Jedro

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je šlo pri izdaji, nakupu in izplačevanju donosov obveznic za fiktivni posel, ki je bil izveden z namenom izogibanja plačila davkov in ki dejansko predstavlja prikrita posojila fizičnih oseb družbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v ponovnem postopku odmere dohodnine v obnovljenem postopku za leto 1999, 2000 in 2001: v 1. točki izreka odpravil prvo izdano odločbo in tožeči stranki na novo odmeril dohodnino za leto 1999 v znesku 46 367,25 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med plačanimi akontacijami in odmerjeno dohodnino, vključno z že vrnjeno dohodnino, v znesku 21 319,58 EUR; v 2. točki izreka odpravil prvo izdano odločbo in ji na novo odmeril dohodnino za leto 2000 v znesku 26 161,58 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med plačanimi akontacijami in odmerjeno dohodnino, vključno z že vrnjeno dohodnino, v znesku 10 908,89 EUR; v 3. točki izreka odpravil prvo izdano odločbo in tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2001 v znesku 76 992,55 EUR in ji naložil v plačilo razliko med plačanimi akontacijami in odmerjeno dohodnino, vključno z že vrnjeno dohodnino, v znesku 36 474,59 EUR; ter v 4. točki izreka ugotovil, da skupna davčna obveznost iz naslova dohodnine za leto 1999, 2000 in 2001 znaša 68 703,06 EUR in da jo je tožnica že plačala 3. 12. 2009 po odpravljeni odločbi, izdani v postopku obnove.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila s pravnomočnim sklepom dovoljena obnova postopka odmere dohodnine tožeči stranki za leto 1999, 2000 in 2001, in sicer na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri davčnem zavezancu družbi A. d.d., zbranih v zapisniku o inšpiciranju št. 48000-00010/2002-0294-43 z dne 3. 12. 2002. V obnovljenem postopku je bila izdana tožnici odmerna odločba, ki jo je drugostopni davčni organ na pritožbo tožeče stranke odpravil in vrnil zadevo v ponovni postopek z napotkom, da se ugotovi pravilna davčna osnova in da se tožeči stranki vroči tisti del inšpekcijske odločbe, ki se nanaša na tožnico in ji da rok, da se o ugotovitvah iz odločbe izjavi. Davčni organ je ravnal skladno z napotki druge stopnje in posredoval ustrezni del odločbe tožnici, ki je v tej zvezi podala izjavo, ki jo davčni organ v celoti povzame. Na tej podlagi in na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri družbi A. ugotavlja, da tožnica dejstev, ugotovljenih pri inšpekcijskem pregledu ni uspela ovreči ter da v tej zvezi tudi ni predložila nobenih novih dejstev in dokazov, ki ne bi bili upoštevani in ki ne bi bili predmet presoje že v postopku inšpiciranja pri pravni osebi. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo namreč ugotovljeno, da je družba A. v zadevnih davčnih obdobjih izplačevala tožeči stranki kot fizični osebi obresti na prejeta posojila in ker so bile obresti dogovorjene v višjem odstotku, kot je znašala revalorizacijska obrestna mera, je bila razlika skladno z zakonom predmet obdavčenja z davkom od dohodkov iz premoženja ter izračunana akontacija dohodnine iz tega naslova. Takšen zaključek temelji na ugotovitvi, da je šlo pri izdaji I., II. in III. emisije obveznic s strani družbe A. za navidezni pravni posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki ne vpliva na obdavčenje in pri katerem se v primeru, da prikriva drug pravni posel, za obdavčenje upošteva prikriti pravni posel, v konkretnem primeru posojilo, ki so ga dale družbi fizične osebe, ki so odkupile celotno izdajo obveznic. Obveznice so bile namreč omejene na določeno število vnaprej znanih oseb, ki so sorodstveno povezane z vodilnimi osebami oziroma z lastniki družbe. Med njimi je tudi tožnica, za katero se ugotavlja, da je mati in tašča predsednika oziroma članov nadzornega sveta družbe. Poleg tega se ugotavlja, da izplačila obresti tožnici, ki so razvidna iz preglednic v odločbi, niso bila izvršena na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin v smislu SRS, da so knjigovodske evidence neverodostojne ter da obveznice ne kotirajo na borzi, kar vse kaže na to, da gre pri izdaji oziroma vplačilu obveznic dejansko za prikrita posojila družbi A., izplačila obresti pa se posledično štejejo kot izplačila obresti na podlagi danih posojil, ki so predmet obdavčenja na podlagi 64. