Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito in natančno povzelo vsebino zavarovalne police kot izhaja iz v to sodbo povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje in je zato pritožbeno sodišče ne ponavlja in po stališču pritožbenega sodišča je glede na vsebino zavarovalne police pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi doplačila pri zavarovanju iz dejavnosti po točki 1.2.1. v zvezi z 1.2.2. točko po zavarovalni polici in doplačila v zvezi z zavarovanjem dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz v polici navedene dejavnosti po točki 1.2.6. v zvezi s točko 1.2.7. iste zavarovalne police, tožnik kot zavarovanec upravičen do polne povrnitve nastale škode, brez odbitne franšize.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe (glede stroškov postopka v zvezi z I/II. točko sklepa o popravi) se delno ugodi za še pritožbeno spornih 223,99 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.874,53 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev plačila, v presežku se pritožba kot neutemeljena zavrne.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 335,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

V. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 442/2018 z dne 17.9. 2021 izreklo: ″Zaradi delnega umika tožbe za plačilo zneska 2.095,00 EUR dne 12. 12. 2018, se postopek v tem delu ustavi. (sklep). I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.406,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.095,00 EUR od 10. 8. 2018 do 12. 12. 2018, vse v 15. dneh pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.428,75 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.(sodba)‶.

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne za račun odškodnine za materialno škodo in ustrezno prilagodi tudi znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Zoper sodbo v delu glede stroškov postopka je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožeči stranki prizna še stroške 776,985 EUR oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico, da se toženi stranki naložijo v plačilo pritožbeni stroški s plačilom v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

5. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank ugotovilo in presodilo: (-) tožeča stranka na podlagi sklenjenega zavarovanja pri toženi stranki in v posledici škodnega dogodka 4. 1. 2018, do katerega je prišlo pri izvajanju njene dejavnosti - montaži kuhinje pri stranki v N., vtožuje 5.501,51 EUR s pripadki; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka monter pohištvene opreme in je izvajala v okviru svoje dejavnosti določena dela pri naročniku M. v N., kjer je dne 4. 1. 2018 prišlo do škodnega dogodka, ko je pri montaži kuhinje prišlo do poškodbe talne obloge in je lastnik objekta zahteval zamenjavo celotne kuhinjske talne obloge in da ni sporno, da je tožeča stranka imela pri toženi stranki zavarovano oziroma sklenjeno zavarovalno polico št. OD40101533048 z dne 9. 9. 2017 o zavarovanju splošne odgovornosti; (-) da je med strankama sporno ali je tožeča stranka dolžna plačati odbitno franšizo v višini najmanj 250,00 EUR oziroma največ 2.000,00 EUR po navedeni polici za vtoževano škodo; (-) da iz police o zavarovanju splošne odgovornosti z dne 9. 9. 2017 izhaja, da je zavarovanec (tožnik) sklenil s toženo stranko zavarovalno pogodbo po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti PG-odg/12-1 in klavzulah ter opombah kot izhajajo iz navedene police, da iz police št. OD40101533048 z dne 9. 9. 2017 še izhaja, da je imel tožnik območje zavarovalnega kritja po Evropi, da je po točki 1.1. predmet zavarovanja zavarovanje splošne odgovornosti zasebnika v zavarovalni vsoti 58.500,00 EUR, po točki 1.2. police je imel tožnik sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, zavarovanja po dejavnostih in sicer montažo stavbnega pohištva in notranje opreme s kritjem zahtevkov zavarovančevih delavcev (število zaposlenih 3) do vrednosti 58.500,00 EUR; (-) da iz 1.2.2. točke police izhaja, da je za zavarovanje iz dejavnosti tožnik doplačal 17,60 % doplačila za zavarovanje brez soudeležbe in da je imel tožnik zavarovane tudi dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz v polici navedene dejavnosti (točka 1.2.6.) in tudi za to je doplačal 17,60 % doplačilo za zavarovanje brez soudeležbe, kar je razvidno iz točke 1.2.7.; (-) da iz dodatnih opomb in klavzul na polici izhaja, da je s točko 1.2.6. krita škoda na obstoječem objektu ali opremi, na katerem ali kateri zavarovanec dela in da je zavarovanec pri tem soudeležen z 10 % odbitno franšizo (ne manj kot 250,00 in ne več kot 2.000,00 EUR), vendar iz zadnje alineje opomb in klavzul izhaja, da sta zaporedna številka 1.2.1., torej za zavarovanje iz dejavnosti in 1.2.6. zavarovanje dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz v polici navedene dejavnosti, brez odbitne franšize; (-) ker je tožnik v navedenih primerih plačal doplačilo za zavarovanje brez soudeležbe (razvidno pod točko 1.2.2. in 1.2.7.) in glede na plačano doplačilo za zavarovanje brez soudeležbe, po postavki 1.2.6., s katero je krita škoda na obstoječem objektu ali opremi, na kateri zavarovanec izvaja dela, za takšen primer pa gre tudi v tem sporu, tožnik ni dolžan plačati odbitne franšize; (-) da so neutemeljene navedbe tožene stranke, da za vtoževano škodo ni podano zavarovalno jamstvo, ker iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti Pg-odg/12-1, iz 1. člena sicer res izhaja, da zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ima za posledico pod točko 2 tudi uničenje ali poškodbe oziroma poškodovanje stvari, vendar iz police izhaja tudi, da ima tožnik dodatno zavarovano tudi nevarnost, ki ne izvira iz v polici navedene dejavnosti (s čimer je krita škoda na obstoječem objektu oziroma opremi na katerem zavarovanec dela); (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je zavarovanec v prijavi škodnega primera iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti z dne 13. 3. 2018 navedel, da je pri montaži kuhinje s sodelavcem poškodoval talno oblogo naročnika in da je pri tem nastala materialna škoda na talni oblogi na način, da jima je pri vnosu elementov za vgradnjo po nesreči padel kos iz rok in se podrsal po parketu in za toženo stranko tudi ni sporno, da je prišlo do škodnega dogodka in je bila pripravljena poravnati nastalo škodo na talni oblogi po predračunu v višini 2.345,00 EUR, zmanjšano za odbitno franšizo in 19 % nemški davek (2.095,00 EUR); (-) da je bila za toženo stranko sporna preostala višina in obseg škode do zneska 5501,51 EUR kot izhaja iz računa z dne 11. 6. 2018 in se nanaša na pripravljalna dela za zamenjavo tal (demontaža kuhinjskih elementov in njihova ponovna montaža po izvedenem polaganju tal, porabljen material ter zaračunane ure za delavce, ki so delo opravili); (-) da je bilo slediti izvedencu, ki je potrdil, da je bilo zaradi poškodbe talne obloge potrebno v celoti menjati vso talno oblogo, pri čemer niti ni pomembno ali gre za vinilno talno oblogo ali parket, obe varianti talnih oblog se praviloma polagata z lepljenjem neposredno na tla, po sistemu pero in utor, vgradnja talnih oblog, ki se polagajo s sistemom lepljenja po celotni površini zagotavlja, da so plošče torzijsko bolj stabilne in fiksne, zato so gotovi parketi praviloma lepijo na tla, pri takšnem načinu polaganja vinilne obloge ali gotovega parketa z lepljenjem, je nemogoče zamenjati samo poškodovani del obloge, ampak je potrebno zamenjati vso oblogo v celotnem prostoru, odstranjene talne obloge niso primerne za ponovno uporabo, za kvalitetno izvedbo del in za vzpostavitev prvotnega stanja je potrebno vgraditi novo talno oblogo, torej je bilo potrebno zamenjati vso talno oblogo v prostoru in da je to možno izvesti, je bilo potrebno iz prostora odstraniti in demontirati vso kuhinjsko pohištvo, razen visečih kuhinjskih elementov in ker je bila delovna površina kuhinjskega pulta sestavljena iz več delov, takšnega sestavljenega pulta pa med demontažo ne bi bilo mogoče sestavljenega odnesti iz prostora, ne da bi se pri tem zlomil,saj sta dva dela odžaganih ter ostro rezkanih kuhinjskih plošč tesno spojena in zlepljena s specialnim vodoodpornimi lepili, ki morajo zagotavljati 100 % vodotesnost spoja, pri demontaži se takšen spoj raztrga, zaradi česar demontirane kuhinjske plošče niso primerne za ponovno montažo, potreben je bil nov kuhinjski pult z izrezom za kuhalno ploščo, za pomivalno korito ter s ponovno izdelavo tesnih oziroma kotnih spojev; (-) da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zato, da se je v celoti lahko zamenjala talna obloga, v kuhinjskih prostorih bilo potrebno izvesti demontažo in odstranitev že sestavljenega kuhinjskega pohištva in izpraznitev prostora, odstranitev talne obloge, lepljenje na podlago in odvoz odstranjenega materiala, brušenje tal oziroma podloge, premaz tal z disperzijo pred izravnavo, izravnava tal z nanosom izravnalne mase, polaganje talne obloge parketa ali vinilne obloge z lepljenjem na tla, montaža obrobnih dekorativnih letev, fugiranje obrob z akrilno tesnilno maso ob steni, ponovna montaža korpusnih delov kuhinjskega pohištva, izdelava in montaža novega kuhinjskega pulta z vsemi izrezi za kuhalno ploščo in pomivalno korito in kotnimi spoji in ob upoštevanju izvedenskega mnenja je zaključiti, da so bila zaračunana dela po vtoževanem računu potrebna za sanacijo škode in je vrednost sanacije v višini 5.505,51 EUR popolnoma realna; (-) ker iz zavarovalne police izhaja, da ima tožnik zavarovano splošno splošno civilno odgovornost za dejavnost montaže stavbnega pohištva in notranje opreme s kritjem zahtevkov zavarovančevih delavcev, torej zavarovanje iz dejavnosti pod točko 1.2.1., prav tako pa ima tudi zavarovano pod točko 1.2.6. dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz polici navedene dejavnosti, kjer je krita škoda na obstoječem objektu ali opremi, na katerem zavarovanec dela in za takšen primer gre, so navedbe tožene stranke, da s sklenjenim zavarovanjem ni krita škoda, ki je predmet tega zahtevka neutemeljene; (-) da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na 5. odstavek in 6. odstavek 26. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da mora zavarovanec obravnavanje odškodninskih zahtevkov prepustiti zavarovalnici, zato ni upravičen odškodninskih zahtevkov zavrniti, zlasti pa jih ne sme pripoznati, 6. odstavek pa določa, če zavarovanec onemogoči zavarovalnici, da reši zahtevek s poravnavo, zavarovalnica ni dolžna plačati presežka odškodnine, obresti in stroškov, ki zaradi tega nastanejo, saj nič od navedenega zavarovancu oziroma tožniku ni mogoče očitati, ker je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec obravnavanje zahtevka prijavil in prepustil zavarovalnici v odločanje, le z njeno odločitvijo glede višine škode se ni strinjal; (-) da je tožena stranka plačala 12. 12. 2018 tožeči stranki 2.095,00 EUR, kar med pravdnima strankama ni sporno, zato je tožeča stranka je v skladu s 188. členom ZPP delno umaknila tožbo za plačan znesek dne 12. 12. 2018 v višini 2.095,00 EUR in je v skladu s 188. členom ZPP v tem delu bilo postopek ustaviti; (-) da je še vtoževani tožbeni zahtevek utemeljen in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 3.406,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2018 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.095,00 EUR od 10. 8. 2018 do 12. 12. 2018. Pritožbene navedbe in presoja pritožbenega sodišča a) Pritožba tožene stranke

10. Tožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje napačno in neupravičeno spregledalo dejstvo, da bi moralo pri izračunu višine odškodnine in odvetniških stroškov, ki jih je prisodilo tožeči stranki, odšteti še znesek odbitne franšize, ki jo je po zavarovalni pogodbi dolžan poravnati zavarovanec tožene stranke.

11. Pritožba pojasni, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala ugovor pomanjkanja njene pasivne legitimacije za znesek odbitne franšize, kot je bila dogovorjena glede na zavarovalno pogodbo, ki sta jo sklenila tožena stranka in tožnik kot njen zavarovanec, ter na podlagi katere je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 4. 1. 2018 kot refundacijski zahtevek. Po polici št. OD 40101533048 je imel namreč tožnik - v konkretnem primeru zavarovanec tožene stranke dogovorjeno odbitno franšizo oziroma soudeležbo v višini 10 % od škode, minimalno pa 250,00 EUR in maksimalno 2.000,00 EUR, za kolikor pasivno tožena stranka ni legitimirana. Slednje izhaja iz zapisa pod ″dodatne opombe in klavzule na polici‶, kjer je navedeno, da je zavarovalno kritje razširjeno tudi na škodo na obstoječem objektu ali opremi, na kateri zavarovanec dela, pri tem pa je zavarovanec udeležen z 10 % odbitno franšizo, minimalno 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. V slednjem delu tako ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.

12. Kot meni pritožba je sodišče prve stopnje navedeni ugovor tožene stranke in obstoj ter obveznost plačila odbitne franšize zavarovanca tožene stranke ter pomanjkanje pasivne legitimacije toženke za del odbitne franšize, spregledalo in le tega preprosto ni upoštevalo pri izračunu odškodnine ter pravdnih stroškov, temveč je izhajalo iz napačnega stališča, da je zavarovanje odgovornosti v konkretnem primeru za vse nevarnosti sklenjeno brez soudeležbe, čeprav iz zavarovalne police izhaja nasprotno. Dodatno je slednje na sodišču pojasnila tudi zaslišana priča, zavarovalni zastopnik tožene stranke, ki je pojasnil, da je v konkretnem primeru sklenjeno zavarovanje odgovornosti za temeljne nevarnosti brez odbitne franšize, za škodo na objektu na katerem se dela pa je vedno odbitna franšiza v znesku 10 %, minimalno pa 250,00 EUR in maksimalno 2.000,00 EUR. Do slednjega se sodišče v obrazložitvi sodbe sploh ni argumentirano opredelilo.

