Jedro

Med odločilna dejstva, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ, škoda ne spada, oziroma nejasnosti in nedoslednosti v zvezi s to okoliščino ne morejo predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Preslepitev sicer pojmovno pomeni goljufanje, vendar pa za razliko od kaznivega dejanja goljufije pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da nastane v prihodnosti oškodovancu škoda. Pomembno je le, da storilec lažno prikazuje podatke, ki vplivajo na vrednost vrednostnih papirjev, s čimer zapelje vsaj eno osebo k prodaji oziroma nakupu ter da se tega zaveda. Pri tem kaznivem dejanju tudi ne moremo govoriti o protipravno pridobljeni premoženjski koristi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za kriva obsojena A.P. in A.P. storitve kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po členu 236 KZ. Po istem zakonitem določilu jima je izreklo vsakemu 100.000,00 SIT denarne kazni, ki sta jo dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Oškodovanko M.N. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP napotilo na pot pravde. Zoper to sodbo sta se pritožila zagovornica obsojenega A.P. in obsojena A.P. sama, višje sodišča pa je s sodbo z dne 21.04.2000 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 06.06.2001 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti in sodbo Višjega sodišča v Mariboru) vložil zagovornik obsojene A.P. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ter druge kršitve določb ZKP, ki so vplivale na pravilnost sodbe, torej razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da kazenski postopek zoper oba obsojenca ustavi, podrejeno pa, da zahtevi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, češ da dejanje, ki se očita obsojenki, nima znakov kaznivega dejanja po členu 236 KZ, predvsem se to nanaša na kupovanje ali prodajo delnic. Te navedbe niso utemeljene.

Iz izpodbijane pravnomočne sodne odločbe nedvomno izhaja, da sta v tistem času oba obsojenca trgovala z delnicami, da sta imela za to podpisano pogodbo o delu, vpisana pa sta bila tudi v register centralne borzne hiše vsak pod svojo zaporedno številko. Storilec kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ je lahko vsakdo, ki neposredno izvršuje to gospodarsko dejavnost oziroma oseba, ki trguje z delnicami oziroma drugimi vrednostnimi papirji. Trgovanje z vrednostnimi papirji ureja Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99), ki v drugi alineji 39. člena med posle z vrednostnimi papirji uvršča kupovanje in prodajo za svoj račun z namenom pridobitve dobička (trgovanje). Takšna aktivnost obeh obsojencev pa ne izhaja samo iz zagovora obeh obsojencev, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, temveč tudi iz priložene dokumentacije. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne more biti uspešna tudi zaradi tega, ker zagovornik z nadaljnjimi navedbami, da se obsojenca v kritičnem času nista več ukvarjala s prodajo vrednostnih papirjev, da jima ni dokazan naklep, da ni dokazov, ki bi kazali na aktivnost obsojenke, ter da nista prikazovala neresničnih podatkov, ki bi vplivali na odločitev oškodovancev glede prodaje, izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje. To pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP), niti navedbe zagovornika niso takšne narave, da bi vnesle precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, ki jo izpodbija (člen 427 ZKP).

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi: da je sodišče kršilo določbo iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem da izpodbijana odločba ni jasna glede višine nastale škode, oziroma da trditev o škodi v izreku prvostopenjske sodbe ni obrazložena, niti ni nastala takšna škoda, kot je navedena v izreku, saj se vrednost delnic spreminja iz dneva v dan. Meni pa tudi, da obsojencema ni dokazano, da sta domnevna oškodovanca zaradi preslepitve obsojenih sploh kaj naredila v svojo škodo, s čimer sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Očitana kršitev določb ZKP ni podana, zahteve za varstvo zakonitosti pa, kot je bilo že povedano, iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Sodišče zagreši bistveno kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena med drugim takrat, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Torej se mora nejasnost in nedoslednost nanašati na odločilna dejstva, oziroma na dejstva, ki so pomembna za neposredno uporabo kazenskega materialnega in procesnega prava. Med takšna odločilna dejstva, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ, pa škoda ne spada, oziroma nejasnosti in nedoslednosti v zvezi s to okoliščino ne morejo predstavljati uveljavljane kršitve določb ZKP.

Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji je podano, ko storilec lažno prikazuje podatke in zapeljuje k nakupu ali prodaji, pri čemer se mora zavedati, da so podatki, ki jih navaja, lažni ter da se z razširjanjem teh podatkov podžiga k nakupu ali prodaji vrednostnih papirjev in s tem zapelje vsaj eno osebo, da vrednostni papir kupi oziroma proda. Gre torej za preslepitev v zvezi s prikazovanjem podatkov o ceni vrednostnih papirjev (lažen prikaz vrednosti vrednostnega papirja, ki vpliva na nakup oziroma prodajo). Preslepitev sicer pojmovno pomeni goljufanje, vendar pa za razliko od kaznivega dejanja goljufije pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da nastane v prihodnosti oškodovancu škoda.

Posledica lažnega prikazovanja podatkov glede vrednosti vrednostnih papirjev pomeni, da bo kupec prodal vrednostne papirje pod dejansko ceno v tistem trenutku oziroma jih kupil po ceni, višji od dejanske vrednosti. Dejanje bo storjeno ne glede na to, ali delnice in drugi vrednostni papirji potem na trgu dobijo nižjo ceno od te, po kateri so bili prodani, oziroma višjo ceno od te, po kateri so bili kupljeni, saj to na samo storitev kaznivega dejanja ne vpliva.

Pomembno je le, da storilec, kot rečeno, lažno prikazuje podatke, ki vplivajo na vrednost, da s tem zapelje vsaj eno osebo k prodaji oziroma nakupu ter da se tega zaveda. Glede na navedeno pri tem kaznivem dejanju torej tudi ne moremo govoriti o protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Namen zakonodajalca je zaščititi dejavnost kot tako ne glede na to, ali kupcu oziroma prodajalcu naknadno nastane škoda ali ne.

Podano pa tudi ni nasprotje med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in obrazložitvijo, ki jo zagovornik vidi v tem, da iz izreka izhaja, da sta obsojenca z aktivnim delovanjem preslepila oba oškodovanca, medtem ko naj bi sodišče v obrazložitvi ugotavljalo le njuno aktivno delovanje do oškodovanja M.N., ne pa tudi do L.N. Zatrjevano nasprotje ni podano. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da sta obsojenca s svojim prepričevanjem zavedla oba oškodovanca, da sta podpisala vsak svojo pogodbo o prodaji delnic, oziroma da sta obsojenca z lažnim prikazovanjem podatkov o ceni vrednostnih papirjev preslepila oba oškodovanca.

Tudi očitek v zaključnem delu zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo obsojeni A.P. pravico do obrambe, kar je posledično pripeljalo do nezakonite sodne odločbe, ni utemeljen. Vložnik vidi omenjeno kršitev v tem, da sodišče prve stopnje obsojencu ni omogočilo izvedbe vseh predlaganih dokazov oziroma je zavrnilo zaslišanje vabljene priče A.K., ki je sicer res z zamudo, a vendarle pristopil na obravnavo, razpisano za dne 21.04.2000. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem seveda ne postopa po intuiciji, temveč po načelih logike, dialektike in razumnega sklepanja ter seveda znanju, ki ga mora imeti.

V obravnavani kazenski zadevi je zagovornica obsojenega A.P. na glavni obravnavi dne 22.03.2000 predlagala neposredno zaslišanje A.K. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo in pričo vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 21.04.2000. Ob oklicu kazenske zadeve je ugotovilo, da priča na obravnavo ni pristopila (vabilo zanjo je bilo izkazano), zagovornica obsojenega P. pa je predlog za neposredno zaslišanje priče umaknila. Sodišče je izvedlo dokazni postopek do konca in izreklo sodbo (stranke niso predlagale izvedbe novih dokazov).

S tem ko sodišče torej ni zaslišalo priče A.K., ni kršilo obsojenki pravice do obrambe, saj je bil dokazni predlog po zaslišanju priče umaknjen, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov zadevo zaključilo potem, ko je štelo, da so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma iz razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti, zaradi česar je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče upoštevalo poleg zapletenosti zadeve tudi obsojenkine premoženjske razmere.