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96, v nadaljevanju: ZDoh). Zato se tožnici v ponovnem postopku odmere dohodnine upoštevajo tudi dohodki iz naslova obresti na posojila in na tej podlagi ponovno odmeri dohodnina za vsa tri davčna obdobja, tako kot to sledi iz preglednic in izračunov, ki so, vključno s pravno podlago, navedeni na straneh od 16 do 19 izpodbijane odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po preučitvi vseh okoliščin se strinja z ugotovitvijo prve stopnje, da gre pri izdaji, nakupu in izplačevanju donosov obveznic za fiktivni posel, ki je bil izveden z namenom izogibanja davkom in ki dejansko predstavlja prikrita posojila fizičnih oseb družbi A. Pri tem na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri družbi A. povzame potek celotnega posla od izdaje obveznic dalje ter poudari: da so bile obveznice omejene na določeno število vnaprej znanih oseb, ki so odkupile celotno izdajo; da se obravnavane obresti za vnovčene kupone niso izplačevale skladno z navedbami v prospektu; da so se kuponi izplačevali brez navedbe njihove številke, brez številke likvidiranja in brez navedbe zneska donosa in s tem brez verodostojne knjigovodske listine; da obveznice ne kotirajo na borzi; da evidence o lastništvu ne vodi pooblaščena KDD ter da niso dostopne javnosti, ampak le ozkemu krogu povezanih oseb, kar vse tudi po mnenju pritožbenega organa podpira zaključek, da je bil posel v zvezi z obveznicami fiktiven. Registra kuponov pravna oseba ni predložila, češ da ga ne vodi, kupone in seznam izplačanih kuponov pa je predložila šele po izdaji zapisnika, pri čemer se ugotavlja, da so bili predloženi kuponi narejeni kasneje, že po ugotovitvah inšpiciranja, saj so bili sveže narezani, niso bili likvidirani, iz njih pa se ni dalo razbrati, ali so bili in kdaj so bili vnovčeni in kakšen je bil njihov donos. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bile obresti iz obveznic izplačane osebam, povezanim z družbo A. ter da gre tudi pri tožnici za povezano osebo v smislu 18. člena ZDDPO, tako v smislu sorodstvene kot poslovne povezanosti z družbo, ki daje možnost vplivanja na njene odločitve. Je namreč tašča večinskega lastnika in predsednika nadzornega sveta oziroma mati namestnice predsednika nadzornega sveta, bila pa je tudi solastnica družbe A. in je ustanoviteljica in prokuristka družbe B. d.o.o, ki je povezana z družbo A. Čim pa je tako in je posel izdaje obveznic fiktiven ter gre dejansko za posojila družbi, se posledično obresti, izplačane tožnici, tudi po presoji organa druge stopnje pravilno obravnavajo kot izplačila, ki so podvržena plačilu dohodnine. Drugostopni organ še pojasni, da je naslovno sodišče obravnavani posel družbe Publikum že presojalo in da je v sodbi z opr. št. I U 1163/2009 zaključilo, da je šlo v konkretnem primeru za prikrit pravni posel z namenom izogibanja plačilu davkov ter da je zaključek davčnih organov, po katerem se obresti, izplačane fizičnim osebam na podlagi 64. člena ZDoh, obdavči, zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še pojasni, da vsaka posamezna okoliščina res še ni dovolj za zaključek o fiktivnosti posla, da pa takšno ugotovitev nedvomno potrjujejo vse okoliščine skupaj. Sklicevanje tožeče stranke na ustavitev posameznih postopkov odmere dohodnine pa davčni organ zavrne s pojasnilom, da je vsak postopek kot tak samostojen, da je njegov zaključek odvisen od okoliščin in izvedenih dokazov v konkretnem primeru ter da zato morebitne nepravilnosti v drugih postopkih ne morejo vplivati na odločitev.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega podaja ugovor zastaranja za davčno obveznost iz naslova dohodnine za leto 1999. Uvodoma poudarja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, ker davčni organ prve stopnje ne navede nobene pravne podlage za to, da naj bi bila izdaja obveznic navidezni pravni posel. Sicer pa meni, da izdaje obveznic itak ni mogoče opredeliti kot navidezni pravni posel, ker se edina pravna podlaga za takšno ugotovitev, ki jo predstavlja 66. člen takrat veljavnega ZOR, nanaša le na pogodbe kot dvostranske posle, medtem ko je izdaja obveznic vedno enostranski posel. Sklicevanje na tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 po mnenju tožnice ni ustrezno, saj veljavni zakon (ZDavP) v obravnavanem obdobju ni vseboval takšne (materialne) določbe. Da bi davčni organ moral poznati materialno pravo in ga tudi navesti kot pravno podlago za trditev, da je izdaja obveznic prikrivala posojilo, pa sledi tudi iz obrazložitve sodbe VS RS opr. št. II Ips 13/2004, da je z opustitvijo navedenega podana bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 pa potrjujejo judikati istega sodišča z opr. št. U 529/92, U 924/93, U 84/2005 in U 813/2003. Tožeča stranka nadalje opozarja na nelogičnost izvajanja organa prve stopnje glede navideznosti pravnega posla. Oba pravna posla, tako izdaja obveznic kot posojilna pogodba, sta pravno dopustna. Zato je na udeležencih v poslih, da izberejo tistega, ki je davčno ugodnejši in zato se jim ne more očitati navideznosti in izigravanja davčnih predpisov. Nelogično je torej trditi, da sta stranki sklenili posojilno razmerje, saj tega nista želeli niti prikrivali. Tudi iz odločbe VSS II Ips 538/96 izhaja, da gre pri navidezni pogodbi za sporazumno neskladnost in da obe stranki hočeta, da posel nastane le navidezno ter da zanju ne velja. V konkretnem primeru je zaključek, da gre za navidezen posel nesmiselen, nelogičen in v neskladju s pravo voljo izdajateljev in vpisnikov obveznic. Sicer pa davčni organ volje strank (izdajatelja in tožnice) sploh ni ugotavljal, kar pomeni, da ni ugotavljal dejanskega stanja, ki je podlaga za takšen zaključek.

