve o spremembi tožničine naložbene strukture sprejel na podlagi svetovanja, opravljenega po spornih pogodbah, napačen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 50.400 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožnici naložilo povrnitev stroškov tožencev.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja razloge absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodbe, da tožnica ni izpodbijala prvotoženčeve trditve, da so bili potrebni nasveti, mnenja, analize in znanja za te odločitve sprejeti prav na podlagi storitev, opravljenih po spornih pogodbah, in da gre zato za nesporno dejstvo, je v nasprotju s trditvami tožnice, podanimi v postopku. Prav tako ne drži, da tožnica ni prerekala navedb tožencev, da je na podlagi spornih pogodb tožnica ustvarila dobiček oziroma utrpela bistveno manj škode, kot bi jo v primeru, če ne bi izvedla sprememb, predlaganih s strani družbe A. d.o.o. V nasprotju s tožbenimi navedbami je tudi ugotovitev sodbe, da ni prerekala trditev tožencev, da ni preverjala, ali je bilo dejansko opravljeno kakršnokoli svetovanje po pogodbah z dne 5. 5. 2008 in 2. 6. 2008. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da ji je bila s sklenitvijo pogodb povzročena škoda v višini izplačil, izvedenih na njuni podlagi, ker izdelki, ki so bili naročeni v izdelavo A. d.o.o., niso bili potrebni. Izdelek po pogodbi z dne 5. 5. 2008 ni odražal strokovnih študij oziroma modelov alokacije sredstev za potrebe tožnice, ampak je šlo le za povzetek različne študijske literature s področja financ in sploh informacij o gibanju finančnih trgov v letu 2008, česar tožnica ni mogla uporabiti pri poslovnem odločanju. Glede izdelka po pogodbi z dne 2. 6. 2008 je zatrjevala, da so bili glede na to, da so bili izdelani za ameriško podjetje in ne za zavarovalnico, predloženi finančni modeli uporabni samo za študijske namene poslovnih financ. Glede na to, da sta obe pogodbeni stranki gospodarska subjekta, kjer se obstoj dejstev ugotavlja na podlagi poslovne dokumentacije, je pri presoji, kaj je bilo predmet plačila, treba upoštevati le listine. Pogodbi nista predvidevali ustnih sprememb in tudi iz računov ne izhaja, da bi šlo za plačilo ustnega svetovanja. Tožnica je ves postopek zatrjevala, da morebitne druge storitve A. d.o.o., niso bile predmet spornih pogodb. V sodbi niso navedeni razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje A. R. in N. S. ter za postavitev izvedenca finančne stroke. Trditvi tožencev, da je odločitev o izbiri A. d.o.o., in podpis spornih pogodb ter pogodbe z dne 10. 9. 2008 (ki ni predmet tožbe) preprečila vsaj dva milijona vreden padec tožničinih naložb, je tožnica nasprotovala z navedbo, da se tožničina naložbena politika v letu 2008 ni spreminjala, poleg tega pa je bila sprememba iz kratkoročnih v dolgoročne finančne naložbe predvidena že v naložbeni politiki, sprejeti januarja 2008. Te navedbe je ponovila in podrobneje obrazložila v več vlogah. Tožencema z ničimer ni uspelo izpodbiti listinskih dokazov o vsebini pogodb in vsebini spornih računov. Priča B. M. je povedal, da so bile storitve po zadnji pogodbi opravljene korektno in da je bil le s to pogodbo seznanjen tudi vodja financ, priča A. R. pa je izpovedal le splošno, a je jasno povedal, da s spornima pogodbama ni imel nič. Sodišče je že pri zaslišanju priče B. M. pokazalo jasno pristranskost v korist tožencev. Navedba sodbe, da tožničine trditve, da so spremembe le posledica pogodbe z dne 10. 9. 2008, ne vzdržijo resne presoje, so v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da tožnica takih trditev sploh ni podala, poleg tega pa je tudi zmotna. Ves postopek je navajala, kdo so bili strokovnjaki, ki so ji svetovali pri naložbeni politiki, in kdaj je bila ta sprejeta. Nesprejemljivo je stališče sodbe, da ima uprava, ki ji nadzorni svet odobri 200.000 EUR letno za svetovanje, proste roke, da jih uporabi za nekoristne in nepotrebne izdelke, in da v tem primeru škoda družbi sploh ne more nastati. Tudi v tem primeru veže upravo temeljno načelo ravnanja v interesu in v korist družbe in prepoved sklepanja poslov, ki pomenijo kanaliziranje denarja iz ene družbe v drugo, ne da bi prejela ustrezno nasprotno izpolnitev. V postopku niso bili izvedeni dokazi, predlagani za oceno potrebnosti spornih storitev in njihovo vrednost. Sodba se ni opredelila do tožničinih dokazov in izpovedb prič, tako da je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačno so bila uporabljena pravila o dokaznem bremenu. Tožnica je namreč dokazala, da so bili izdelki po spornih pogodbah nekvalitetni in nepotrebni, toženca pa nista z ničimer, razen z lastno izpovedbo in izpovedbo izvajalca S. N., dokazala obstoja kakršnihkoli drugih storitev po spornih pogodbah in še manj povezanosti teh storitev s kakršnokoli spremembo v naložbeni politiki tožnice, niti povezanosti s koristjo, ki naj bi tožnici s tem nastala.

