Jedro

Pooblastilo županu, da preveri skladnost pobude volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma z zakonom in statutom občine (2. odst. 47. člena ZLS) ni dano v tem smislu, da je župan tudi pristojen za odločanje o utemeljenosti pobude po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1921/2003-10 z dne 3.12.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi delno ugodilo, sklep Županje občine B. z dne 28.10.2003 razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je z navedenim sklepom zavrnila tožnikovo pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma za zavrnitev Odloka o spremembi in dopolnitvi sestavin prostorskega plana občine B.programske zasnove za UN T2 R.L. v S.F. in Odloka o ureditvenem načrtu T2-R.L. v S.F. (v nadaljevanju pobuda).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je bila pobuda vložena v predpisanem roku (3. odstavek 46. člena Zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/93 in nadaljnji, v nadaljevanju ZLS), da je vsebovala že oblikovano zahtevo z jasno izraženim vprašanjem, ki naj bo predmet referenduma, ter da je bila podprta s podpisi zadostnega števila volilcev v občini. Sporno pa je vprašanje, ali je pobuda imela obrazložitev v smislu 1. odstavka 4-7. člena ZLS. Tožnik je v obrazložitvi pobude navedel "da so krajani KS S.F. že večkrat jasno in odločno povedali, da so proti pozidavi območja na t.i. lokaciji "L.", ker razvoj svojega kraja vidijo drugače". Na zahtevo tožene stranke pa je v dopolnitvi obrazložitve navedel, "da odloka, ki podpirata pot pozidavi na lokaciji T2-R.L. v S.F., nista v skladu z voljo krajanov. Krajani so se v vseh dosedanjih zborih in srečanjih opredeljevali proti pozidavi na omenjeni lokaciji, hoteč ohraniti naravovarstveno, ekološko in demografsko identiteto kraja na način, da do posega v prostor sploh ne pride. Občinski svet oziroma župan prejšnjega mandata je upoštevajoč principe demokracije, voljo krajanov upošteval in predmetna zadeva ni bila sprejeta. Ker pa je občinski svet sedanjega sestava na svoji seji 25.9.2003 odloka, ki sta v nasprotju s opisano voljo krajanov, sprejel, ju hočemo krajani, uporabljajoč institut pravice do odločanja na referendumu, zavrniti". Po presoji sodišča prve stopnje navedena obrazložitev dovolj argumentirano utemeljuje zahtevo za razpis referenduma, zato po njegovem mnenju ni podlage za odločitev, da ni bila vložena v skladu s 1. odstavkom 47. člena ZLS. Tožena stranka je nepravilno tolmačila 2. odstavek 47. člena ZLS. Pooblastilo županu, da preveri skladnost pobude z zakonom in statutom občine, ni dano v tem smislu, da je župan tudi pristojen za odločanje o utemeljenosti pobude po vsebini. Takšno tolmačenje bi bilo tudi v nasprotju s 44. členom Ustave RS-. Ker je bila v obravnavanem primeru tožena stranka upravičena presoditi le, ali je pobuda zakonita, presodila pa je, da je neutemeljena oziroma, da se šteje, da ni bila vložena, sodišče prve stopnje ugotavlja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Zato je v skladu s 3. odstavkom 47. člena ZLS odločitev tožene stranke razveljavilo. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponoven postopek ob smiselni uporabi 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju- ZUS) v povezavi s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v postopku nepravilno uporabila zakon (1. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zavzelo zmotno stališče. Pobudo je treba presojati po vsebini. Zgolj formalna obrazložitev ne utemeljuje dovolj argumentirano zahteve za razpis referenduma. Če bi morala biti presoja tožene stranke glede obrazložitve samo formalna, potem po njenem mnenju ne bi bilo treba, da ima zakon določbo glede obrazložitve. Zakon, ki vsebuje neko določbo samo zaradi formalnosti je po mnenju tožene stranke slab zakon. S pravnega vidika je sporno tudi vprašanje ali se pobuda nanaša na akt, ki v smislu 46. člena ZLS predstavlja splošni akt občine. Navaja še, da je referendum res najbolj demokratično sredstvo odločanja, vendar pod pogojem, da volilci vedo, o čem odločajo, ker gre v nasprotnem primeru za zavajanje volilcev. Po njenem mnenju bi bilo postavljeno referendumsko vprašanje morda razumljivo nekaterim prebivalcem S.F., od koder izhajajo pobudniki za referendum, ki problematiko bolje poznajo, ne bi pa bilo razumljivo večini prebivalcev B., kateri bi na referendumu morali glasovati o predlaganem referendumskem vprašanju. Prvostopno sodišče je prezrlo tudi temeljno ustavnopravno načelo sorazmernosti. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je bila odločitev tožene stranke nujno potrebna zaradi varstva človekovih pravic nekaj tisoč prebivalcev B., ki bi morali odločati na referendumu, ki ga prav v imenu človekovih pravic zahtevajo pobudniki.