Glede povezanosti se davčni organ samo sklicuje na ugotovitve inšpekcijskega pregleda, ne da bi se sam opredelil glede tega vprašanja. Zato je tudi v tem delu izpodbijana odločba neobrazložena, kar je v nasprotju z 214. členom ZUP. Obenem ni podan dejanski stan povezanosti v skladu z relevantnimi določbami ZDDPO. Šele ko bi bila dokazana in utemeljena povezanost v smislu citiranih zakonskih določb, bi bilo možno izpeljati posledice, ki jih takšno dejansko stanje povzroča. Nikakor pa se za utemeljitev povezanosti ne more šteti pavšalno navajanje krvne povezanosti/sorodstva na 10. strani odločbe, saj s tem ni podan dejanski stan povezanosti po zakonu.

Davčni organ se tudi ni izjavil o vseh navedbah tožeče stranke, ki jih je dala v izjavi z dne 13. 5. 2010 oziroma jih pavšalno in neobrazloženo zavrača. Zato tožeča stranka ponovno povzema davčno zakonodajo v zvezi z izdajo obveznic ter poudarja, da iz zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da obresti od dolžniških finančni instrumentov do 1. 1. 2005 niso bile predmet obdavčitve z dohodnino. Poudari še, da so nekatera obligacijska razmerja po vsebini podobna, tako kot so si obveznice in posojilo, pa vendar imajo posebnosti, ki se odražajo tudi na področju davkov. Zato jih ni mogoče enačiti, če za kaj takega ni ustrezne pravne podlage v davčni zakonodaji, kar potrjuje tudi mnenje davčne svetovalke C.C. V primeru enačenja obresti s posojili bi bili kupci postavljeni v neenak položaj v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, ki so izdajali obveznice pred letom 2005 in pri katerih kupci le-teh niso bili podvrženi davčni obremenitvi. Sicer pa je po mnenju tožeče stranke interpretacija zakonskih določb v tem pogledu nepotrebna, saj iz določb ZDoh in ZDDPO jasno izhaja, da je predmet obdavčenja posojilo in so torej lahko predmet obdavčitve le donosi na podlagi sklenjene posojilne pogodbe po določbah ZOR oziroma OZ. Do drugačnega zaključka pa tudi ni mogoče priti zaradi restriktivne razlage davčnih predpisov oziroma razlage v korist zavezanca in prepovedi analogije v davčnem pravu. Ekonomska vsebina posojila je sicer primerljiva z izdajo obveznic, vendar pa argument ekonomske narave za razlago davčnih predpisov ne more biti odločilen.