3. Prvotoženec in drugotoženec v odgovorih na tožničino pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Prvotoženec trdi, da je tožnica v drugi pripravljalni vlogi potrdila, da so bile v letu 2008 pri tožnici opravljene spremembe naložbene strukture. Naložbena politika, na katero se sklicuje tožnica, je dokument strateške narave, ki ni predvideval konkretnih ukrepov za spremembo naložbene strukture. Tožnica tudi ni prerekala navedb, da so bile spremembe naložbene strukture izvedene na podlagi nasvetov družbe A. d.o.o. Prav tako ni argumentirano prerekala navedb o prihrankih in realiziranih dobičkih, doseženih s spremenjeno strukturo naložb. Predmet pogodb je bilo tudi ostalo finančno znanje v skladu z dogovorom med pogodbenima strankama. Prvotoženec je bil kot odgovorna oseba za področje finančnega poslovanja dolžan ustrezno odreagirati na prve znake finančne krize. Ker pri tožnici niso imeli ustreznih znanj, je poiskal enega najboljših strokovnjakov v Sloveniji. Brez njegove pomoči si ne bi upali, niti znali izvesti takšnih sprememb naložbene strukture. Že izkustveno in na prvi pogled nemogoče je, da bi bile spremembe v strukturi naložb, ki so se začele odvijati poleti in jeseni 2008, posledica manjše pogodbe iz septembra 2008 in ne bi bile v nikakršni zvezi s pogodbami, sklenjenimi konec pomladi istega leta. Drugi finančni svetovalci niso podali konkretnih nasvetov o tem, katere konkretne naložbe mora tožnica zaradi previsokega tveganja odprodati in katere naložbe so v času finančne krize varne. Izvedba dokazov z zaslišanjem prič A. R. in N. S. ter izvedencem finančne stroke je bila predlagana v zvezi z dejstvi, ki bodisi niso bila sporna, bodisi niso bila odločilna.

4. Drugotoženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da se pritožba osredotoča na posamezne iz konteksta celotne pravde in obrazložitve sodbe iztrgane navedbe, v celoti pa zanemari objektivno dogajanje, pomembno za odločitev v zadevi, iz katerega izhaja, da je tožnica zaradi spornega poslovnega odnosa z A. d.o.o., imela veliko korist v obliki preprečitve nastanka ogromnih finančnih škod, izvirajočih iz dogajanja na finančnih trgih in pogojenih z globalno finančno krizo, in da je zaradi sodelovanja in svetovanja navedene družbe realizirala celo določene dobičke. Pomembno je, da tožnica tedaj ni imela zaposlenih strokovnjakov, ki bi bili sposobni izvajati tovrstne storitve v praksi, in nobenih potrebnih znanj in izkušenj, ter da je imela potem daleč najboljše rezultate pri prestrukturiranju. Poleg navedenega trdi, da je bil prvotoženec tisti, v čigar delokrog je sodilo sklepanje tovrstnih poslov, da je on parafiral pogodbi in s tem jamčil za njuno potrebnost in ekonomsko upravičenost, da ni imel nobenega razloga, da bi dvomil v prvotoženčeva zagotovila o ekonomski upravičenosti spornih pogodb, da v notranjih aktih tožnice ni bilo opredeljeno, da član uprave ne sme biti skrbnik pogodbe, zahtevo po strokovnih in organizacijskih kompetencah pa je prvotoženec izpolnjeval, in da taki dolgoletni praksi v tožnici niti notranja niti zunanja revizija nista nikoli nasprotovali, ter da so tudi rezultati pogodb pokazali, da je bil izbran uporaben in koristen svetovalec.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek temelji na drugem odstavku 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), po katerem so člani organa vodenja solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihov nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tožnica je zatrjevala, da je njena uprava v času, ko sta bila njena člana toženca, z družbo A. d.o.o., sklenila dve pogodbi, na podlagi katerih je izplačala vtoževani znesek, da storitve, ki so bile predmet pogodb, niso bile potrebne in ne ekonomsko upravičene, da so bile opravljene znotraj tožnice oziroma da so jih bili sposobni opraviti njeni delavci.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da so bile med tožnico in A. d.o.o. sklenjene tri pogodbe, in sicer dne 5. 5. 2008, 2. 6. 2008 in 10. 9. 2008, - da so bile predmet pogodbe o izvajanju svetovalnih storitev z dne 5. 5. 2008 analiza in študije v skladu z naročnikovimi zahtevami, in sicer poslovno svetovanje ter izdelava študije oziroma izdelava modela optimalne alokacije sredstev v primeru, ko porazdelitev donosov ni v popolnosti poznana, - da je A. d.o.o., kot izpolnitev pogodbene obveznosti tožnici predala 60 strani dolg dokument z naslovom B-L. Model optimalne alokacije sredstev, alokacija sredstev v pogojih neznane porazdelitve donosov in 161 strani dolg dokument z naslovom Asset allocation outlook for 2008, - da je A. d.o.o., na podlagi navedene pogodbe 11. 7. 2008 izdala račun v višini 28.680 EUR, ki ga je vsebinsko likvidiral prvotoženec, izplačilo pa sta odobrila oba toženca, - da so bili predmet pogodbe o poslovnem svetovanju z dne 2. 6. 2008 analiza, študije, teorije in finančni modeli, in sicer izsledki iz tuje in domače literature ter priporočila v povezavi z naložbami v dolžniške finančne instrumente, finančni instrumenti in njihove značilnosti, moderna premoženjska teorija, model določanja cen dolgoročnih naložb in implementacija 38 finančnih modelov, ki jih bo izvajalec opravil v skladu z naročnikovimi zahtevami, - da je A. d.o.o., kot izpolnitev pogodbe predal 39 strani obsegajoč dokument Nalaganje v dolžniške finančne instrumente, teorija in praksa za primer ZDA, s sedmimi prilogami, obsežno listinsko gradivo na temo različnih finančnih modelov in CD z 38 finančnimi modeli, - da je A. d.o.o., izdal račun z dne 2. 7. 2008 v višini 21.720 EUR, ki ga je vsebinsko likvidiral prvotoženec, izplačilo pa sta odobrila oba toženca, - da je bilo bistvo obeh pogodb svetovanje na področju finančnih naložb in upravljanje s tveganimi naložbami, predloženi izdelki pa so bili zgolj teoretična podlaga za odločitve o spremembah v tožničinem finančnem portfelju, - da je tožnica v kritičnem času ob nastopu svetovne finančne krize imela konservativne naložbe, večinoma v zakladnih menicah in depozitih pri bankah, ni pa imela naložb v strukturirane finančne inštrumente in dolgoročnih naložb, - da med strankami ni sporno, da je tožnica v letu 2008 izvedla konkretnejše in obsežne spremembe v strukturi finančnih naložb, da je odločilno vlogo pri teh spremembah imel prvotoženec, v čigar delokrog je sodilo področje financ, in da je potrebne nasvete, mnenja, analize in znanja za te odločitve prvotoženec sprejel na podlagi storitev, opravljenih po pogodbah, - da tožnica ni prerekala navedb tožencev, da je na podlagi spornih pogodb tožnica ustvarila dobiček oziroma utrpela bistveno manj škode, kot bi jo, če ne bi izvedla sprememb, predlaganih s strani A. d.o.o., - da je bila odločitev o tem, ali, kako in kdaj naj se izvedejo spremembe, poslovna odločitev prvotoženca, ki je to področje po poslovniku o delu uprave pokrival, in da je to odločitev ob predhodni zadostni argumentaciji sprejel in soodločil drugotoženec, - da tožnica ni prerekala trditev tožencev, da sama ni niti pri tožencih niti pri A d.o.o., preverila, ali je bilo na podlagi pogodb opravljeno kakršnokoli svetovanje, - da tožnica ni prerekala trditev tožencev, da je prihranila najmanj 1.000.000 EUR, ker je pravočasno prodala kupone iz vzajemnih skladov, in da je ustvarila čisti dobiček v približni vrednosti 300.000 EUR iz prodaje vrednostnih papirjev N. d.d., - da trditve tožnice, da so bile navedene spremembe posledica pogodbe, sklenjene med tožnico in A. d.o.o., z dne 10. 9. 2008, ne vzdržijo resne presoje.

