Jedro

Storilec, ki pri nadaljevanem kaznivem dejanju velike tatvine sodeluje kot sostorilec in kot pomagač, stori le nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu (ker je pomoč pri kaznivem dejanju subsumirana v sostorilstvu).

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega V.P. in po uradni dolžnosti glede obtoženih A.B., B.J. in I.G, se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi kaznivih dejanj in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se: dejanja obtoženega V.P., opisana pod točki I. in II. izreka, opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in dejanje opisano pod točko III. izreka kot kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ; dejanje obtoženega A.B. in obtoženega B.J., opisano pod točko I. izreka, opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in dejanje obtoženega I.G., opisano pod točko I.izreka, kot poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 22. in 25. členom KZ ter se po določbi 51. člena KZ vsakemu izmed obtožencem izreče p o g o j n a o b s o d b a v kateri se jim določijo kazni: - obtoženemu V.P. za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ 6 (šest) mesecev zapora, za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ 20 (dvajset) dni zapora, nakar se mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreče e n o t n a k a z e n 6 (šest) mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženemu A.B. za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ 5 (pet) mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženemu B.J. za kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ 4 (štiri) mesece zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in - obtoženemu I.G. za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ 2 (dva) meseca zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega V.P. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtožene za krive in sicer: - obtoženega V.P. nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 22. členom KZ SFRJ (točka I. izreka), pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 24. členom KZ SFRJ (točka II. izreka) in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 176. člena KZ RS (točka III. izreka) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I. izreka z uporabo omilitvenih določil, določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka, z uporabo omilitvenih določil tri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko III. izreka en mesec zapora, nakar mu je po določbi 3. točke drugega odstavka 48. člena KZ SFRJ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženega A.B. nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 22. členaom KZ SFRJ (točka I. izreka) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženega B.J. nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 22. členaom KZ SFRJ (točka I. izreka) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja; - obtoženega I.G. poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 19 in 22. členom KZ SFRJ (točka I. izreka) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obtoženec v preiskusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je obtoženim V.P., A.B. in B.J. nerazdelno naložilo v plačilo premoženjsko pravne zahtevke oškodovancev R.M. in M.J.; medtem ko je oškodovanca B. s premoženjsko pravnima zahtevkoma napotilo na pot pravde. Obtoženemu A.B. je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, ostale tri obtožence pa je oprostilo plačila stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil zagovornik obtoženega V.P. ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obtoženca oprosti od obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja pod točko III. izreka, glede ostalih kaznivih dejanj pa v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja izreče obtožencu nižjo kazen s krajšo preiskusno dobo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbo 378. člena ZKP je bila seja senata opravljena kljub temu, da se je obtoženi V.P. (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležil. Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje glede obtoženemu V.P. očitanega kaznivega dejanja prikrivanja (točka III. izreka) v sodbi sodišča prve stopnje ugotovilo popolno in izvedlo vse potrebne dokaze, dokaze ocenilo in na tej podlgai sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Prepričljivi so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, ko sodišče ni sledilo zagovoru obtoženega V.P. in na podlagi ocene zagovorov soobtoženih A.B. in B.J. zaključilo, da je obtoženi V.P. vedel, da sta soobtožena A.B. in B.J. videorekorder znamke Gorenje (katerega sta mu dala) pridobila s kaznivim dejanjem. Tudi glede, v pritožbi zagovornika obtoženega V.P. očitani nedoločnosti opisa kaznivega dejanja prikrivanja pod točko III. izreka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa tega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja v delu, da pregon kaznivega dejanja prikrivanja (kot akcesornega kaznivega dejanja) ni mogoč, ker je temeljno kaznivo dejanje zastaralo in ga je zato tudi sodišče prve stopnje izpustilo iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine pri soobtoženih A.B. in B.J. Kaznivo dejanje prikrivanja je samostojno dejanje, katerega znaki določeni z zakonom zahtevajo, da je storilec vedel, da je stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, česar pa zakon ne pogojuje z obstojem obsodilne sodbe za temeljno kaznivo dejanje.

Utemeljena pa je pritožba zagovornika obtoženega V.P. v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca glede pravne opredelitve kaznivega dejanja tega obtoženca pri dejanjih opisanih pod točko I. in II. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dejanja obtoženih V.P., A.B. in B.J. opisana pod točko I.- a) - b) in - c) izreka ter dejanje obtoženih A.B., B.J. in I.G. opisano pod točko I. - 2, pravno opredelilo tako, da je obtožene V.P., A.B. in B.J. spoznalo za krive nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 22. členom KZ SFRJ, obtoženega I.G. (ki je sodeloval le pri dejanju opisanem pod točko I. - 2) pa kot poskus kaznivega dejanja velike tavine po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s 19. in 22. členom KZ SFRJ. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko I. - 2 izreka sodbe pa izhaja tudi, da je obtoženi V.P. pri tem dejanju (ki je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine) sodeloval kot pomagač. Pod točko II. izreka pa je sodišče prve stopnje obtoženega V.P. spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine (torej k dejanju pod točko I. - 2 izreka sodbe, storjenem dne 9.5.1990). Kot to pravilno opozarja pritožba, je s tem sodišče prve stopnje napačno in v škodo obtoženega V.P. pravno opredelilo delovanje obtoženega V.P. (ki je v izreku sodbe opisano pod točko I. in II.) pri nadaljevanem kaznivem dejanju velike tatvine. Obtoženi V.P. je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine opisanega pod točko I. izreka deloval kot sostorilec pri dejanjih pod -a, -b, -c, oziroma kot pomagač pri dejanju opisanem pod -2. Sodišče prve stopnje je delovanje obtožencev (tudi V.P.) opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine storjene v sostorilstvu, pri tem pa napačno zaključilo, da različna oblika udeležbe obtoženega V.P. v okviru tega nadaljevanega kaznivega dejanja (sostorilstvo, pomoč), predstavlja dve kaznivi dejanji.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obtoženega V.P. v tem delu ugodilo in pri dejanjih tega obtoženca opisanih pod točko I. in II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja v eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, storjeno v sostorilstvu. Sodišče druge stopnje pa je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega V.P., na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP (Uradni list RS št. 63/94 z dne 13.10.1994), sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede ostalih treh obtožencev po uradni dolžnosti, glede pravne opredelitve kaznivih dejanj in kazenske sankcije.

Po določbi 3. člena KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja; če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Za kaznivo dejanje velike tatvine je po prvem odstavku 212. člena KZ zagrožena kazen zapora do petih let, za kaznivo dejanje prikrivanja pa je po določbi prvega odstavka 221. člena KZ zagrožena kazen zapora do dveh let. Ker sta tako ti določbi zakona milejši od kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 166. člena KZ RS oziroma kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 176. člena KZ RS, ki je veljal ob storitvi kaznivih dejanj in izreku sodbe sodišča prve stopnje, saj je za kaznivo dejanje velike tatvine bila zagrožena kazen zapora do osmih let oziroma za kaznivo dejanje prikrivanja kazen zapora do treh let, je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega V.P., glede ostalih treh obtožencev pa po uradni dolžnosti, v korist obtožencev spremenilo pravno opredelitev kaznivih dejanj. Glede na to, da sta kaznivi dejanji po novem Kazenskem zakoniku milejši, je sodišče druge stopnje (ob olajševalnih okoliščinah, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje) to upoštevalo tudi pri določitvi kazni obtožencem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženega V.P. v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.