13. Pritožba trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju soudeležbe oziroma odbitne franšize tožnika kot zavarovanca toženke materialno pravno napačna. Namreč sodišče bi po mnenju toženke moralo ugotoviti obseg škode in pravdnih stroškov za katere ne obstoji pasivna legitimacije in odločati hkrati o ugovoru pasivne legitimacije. Kot obrazloži pritožba, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je skupni znesek, ki ga je dolžna plačati toženka tožniku znesek 4.950,46 EUR in ne 5.501,51 EUR in glede na dejstvo, da je toženka tožniku že plačala znesek 2.095,00 EUR, bi moralo naslovno sodišče ugotoviti, da je toženka dolžna tožniku plačati iz naslova materialne škode še znesek 2.856,46 EUR in ne 3.406,51 EUR, kolikor je razsodilo sodišče. Sodišče prve stopnje bi moralo odbitno franšizo upoštevati tudi pri izračunu pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna poravnati tožniku. V skladu s splošnimi pogoji je določeno, da je zavarovanec pri vsaki škodi udeležen v višini 10 % od vseh navedenih sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR, razen, če ni z zavarovalno polico dogovorjeno drugače. Med sestavine dajatve zavarovalnice pa spadajo tudi pravdni stroški. Torej bi sodišče, glede na izračun pravdnih stroškov, do katerih je tožnik upravičen, moralo odšteti še odbitno franšizo v višini 10 % ter uspeh tožeče stranke v pravdi ponovno ovrednotiti in temu ustrezno prilagoditi znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožniku povrniti tožena stranka.

14. Pritožba zaključuje, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo ugovora pasivne legitimacije tožene stranke in ne da bi pri tem upoštevalo njene obrazložene ugovore glede odbitne franšize in je zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP.

15. Pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito in natančno povzelo vsebino zavarovalne police kot izhaja iz v to sodbo povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje in je zato pritožbeno sodišče ne ponavlja1 in po stališču pritožbenega sodišča je glede na vsebino zavarovalne police pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi doplačila pri zavarovanju iz dejavnosti po točki 1.2.1. v zvezi z 1.2.2. točko po zavarovalni polici in doplačila v zvezi z zavarovanjem dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz v polici navedene dejavnosti po točki 1.2.6. v zvezi s točko 1.2.7. iste zavarovalne police, tožnik kot zavarovanec upravičen do polne povrnitve nastale škode, brez odbitne franšize.

17. Zapis v dodatnih opombah in klavzulah na polici v celoti potrjuje takšen pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, saj je zapis v dodatnih opombah in klavzulah zavarovalne police: ″brez odbitne franšize (Z. št.1.2.1. In 1.2.6.) jasen in je z njim izključen siceršnji zapis: ″točka 1.2.6. s tem zavarovanjem je krita škoda na obstoječem objektu ali opremi, na katerem ali kateri zavarovanec dela, zavarovanec je pri tem soudeležen z 10 % odbitno franšizo, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR‶, ker bi v nasprotnem zapis brez odbitne franšize bil nepotreben in ne vzdrži razlaga tožene stranke, da je pri povračilu škode, nastale na objektu, na katerem se dela, vedno potrebno upoštevati odbitno franšizo.

18. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne drži, da se sploh ne bi opredelilo do trditev tožene stranke v povezavi z izpovedbo priče, zavarovalnega zastopnika, da je tožeča stranka po zavarovalni polici upravičena do povračila škode, zmanjšano za odbitno franšizo, ker je o tem podalo obširne razloge, ki jim kot pravilnim pritrjuje pritožbeno sodišče. 19. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je pravilno presodilo, da je v celoti utemeljen še vtoževani tožbeni zahtevek.