V konkretnem primeru je pravni posel izdaje vrednostnega papirja nesporno nastal, s čimer je nastala obveznost izdajatelja iz obveznic. Čim pa je tako, so vsa druga izvajanja davčnega organa nepravilna. Tako ni pomembno, ali je A. razpolagal s pisnimi soglasji vpisnikov, kar izpostavlja davčni organ na 10. strani odločbe. Ekonomski interes izdaje obveznic potrjuje že samo dejstvo, da so bili ob njihovi izdaji izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji. Iskanje vsebine tega pravnega instrumenta je zato po mnenju tožeče stranke nedopustno ter pri tem poudari prednost, ki jih ima izdaja obveznic v primerjavi s posojilom.

Oporeka pa tudi ugotovitvam davčnih organov glede okoliščin, s katerimi se dokazuje fiktivnost obveznic. Argument izdaje vnaprej znanemu krogu ljudi oceni kot zgrešen in protipraven ter poudari, da je bil postopek zakonsko predviden in reguliran ter da je izdaja obveznic tudi v tem pogledu temeljila na veljavnem zakonu (ZTVP), ki je določal izjeme od obvezne javne ponudbe vrednostnih papirjev, med drugim t.i. „private placement“, ko je ponudba vrednostnih papirjev omejena na največ 30 vnaprej znanih oseb, ki so se zavezale kupiti celotno izdajo. Obveznice, ki jih je izdal A., so bile izdane skladno s predpisanimi pogoji, na kar tudi ATVP ni imela nobenih pripomb. Glede načina izplačevanja obresti, ki predstavlja argument davčnega organa za prikriti posel posojila, tožeča stranka navaja, da je kupon prinosniški papir in je vnovčljiv ob predložitvi, pri čemer datum predložitve kupona ni nujno enak datumu zapadlosti kupona in zato tudi datum izplačila ni nujno enak datumu zapadlosti. Po pravni teoriji ima kupon lastnost samostojnega instrumenta, kar potrjuje tudi pravno mnenje Nine Plavšak na 7. strani. Tudi nekotacija na borzi in vodenje interne evidence o lastništvu nista okoliščini, ki bi bili pomembni za odločitev oziroma je sklicevanje nanju v nasprotju s predpisi s področja vrednostnih papirjev, po katerih ni obvezno njihovo vodenje pri D. Prav tako ni obvezna objava javne ponudbe. V zvezi z očitanim nepravilnim knjigovodskim evidentiranjem pa tožeča stranka navaja, da je izvirna knjigovodska listina prospekt o izdaji obveznic, medtem ko je predložitev kuponov potreben pogoj za izplačilo obresti. Obračun obresti je torej izvedena knjigovodska listina, ki je sestavljena v skladu s prospektom. S tem ko so bili kuponi predloženi izdajatelju, vknjiženi v registru kuponov in posledično vzeti iz obtoka, se šteje da so bili likvidirani. Na podlagi vknjižb v registru kuponov je bil v skladu s pogoji iz prospekta opravljen obračun obresti za predložene zapadle kupone po posameznih prinosnikih. Ker je posamezna oseba prinesla več (tudi 1000 kuponov naenkrat), so bile izračunane obresti za vse kupone skupaj in ne za vsak kupon posebej. Na podlagi obračuna obresti pa se je sestavil nalog za plačilo, ki je bil podpisan s strani pooblaščenih oseb. Osnova za knjiženje plačila je bila knjigovodska listina plačilnega prometa (bančni) izpisek. Davčni organ bi torej moral presojati verodostojnost celotnega postopka izplačil kuponskih obresti, da bi lahko dajal zaključke o neverodostojnosti knjigovodskih listin. Tega pa ni storil, zato so posamezni zaključki nepravilni oziroma neresnični. Vsebina poslovnih dogodkov je jasna, načelo prednosti vsebine pred obliko pa je temeljna računovodska predpostavka, ki jo je potrebno upoštevati tudi pri presoji verodostojnosti knjigovodskih listin. Pri tem je kot listina bistven prospekt, ki vsebuje vse podlage za izračun in izplačilo obresti. Pa tudi če bi A. kot izdajatelj obveznic ne spoštoval računovodskih pravil, to ne more in ne sme imeti negativnega vpliva na imetnike/kupce obveznic.