Glede na to, da so bile izvedene za tožnico koristne spremembe naložbene politike, da je odločitev o teh spremembah sodila v delokrog prvotoženca, da je uprava imela s strani nadzornega sveta odobrena sredstva v višini 200.000 EUR za svetovanja in da so koristi za več kot desetkrat presegle pogodbene vrednosti, sodba zaključuje, da tožnica ni izkazala nastanka škode.

8. Stališče sodbe o neobstoju škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, temelječe na ugotovitvi, da je korist, ki jo je pridobila tožnica zaradi spremenjene naložbene strukture, nekajkrat višja od višine izplačil po spornih pogodbah, je materialnopravno zmotno. Kot je že v izpodbijani sodbi povzeto po stališču sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 80/2010 (1), je pri presoji o obstoju odškodninske odgovornosti članov uprave treba upoštevati stanje stvari v času sprejemanja odločitve. Za obravnavani primer to pomeni, da ugotovitve o višini koristi, ki naj bi jo tožnica pridobila zaradi spremenjene naložbene strukture, same po sebi ne zadostujejo za zaključek o neobstoju škode.

9. Za presojo, ali sta toženca s sklenitvijo spornih pogodb in z odobritvijo dogovorjenega izplačila ravnala v dobro družbe, so bistvene ugotovitve o predmetu izpolnitve po spornih pogodbah. Šele na podlagi teh ugotovitev bo mogoča presoja, ali je bilo delo, opravljeno na podlagi pogodb, za družbo potrebno in ekonomsko upravičeno. Če bi tožnica dokazala, da uprava za sprejem odločitev o spremembi naložbene strukture ni potrebovala nasvetov svetovalne družbe (ker so bile bodisi te odločitve že predhodno sprejete znotraj družbe, bodisi je sama razpolagala s potrebnim znanjem in veščinami), bi bil utemeljen njen zaključek, da je bilo svetovanje A. d.o.o., nepotrebno. Sklenitev spornih pogodb v takem primeru prejkone ne bi bilo v dobro družbe.

10. Pritožba utemeljeno uveljavlja napačnost zaključka o nespornosti dejstev, da je prvotoženec potrebne nasvete, mnenja, analize in znanja za odločitve, na podlagi katerih je prišlo do sprememb v tožničini naložbeni strukturi, sprejel na podlagi svetovanja, opravljenega po spornih pogodbah, in da je tožnica zaradi teh odločitev ustvarila dobiček oziroma utrpela bistveno manj škode, kot bi jo v primeru nespremenjene naložbene strukture.

