Jedro

Višina odškodnine po prvi alinei 1. odstavka 10. člena ZSPOZ se določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa za taboriščnike, ukradene otroke, politične zapornike in zapornike po 146,05 EUR za mesec pretrpljenega nasilja. V obravnavanem primeru pa je šlo za izgubo življenja bližnjega in ne za nasilna dejanja za političnega zapornika. Zato je bila odškodnina upravičencu odmerjena na podlagi 2. točke 5. člena v povezavi s 1. odstavkom 11. člena ZSPOZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bil upravičencu, pok. A.A., rojenemu …. 10. 1945, nazadnje stanujočemu ... s pravnomočnim sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-311/2009 z dne 28. 9. 2009 priznan status po Zakonu o popravi krivic in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/1 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSPOZ) in odločila, da mu pripada odškodnina v višini 834,59 EUR, ki se na upravičenčevo oziroma prejemnikovo zahtevo izplača z nakazilom na račun upravičenca v 30-ih dneh od pravnomočnosti odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic navedenemu upravičencu priznala status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, zato mu glede na 2. točko 5. člena in 1. odstavka 11. člena ZSPOZ pripada odškodnina za pretrpljeno negmotno škodo zaradi izgube življenja bližnjega v višini 834,59 EUR.

Zoper takšno odločitev so tožniki vložili tožbo. V njej se ne strinjajo z višino odmerjene odškodnine in navajajo, da upravičencu na podlagi sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic pripada še odškodnina na podlagi 1. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, ki določa, da političnemu zaporniku za mesec pretrpljenega nasilja pripada 146, 05 EUR. Ker je bil pokojni A.A. vse svoje življenje brez očeta, saj je bil njegov oče, B.B., ubit maja 1945, je do dopolnjenega 18. leta živel brez očeta, tako da je pretrpljeno nasilje trajalo skupno 216 mesecev. Tožniki zato menijo, da jim pripada odškodnina v višini 8.345,85 EUR.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bil upravičencu s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-311/2009 z dne 28. 9. 2009 priznan status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in priznana pravica do odškodnine po (njegovem) pokojnem očetu B.B., z določenim datumom smrti 1. 1. 1951. Glede na navedeni sklep je bila upravičencu odškodnina odmerjena po določbah ZSPOZ, in sicer po določbah 2. točke 5. člena in 1. odstavka 11. člena ZSPOZ, ki določata, da se odškodnina za izgubo življenja bližnjega, katerega smrt je neposredna posledica dejanja v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, izplača upravičencu za pretrpljeno negmotno škodo v znesku 834,59 EUR.

Tožena stranka je zato po mnenju sodišča ravnala pravilno in zakonito, ko je na podlagi citiranih določb ZSPOZ upravičencu odmerila odškodnino v omenjeni višini, pri čemer gre za odškodnino za izgubo življenja bližnjega. Napačno je stališče v tožbi, da upravičencu poleg že odmerjene odškodnine, na podlagi sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, pripada še odškodnina po 1. alinei 1. odstavka 10. člena ZSPOZ. Navedeni sklep Komisije tega ne določa, temveč določa samo, da se upravičencu prizna odškodnina po pok. očetu. Prva alinea 1. odstavka 10. člena ZSPOZ določa, da se višina odškodnine po tem zakonu določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa za taboriščnike, ukradene otroke, politične zapornike in zapornike po 146,05 EUR za mesec pretrpljenega nasilja. V obravnavanem primeru pa je šlo za izgubo življenja bližnjega in ne za nasilna dejanja za političnega zapornika. Zato je bila odškodnina upravičencu pravilno odmerjena na podlagi 2. točke 5. člena v povezavi s 1. odstavkom 11. člena ZSPOZ.

Glede na navedeno so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni. Postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je bil pravilen, prav tako je pravilna in zakonita odločba tožene stranke. Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010).