Tožnik se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje pravnomočne odločbe dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, v kateri prvostopno sodišče zavrača tožbene ugovore, in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu s podatki v upravnih spisih in z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče pri tem sklicuje.

Neposredno odločanje volilcev v lokalni skupnosti ureja ZLS in statut lokalne skupnosti. Na podlagi 1. odstavka 46. člena ZLS je v lokalni skupnosti dopusten naknadni referendum, na katerem volilci odločajo o vprašanjih, ki so vsebina splošnih aktov občine in potrdijo ali zavrnejo sprejeti splošni akt občine, ali njegove posamezne določbe. ZLS v 1. odstavku 47. člena med drugim določa, da mora pobuda volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma vsebovati zahtevo za razpis referenduma, ki mora vsebovati jasno izraženo vprašanje, ki naj bo predmet referenduma, in obrazložitev. Enako vsebino ima tudi 1. odstavek 84. člena Statuta Občine B. (Uradni vestnik občine B., št. 3/99, v nadaljevanju Statut), ki v 2. odstavku istega člena še določa, da mora biti pobuda podprta s podpisi najmanj stotih volilcev v občini. ZLS ureja tudi dolžnost župana za primer, da pobuda z zahtevo, ki mu je bila predložena, ni oblikovana v skladu z navedenimi določbami zakona ali je v nasprotju z zakonom in statutom občine. Župan je v takšnem primeru dolžan pozvati predlagatelja pobude, da ugotovljeno neskladnost odpravi v osmih dneh. Če pobudnik tega ne stori, se šteje, da pobuda ni bila vložena (2. odstavek 47. člena ZLS).

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v priloženih spisih, je županja v obravnavanem primeru menila, da je pobuda pomanjkljiva, ker v obrazložitvi niso bili navedeni razlogi za zavrnitev predmetnih odlokov in je sklicujoč se na 2. odstavek 47. člena ZLS tožnika pozvala, da obrazložitev dopolni. Tožnik je v določenem roku obrazložitev dopolnil z dodatnimi argumenti, vendar je tožena stranka pobudo zavrnila, ker je bila po njeni presoji obrazložitev neustrezna oziroma neutemeljena. Takšna odločitev tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča nima podlage v ZLS in Statutu. V obravnavanem primeru je bila pobuda vložena v skladu z določbami ZLS in Statuta. Izpolnjevala je vse predpostavke, ki jih ZLS in Statut predpisujeta. Obrazložitev, ki jo je tožnik dopolnil na poziv županje, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pobudo dovolj argumentirano utemeljuje. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da tožena stranka nima pooblastila, da od-loči o utemeljenosti pobude po vsebini, ampak je upravičena presoditi le, ali pobuda izpolnjuje predpostavke, ki jih mora po ZSL oziroma Statutu izpolnjevati.

Tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni zavrnila pobude, ker ta ne bi vsebovala jasno izraženega vprašanja, ki naj bi bilo predmet referenduma, ampak zaradi neustrezne oziroma neutemeljene obrazložitve. Zato pritožbeno sodišče šteje kot neupoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, da referendumsko vprašanje ne bi bilo razumljivo večini prebivalcev B. V zvezi z pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti, pa pritožbeno sodišče meni, da je z vidika sorazmerja med več ustavno zavarovanimi pravicami oziroma dobrinami v primeru, ko referendumsko vprašanje samo po sebi ni v nasprotju z ustavo, česar tožena stranka niti ne zatrjuje, treba dati prednost pravici volilcev do neposrednega odločanja na referendumu. Smisel referenduma je prav v tem, da bodo imeli volilci možnost izraziti svoj interes.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.