11. Po prvem odstavku 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Za priznana se štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP).

12. Eno izmed vprašanj, ki so ga pravdne stranke obravnavale v številnih vlogah, danih v postopku, in o katerem se niso strinjale, je bilo vprašanje, ali je bila s spornima pogodbama dogovorjena le izdelava pisnih študij in analiz, ki jih je A. d.o.o., predložil tožnici, ali tudi ustno svetovanje, ki naj bi ga opravili zaposleni iz svetovalne družbe. Tožnica je zatrjevala, da je bila s pogodbama dogovorjena le izdelava pisnih študij in analiz, ki jih je svetovalna družba kasneje tudi predložila, in so bile zanjo nekoristne oziroma nepotrebne. Toženca sta na drugi strani trdila, da so predložene pisne študije predstavljale le teoretično podlago ustno opravljenega svetovanja, potrebnega za sprejem odločitev o konkretnih spremembah v tožničini strukturi naložb. Na svoje gledišče o predmetu pogodbe in vsebini izpolnitve so pravdne stranke vezale nadaljnje trditve o (ne)škodljivosti spornih pogodb in posledično o (ne)utemeljenosti izplačila, ki je predmet zahtevka, med drugim tudi o tem, ali so bile odločitve o izvedenih spremembah v strukturi naložb sprejete na podlagi nasvetov A. d.o.o., kot sta trdila toženca, oziroma ali so bile te odločitve sprejete znotraj tožnice oziroma je tožnica sama razpolagala z znanjem in veščinami, potrebnimi za sprejetje teh odločitev, kot je zatrjevala tožnica.

13. Ker je za presojo o obstoju podlage zatrjevane odškodninske odgovornosti bistveno, kakšna je bila vsebina pogodb, ugotovitev o tem pa zaradi zmotnega zaključka, da je bila ta nesporna, ne temelji na dokazni oceni predloženih dokazov, izvedeni v skladu z zahtevami iz 8. člena ZPP, bi napačen zaključek o nespornosti odločilnega dejstva lahko vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljena kršitev ne utemeljuje tožničinega predloga za vrnitev zadeve v novo odločanje drugemu sodniku.

15. Ker je bilo že zaradi izostanka dokazne ocene o vsebini pogodbe in njene izpolnitve treba sodbo razveljaviti, se ni bilo treba izreči o drugih pritožbenih očitkih.

16. V novem sojenju naj sodišče oceni izvedene dokaze in na novo oceni potrebnost v prvem sojenju zavrnjenih dokaznih predlogov v zvezi s trditvami pravdnih strank 1) o tem, kakšna je bila vsebina dogovora in izpolnitvenega ravnanja A., d.o.o., po spornih pogodbah, 2) o tem, ali sploh oziroma kakšne spremembe v strukturi tožničinih naložb so bile izvedene v relevantnem obdobju po sklenitvi oziroma izpolnitvi spornih pogodb, 3) o tem, ali je bilo svetovanje oseb izven družbe potrebno za sprejem odločitev o ugotovljenih spremembah v naložbeni strukturi, 4) o tem, ali je bila odločitev uprave o potrebi po spremembah v strukturi naložb sprejeta na podlagi primernih informacij, v dobri veri in v dobro družbe, in 5) o drugih navedbah, ki se bodo pokazale kot odločilne. Pritožbeno gledišče, da je pri ugotavljanju vsebine pogodbenega dogovora treba upoštevati le pisne izdelke, ki jih je predložila A. d.o.o., in ki so bile navedene v računih, ni utemeljeno. Pri ugotavljanju vsebine pogodbenega dogovora je treba izhajati iz pravil, ki jih določa OZ (82. člen in naslednji), v postopku dokazovanja pa ni dovoljeno vnaprej izločiti primernosti posameznih dokaznih sredstev. Dokazna teža posameznih dokazov mora biti ovrednotena v vsakem primeru posebej.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Sodba z dne 9. 7. 2013. O vsebini pravila poslovne presoje prim. tudi sodbo in sklep VSL I Cpg 171/2012 z dne 10. 10. 2013.