Tožeča stranka oporeka tudi drugim posameznim navedbam davčnega organa v postopku zoper A. ter jih oceni kot pavšalne oziroma neustrezne. Iz rezultatov forenzične preiskave kuponov, ki jo je odredil davčni organ, sledi, da starosti papirja in razlik ni mogoče ugotavljati. Kljub temu je davčni organ navedel, da kuponi niso originalni in s tem priredil zaključke forenzične raziskave v prid svoji tezi o fiktivnosti obveznic. Ugotovitve v zvezi z rezanjem kuponov še ne pomenijo, da so bili predloženi naenkrat. Sicer pa to niti ni pomembno, saj so bile obveznice nedvomno izdane in je zato nedvomno nastala in bila izpolnjena tudi obveznost iz obveznic v razmerju do njihovih imetnikov. Izračun razlike v obrestnih merah prav tako ne more predstavljati dokaza o zavedanju družbe A. o tem, da gre dejansko za posojila. Isto velja za obravnavanje obveznic s strani računovodstva pravne osebe. Poimenovanje (sicer ustreznega) konta 970 v kontnem planu družbe (dolgoročno dobljena posojila na podlagi izdanih obveznic) je v skladu s sprejetim kontnim okvirjem in kontnim načrtom, predvsem pa (nepravilno) poimenovanje konta še ne pomeni, da je knjiženje po vsebini napačno. Vse navedeno pa po mnenju tožeče stranke pomeni, da okoliščine, ki naj bi izkazovale namen družbe A., da se izogne davčnim predpisom, ne obstaja. Poleg okoliščin, ki so tožeči stranki v škodo, bi moral davčni organ upoštevati tudi okoliščine, ki so ji v korist in pri tem preučiti vsa priložena pravna mnenja, ki jih je predložila družba A. in na katera se sklicuje tudi v tožbi.

Razlogov, zakaj v konkretnem primeru ni odločal enako kot v drugih zadevah, ki se opirajo na isto dejansko stanje in v katerih je postopek ustavil, davčni organ ni navedel. Gre torej za neenako obravnavanje tožeče stranke, s tem pa je kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu listin, ki so v spisih in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za sprejeto odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje sklicuje.

V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja: V obravnavani zadevi uporaba prava, konkretno določb 64. člena ZDoh, ki so podlaga za odločitev in po katerih se davek od premoženja plačuje (med drugim) od obresti na posojila, dana fizičnim in pravnim osebam, ni sporna. Med strankama namreč ni spora o tem, da so v skladu s citirano zakonsko določbo predmet obdavčenja obresti, ki jih zavezanec prejme na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, ne pa tudi obresti od obveznic kot dolžniških finančnih instrumentov. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na razlago zakonskih določb v tej smeri, so zato nepotrebne in jih sodišče kot takih ne presoja, tako kot se o njih utemeljeno ni posebej izjavil davčni organ v izpodbijani odločbi.

