Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Zakona o azilu, se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2006; s sklepom (2. točka izreka ) je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US), ker jim v izvorni državi oziroma na Kosovu ne grozi preganjanje. Zato je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je odločala na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v tako imenovanem pospešenem postopku. Pojasnilo je vsebino pravnega standarda preganjanje, ki se je v azilnih postopkih uveljavil v upravni in sodni praksi v Republiki Sloveniji, in kot pravilno presodilo oceno tožene stranke, da tožnikom na Kosovu ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Ugotavlja, da tožniki v tožbi k razlogom, zakaj je družina zapustila izvorno državo, ne dodajajo ničesar, posameznih izjav v prošnji podrobneje ne opredeljujejo oziroma ne pojasnjujejo, prav tako podrobneje ne opisujejo konkretnih dogodkov, ki bi kazali na šikaniranje in izzivanje s strani Albancev. Tožniki ne ugovarjajo, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, niti ne navajajo, katera dejstva niso pravilno ugotovljena. Pravilna je ocena tožene stranke, da tožniki niso izkazali, da bi bili med tistimi, ki so jih preganjali država, politične stranke oziroma tako kot so opredeljeni akterji preganjanja v členu 6 Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC. Poleg tega sami navajajo, da so jih varovale enote KFOR. Presodilo je, da je imela tožena stranka dovolj podlage za odločitev v tako imenovanem pospešenem postopku, saj je odločitev oprla na enega izmed taksativno določenih razlogov v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da tožnikom ni bila vročena odločba v njihovem jeziku. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je presodilo, da je bila odločba prevedena v jezik, ki ga tožniki razumejo, da je bil preveden izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, kar zadostuje zahtevi iz 3. odstavka 32. člena ZAzil. Tožniki niti ne ugovarjajo, da prevod odločbe ne vsebuje bistvenih elementov, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, niti ne navajajo, kaj ni bilo navedeno.

Tožniki v pritožbi zoper prvostopno sodbo navajajo, da je prvostopno sodišče nepravilno presodilo, da tožniki s tožbo niso uveljavljali tožbenega razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Nepravilno je opredeljen pravni standard preganjanje, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, ko pritrjuje odločitvi tožene stranke, da pri tožnikih ne gre za preganjanje, ki se je kot pravni standard izoblikovalo v azilnih postopkih. Prvostopno sodišče se je v celoti izognilo vsem načelnim vprašanjem zakonite uporabe 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obravnavani zadevi namreč ni očitno, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, ampak je to sporno, zato bi tožena stranka morala odločati v rednem postopku. Odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil zato pomeni tudi kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS - URS). Tožniki zatrjuje tudi protiustavnost in nezakonitost odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic. Ker odločba tožene stranke ni bila prevedena v celoti, gre za kršitev ustavnih pravic iz 22., 25. in 62. člena URS. Kratki povzetek obrazložitve ne vsebuje vsega, kar zahteva zakon, kar pa pomeni tudi napačno uporabo materialnega prava. Ali vsebuje kratki prevod obrazložitve bistvene elemente, na katerih temelji odločitev, bi sodišče lahko presodilo šele, če bi zahtevalo prevod tega kratkega povzetka iz albanščine v slovenščino, česar pa prvostopno sodišče ni storilo. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do predloga tožnikov za sprožitev presoje ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil, kar pomeni absolutno kršitev pravil postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je prošnje tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljene iz razloga, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Po določbah 1. odstavka 34. člena in 35. člena ZAzil se o prošnjah za azil lahko odloča v dveh vrstah postopkov, in sicer v rednem (1. odstavek 34. in 1. odstavek 35. člena) in tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena). Presojo o tem, v katerem postopku bo o prošnji odločeno, glede na okoliščine primera opravi organ, ki vodi postopek. To presojo opravi na podlagi prosilčeve prošnje, njegovega zaslišanja, če ga še posebej opravi, in drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v stvari. V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena pravilno in zakonito odločila v tako imenovanem pospešenem postopku. Iz prošenj tožnikov za azil v Republiki Sloveniji sicer izhaja, da so bili v izvorni državi šikanirani in nadlegovani s strani Albancev. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča že iz prošenj tožnikov za azil očitno izhaja, da v izvorni državi niso bili nadlegovani in šikanirani v takem smislu, kot se je pojem preganjanja v smislu pravnega standarda uveljavil v sodni praksi. Ta pa se je izoblikovala na podlagi Ženevske konvencije in Direktive Sveta Evropske unije, št. 2004/833/EC. Preganjanje mora biti, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, trajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer mora biti izkazano nenehno trpinčenje ali mučenje. To pa ni bilo podano niti po obliki niti po intenziteti, poleg tega pa so jih po njihovih navedbah ves čas varovale enote KFOR.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo ugovor tožnikov, da jim odločba tožene stranke ni bila vročena v njihovem jeziku. Pravilno je presodilo, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, da je bila odločba delno prevedena v jezik, ki ga tožniki razumejo, ter da je bil prevod odločbe opravljen v obsegu, določenem v 3. odstavku 32. člena ZAzil. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče zahtevati prevod povzetka iz albanščine v slovenščino. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ne gre za kršitev določb URS, ker je tožena stranka ravnala v skladu z določbo ZAzil. Poleg tega iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnikom vročena odločba v slovenščini v celoti, ne samo prevod v skrajšanem povzetku, z njeno vsebino je bil njihov zastopnik tudi seznanjen. Tako so tožniki lahko učinkovito varovali svoje pravice v postopku.

Res je, da prvostopno sodišče ni podalo odgovora v zvezi s predlogom tožnikov, da sproži pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena Zazil, vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Prvostopno sodišče je s tem, ko postopka ni prekinilo in je odločalo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZAzil, ocenilo, da navedena določba zakona po njegovi presoji ni v neskladju z URS. Po 156. členu URS namreč sodišče sproži ustavni spor le, če meni, da je zakonska določba v nasprotju z ustavo. Za tako presojo ni potreben predlog stranke in na tako pobudo strank sodišče tudi ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da je zakon ustavno skladen. Sicer pa lahko tožniki sami vložijo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti navedene določbe ZAzil (2. odstavek 162. člena URS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.