Jedro

S podajanjem lastne ocene rezultatov preiskovalnih dejanj ter verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more izpodbiti obstoja utemeljenega suma kot enega od pogojev za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom obdolženim E.S., L.Ž. in M.K. za dve meseca podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženci so utemeljeno osumljeni, da so storili kazniva dejanja trgovine z ljudmi iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zlorabe prostitucije iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. 2. Zoper izpodbijani sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obdolžene E.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma pripor zoper obdolženko odpravi in obdolženko spusti na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki, ki je izjavila, da jo lahko pristojni organi v času preiskave nadzorujejo na domačem naslovu, in njenemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Obdolženkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni razlogov za ponovno podaljšanje pripora za dva meseca, saj je dosedanja preiskava pokazala, da obdolženka ni storila očitanega kaznivega dejanja. Nobena od zaslišanih žensk naj ne bi obremenila obdolženke, vse so izjavile, da obdolženka ni imela nobene zveze z nudenjem spolnih uslug, od tega tudi ni imela nobenih denarnih ali drugih koristi. Zato vložnik meni, da niso podani objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja. Nadalje vložnik meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni več podan, izpodbijani sklep naj v tem delu ne bi bil prepričljiv in utemeljen z argumenti in tehtnimi dokazi. Vrhovno sodišče naj ne bi navedlo razlogov o obdolženkini nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, razlogov o ogroženosti varnosti ljudi zaradi njenega kaznivega dejanja in razlogov o sorazmernosti pripora s posegom v obdolženkino prostost. Po zatrjevanju vložnika bi moralo sodišče upoštevati okoliščino, da je obdolženka mati dveh mladoletnih otrok, saj njeni starši, sorodniki in zunajzakonski partner ne morejo več zagotavljati in izvajati potrebnega varstva in vzgoje obeh mladoletnih otrok. Končno vložnik še meni, da so podani pogoji in razlogi za uporabo hišnega pripora, ki bi se lahko izvajal na naslovu obdolženkinega prebivališča. 6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

7. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bil s pravnomočnim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru I Kpr 20915/10 (Kpr 25/10) z dne 28.2.2010 utemeljen sum, da naj bi obdolženka storila očitani kaznivi dejanji, potrjen. Med dosedanjim potekom preiskovalnega postopka zbrani podatki in dokazi ne dajejo podlage za sklepanje, da utemeljen sum kot eden od pogojev za podaljšanje pripora ni podan. V zvezi z vložnikovo navedbo, da so zaslišane oškodovanke izpovedovale, da obdolženka ni imela nobene zveze z nudenjem spolnih uslug, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil v času od sprejetja izpodbijanega sklepa do vložitve obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti pridobljen le zapisnik slovaških organov o zaslišanju H.H., ki pa še ni bil preveden v slovenščino. Tako se dejstva, na katerih temelji utemeljenost suma, niso v ničemer spremenila. Zato je mogoče zaključiti le, da vložnik ne more uspeti s podajanjem lastne ocene rezultatov preiskovalnih dejanj ter verodostojnosti izpovedb zaslišanih (ženskih) prič. Vrhovno sodišče je zbrane podatke in dokaze v izpodbijanem sklepu ocenilo in zaključilo, da dajejo dovolj podlage za utemeljenost suma. Vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnikov očitek, da Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je obrazložilo (sklep, stran 4, prvi odstavek), da se okoliščine, odločilne za presojo ponovitvene nevarnosti, od odreditve pripora niso spremenile v taki meri, da bi narekovale odpravo pripora ali njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Vrhovno sodišče je v zvezi s ponovitveno nevarnostjo glede obdolžene E.S. ugotovilo tako obstoj objektivnih (povečana teža in nevarnost očitanih kaznivih dejanj, časovno trajanje kriminalne dejavnosti in način njenega izvrševanja, kar vse je razvidno iz v dosedanjem postopku zbranih podatkov in dokazov ter organiziranost dejavnosti – sklep, stran 4, drugi odstavek) kot subjektivnih okoliščin (obdolženkine osebnostne lastnosti, način njenega življenja, kar je podrobno prikazano že v sklepu o odreditvi pripora; obdolženka ni zaposlena, kar omogoča sklepanje, da si zagotavlja sredstva za življenje z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki jih je utemeljeno osumljena – sklep, stran 4, tretji odstavek), ki so od odreditve in podaljšanja pripora ostale nespremenjene. Ob povedanem ter glede na vpetost obdolženke v očitano kriminalno dejavnost in izkazano vztrajnost pri njenem izvrševanju, je Vrhovno sodišče zaključilo, da je še vedno podana realna nevarnost, da bi na prostosti ponovila očitana kazniva dejanja iste vrste. Vrhovno sodišče je prav tako navedlo razloge o neogibnosti pripora (sklep, stran 5, prvi odstavek), saj se z obdolženki očitanimi kaznivimi dejanji v kar največji meri ogroža varnost predvsem mlajših deklet, ki so s takim ravnanjem spravljene v odvisnost in podrejenost storilcev, katerih delovanje je usmerjeno v pridobivanje več ali manj visokih zaključkov. Vrhovno sodišče je obrazložilo tudi sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, ki jo predstavlja izvršitev očitanih kaznivih dejanj, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v svobodo obdolžencev. Glede na težo kaznivih dejanj, način njihove storitve in ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah tudi ni mogoče pričakovati, da bi varnost ljudi in z njo povezano ogrožanje njihovih ustavno varovanih dobrin lahko bila dosežena z milejšimi ukrepi. Ob ugotovitvi, da je pripor edini primeren ukrep, zaradi česar uporaba milejših ukrepov ne pride v poštev, je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi že takrat znano okoliščino, da je obdolženka mati dveh mladoletnih otrok. V izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora so torej navedeni vsi potrebni razlogi (tudi) v zvezi s ponovitveno nevarnostjo ter sorazmernostjo in nujnostjo pripora.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkinega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.