21. Pritožba izpodbija izrek o stroških postopka iz razloga, ker bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri stroških pravdnega postopka upoštevati odbitno franšizo, vendar je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je z zavarovalno polico bila izključena odbitna franšiza in zato je sodišče prve stopnje seveda ravnalo materialnopravno pravilno, ko je pri odmeri potrebnosti pravdnih stroškov upoštevalo celotno vtoževano terjatev. Preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

22. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

b) Pritožba tožeče stranke

23. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper zavrnilni del II. točke izreka sodbe (glede stroškov postopka) in najprej očitala, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, katere stroške priznava, vendar je seštevek točk skupaj 2994, 05 točk in ne 2641 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR ter 22 % DDV skupaj znaša 2.155,03 EUR in ne le 1.933,25 EUR, kot je priznalo sodišče prve stopnje. Nato je trdila, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov predpravdnega postopka po tar. št. 38 in bi ji moralo priznati 298,56 EUR. Prav tako pa ji sodišče prve stopnje ni priznalo za 331,95 EUR priglašenih stroškov izvedenca. Skupaj bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati torej še 776,985 EUR stroškov.

24. Sodišče prve stopnje je sklepom o popravi I Pg 442/2018 z dne 15. 12. 2022 sklenilo: I. Sodba Okrožnega sodišča v Celju I Pg 442/2018 z dne 17. 9. 2021, se v točki II. izreka (sodbe) in 17. točki obrazložitve popravi tako, da: - se II. točka izreka sedaj glasi: ″II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.650,54 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.‶ - se zadnji odstavek 17. točke obrazložitve sedaj glasi: ″120 točk za odsotnost iz pisarne dne 17. 9. 2021 (6. člen OT), 39,05 točk materialnih stroškov, skupaj 2944,05 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.766,43 EUR, skupaj z 22 % DDV (388,61 EUR) pa 2.155,04 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do 177,60 potnih stroškov (4 x 44,40 EUR, 120 km x 0,37 EUR), 2,90 EUR parkirnine, 30,00 EUR stroškov prevoda in 285,00 EUR stroškov sodne takse, kar skupaj znaša 2.650,54 EUR. V presežku priglašeni stroški niso priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo, zato jih sodišče pooblaščencu tožeče stranke ni priznalo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 2.650,54 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.‶ II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti še 331,195 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.‶

25. Tožeča stranka je po vročitvi sklepa o popravi z vlogo z dne 4. 1. 2022 vztrajala pri pritožbi glede ne priznanih stroškov predpravdnega postopka in vztrajala pri povračilu stroškov pritožbe in zadnje vloge.

26. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, saj je tožeča stranka upravičena tudi do povračila stroškov predpravdnega postopka po tarifni številki 38 Odvetniške tarife.

27. Pritožba sicer uveljavlja stroške predpravdnega postopka v višini 298,56 EUR, vendar je upravičena le do stroškov v višini 223,99 EUR, saj je vrednost storitve po tar. št. 18 odvetniške tarife 3300, 91 točk ( 5.501,51 EUR deljeno z 0,60 EUR je 3300,91 točk in se za odmero stroškov upošteva vrednost storitve 300 točk), za materialne stroške je tožeči stranki priznati 6 točk (11/III. člen Odvetniške tarife), skupaj torej 306 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 183,60 EUR povečano za 22 % DDV pa 223, 99 EUR.

28. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo in spremenilo izrek o stroških postopka v delu glede izpodbijane II. točke izreka sodbe (glede stroškov postopka v zvezi z I/II. točko sklepa o popravi) za še pritožbeno spornih 223,99 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.874,53 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev plačila, v presežku pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (358. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

29. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške postopka. (prvi odstavek 165. člena ZPP).

30. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 335,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (tretji odstavek 154. člena ZPP, ker je tožeča stranka uspela skoraj s celotno pritožbo).

31. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi OT in upoštevalo, da je pritožbeno sporno 776,985 EUR ter kot potrebne stroške priznalo po tarf. št. 21 OT 250 točk, po 11. členu OT 5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 255 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR stroški znašajo 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa so priznani stroški 186,6 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo tudi stroške vloge z dne 4. 1. 2022 EUR, s katero je tožeča stranka vztrajala pri pritožbi za nepriznane stroške predpravdnega postopka in je tožeči stranki priznalo stroške po OT skladno s tarifno številko 19 v zvezi s tarifno številko 18 kot stroške obrazložene vloge 200 točk (sporno 223,99 EUR), po 11. členu OT 4 točke za materialne stroške, skupaj 204 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 122,40 EUR, povečano za 22 % DDV pa 149,32 EUR. Skupaj je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 335,98 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 32. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 155. člena ZPP).

33. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi OT in kot potrebne stroške priznalo po tar. št. 21 OT 375 točk, po 11. členu OT 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,50 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR stroški znašajo 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa so priznani stroški 279,99 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Točka 9 izpodbijane sodbe in točka 9 te sodbe.