V dejanskem pogledu pa prav tako ves postopek ni spora o tem, da je bil obravnavani posel izpeljan kot izdaja obveznic (I. in II. emisije) na podlagi določb ZTVP. Sporen je dejanski namen obravnavanega posla in s tem povezana vsebina opravljenih transakcij. V tem pogledu pa tudi po presoji sodišča dajejo izčrpne ugotovitve, zbrane pri inšpekcijskem pregledu pri družbi A., ki jih obširneje povzame zlasti drugostopni davčni organ v svoji odločbi, dovolj podlage za zaključek, da je šlo pri obravnavanih poslih dejansko za posojilna razmerja in da je bil posel zgolj tehnično izpeljan kot izdaja obveznic, in to z namenom izogibanja davkom. Razlogi davčnih organov v tej zvezi niso ne pomanjkljivi in ne nelogični, kot to trdi tožeča stranka v tožbi. Navedena je tudi ustrezna pravna podlaga (ZOR in ZDavP) za opredelitev izpeljanega posla kot navideznega ter za upoštevanje posojilnega razmerja kot prikritega in s tem tistega, ki je podlaga za obdavčenje. Tudi pri enostranskih obveznostnih poslih, kakršen je obravnavani, namreč ni nepomembno, kakšen je njihov namen, saj morajo biti vsa obligacijska razmerja, in ne le pogodbena, skladna tako z Ustavo in moralo kot tudi s prisilnimi predpisi, med katere sodi davčna zakonodaja. Že s temeljnimi načeli ZOR je tudi izrecno prepovedana zloraba pravic ter obenem predpisana smiselna uporaba določb, ki se nanašajo na pogodbe, tudi za druge pravne posle, vključno z enostranskimi, kar pomeni, da ni ovire za to, da se določbe, ki se nanašajo na opredelitev pogodb kot navideznih, uporabijo tudi v konkretnem primeru, ko gre za izdajo obveznic in kot je bilo to pravilno storjeno v konkretnem primeru. Res je sicer, da sta oba posla, tako izdaja obveznic kot sklenitev posojilne pogodbe pravno dopustna. Ni pa, kot že rečeno, dopustno sklepanje pravnih poslov z namenom izigravanja prisilnih predpisov. Prav za takšen namen pa gre po ugotovitvah davčnih organov v konkretnem primeru, navedeni pa so tudi razlogi za takšen zaključek. Tožbena trditev, da temu ni tako, je v nasprotju s podatki spisov. Ugotovitve in razlogi zanje so razvidni tako iz obrazložitve obeh davčnih odločb, predvsem pa iz obširnih zapisniških ugotovitev inšpekcijskega pregleda pri družbi A.(na straneh 169 do 179 zapisnika), na katerih tako v dejanskem kot v pravnem pogledu temelji (tudi) izpodbijana odločitev. Prav tako ne drži tožbena trditev, da se davčni organ ne opredeli glede povezanosti tožeče stranke z družbo A. O tem se namreč dovolj obširno in določno izreče zlasti davčni organ druge stopnje. Sicer pa vprašanje povezanosti za uporabo določb ZDoh ni bistveno. Bistveno je za uporabo določb ZDDPO v zvezi z ugotavljanjem davčno priznanih odhodkov, o čemer pa se v tem postopku ne odloča. Prav tako ni bistveno, da je pravni posel izdaje vrednostnega papirja nastal. Bistvena je, kot že rečeno, njegova ekonomska oziroma dejanska vsebina. V tem pogledu pa se ugotavlja, da gre za posojilo in to na podlagi številnih okoliščin, ki so tudi po presoji sodišča zadostna podlaga za takšen zaključek. Res je sicer, da je bil posel izpeljan na podlagi veljavnega zakona in ob soglasju ATVP, vendar to še nič ne pove o dejanskem namenu posla. Prav tako drži tožbena trditev, da je izdaja obveznic vnaprej znanemu krogu oseb dopustna in predvidena z zakonom. Vendar pa se v konkretnem primeru obenem ugotavlja tudi vsakršna, zlasti sorodstvena povezanost teh, vnaprej znanih oseb, tudi tožeče stranke, med seboj in z družbo A. kot izdajateljem obveznic. Predvsem pa se ugotavljajo številne nepravilnosti pri nadaljnjem poteku posla, tako pri vodenju predpisanih evidenc kot pri knjigovodskem evidentiranju, zlasti pa pri izplačevanju obresti, kar vse ob upoštevanju še ostalih okoliščin, kot je dejstvo, da obveznice niso kotirale na borzi in da se o njih ni vodila javna evidenca, utemeljeno pripelje do zaključka, da je bil posel izdaje obveznic fiktiven in da je šlo v konkretnem primeru dejansko za posojila družbi. Pri tem se presoja posel kot celota in ne le delno, kot to trdi tožeča stranka v tožbi. Tudi ne drži, da se posel ne presoja po vsebini. Ravno vsebinska presoja posla ter skladnost njegove izvedbe s prospektom pa pripelje do zaključka, kakršen je obravnavani in zaradi katerega se obresti, izplačane tožnici, pravilno obravnavajo kot izplačila obresti iz naslova danega posojila ter kot takšne obdavčijo z dohodnino.

V čem naj bi bila z ozirom na druge odločitve davčnih organov, ki se opirajo na isto dejansko stanje, obravnavana neenako, tožeča stranka ne pove. Zgolj trditev, da je temu tako, pa tudi v sodnem postopku, enako kot v davčnem, za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnih načel ne zadošča. Utemeljen pa tudi ni ugovor zastaranja. Do izdaje izpodbijane odmerne odločbe z dne 13. 7. 2010 namreč po podatkih spisov ni potekel ne petletni relativni in tudi ne desetletni absolutni zastaralni rok iz 126. člena ZDavP-2, ki začne teči od dneva, ko bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti in s tem po določbah ZDavP, ki so veljale za odmero dohodnine za leto 1999, s potekom roka za odmero dohodnine (31. 10. 2000).

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.