Jedro

V primerih, ko je pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, postopek nove razsoje ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, temveč gre za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato tudi oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih v postopku nove razsoje pri oškodovancu (oziroma pri upravičencih iz 55. člena ZKP) ni treba vnovič ugotavljati in utrjevati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 6676/2010 z dne 27. 3. 2018 obsojenca Š. B. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 4 mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Pod točko II izreka je zoper navedenega zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Odločilo je, da mora obsojenec skladno s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 6676/2010 z dne 17. 10. 2018 pritožbi obsojenčevega zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 120,00 EUR.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obsojenca zavrne oziroma obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Na očitke, ki jih je vložnik uveljavljal že v rednem pravnem sredstvu, je po njenem mnenju ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje, in sicer glede zatrjevanega nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona v točki 7. obrazložitve, glede očitkov v povezavi s predlagalnim deliktom v točkah 10. in 11. obrazložitve, glede očitkov kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga pa v točki 13. obrazložitve.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Slednji je v izjavi vztrajal pri svojih navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Zagovornik skuša v prvem delu zahteve uveljaviti stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku nove razsoje po razveljavitvi sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti najprej preizkusiti, ali obtožni predlog ustreza zahtevam iz prvega odstavka 434. člena ZKP, kot je veljal v času postopka nove razsoje, ter na tej podlagi v konkretni zadevi ugotoviti, da obtožni predlog ne vsebuje predpisane obrazložitve. Vložnik se ne strinja z odgovorom višjega sodišča, da je obrazložitev obtožnega akta v skrajšanem postopku postala obvezna šele s spremembo prvega odstavka 437. člena ZKP (pravilno: 434. člena ZKP) po noveli ZKP-K, ki v času vložitve obtožnega predloga v konkretni zadevi še ni veljala. Meni namreč, da je prvi odstavek 428. člena ZKP treba razlagati tako, da novo sojenje po razveljavitvi sodbe z izrednim pravnim sredstvom poteka po veljavnih določbah ZKP, kar v konkretni zadevi pomeni, da se postopek na podlagi neobrazloženega obtožnega predloga ne bi smel voditi.

6. Vrhovno sodišče povzete navedbe, s katerimi je smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, zavrača kot neutemeljene. Zagovornikovi interpretaciji procesnega zakona nasprotuje že jezikovna razlaga prvega odstavka 428. člena ZKP, ki predpisuje, da se v postopku nove razsoje vzame za podlago prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe, torej obtožni akt, na katerem je temeljila razveljavljena sodba ali njen del. Vložnikova razlaga, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku nove razsoje znova presojati ustreznost obtožnega akta po določbah, ki veljajo za predhodni preizkus obtožnega akta, bi vodila do sistemsko nevzdržnega položaja, ko bi se postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe vrnil v fazo formalnega preizkusa obtožnega akta, čeprav je bil pred tem že opravljen predhodni preizkus obtožnega akta (435. člen ZKP in 437. člen ZKP) in čeprav je bil zoper obdolženca na podlagi vloženega obtožnega predloga kazenski postopek že uveden.1 Stališče, kot ga ponuja zahteva, bi v obravnavani zadevi pomenilo tudi nedopustno retroaktivno uporabo določbe prvega odstavka 434. člena ZKP, saj je bila sprememba navedene določbe z novelo ZKP-K sprejeta z učinkom za naprej in je obvezne sestavine obtožnega akta predpisala le za obtožne predloge, ki so bili vloženi po začetku njene veljavnosti,2 obtožni akt, na katerem temelji izpodbijana sodba, pa je bil vložen pred tem.

7. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, je v obravnavani zadevi razveljavljena sodba temeljila na obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva iz Krškega z dne 31. 1. 2006, ki je bil vložen pred spremembo prvega odstavka 434. člena ZKP iz leta 2012, ko procesni zakon v skrajšanem postopku obrazložitve dejanske in pravne podlage obtožbe (še) ni zahteval. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo procesno pravilno, ko je za podlago novega sojenja vzelo navedeni obtožni akt ter na njegovi podlagi izreklo izpodbijano sodbo.

8. Vložnikova nadaljnja teza je, da je kazenski pregon zoper obsojenca absolutno zastaral. V zahtevi izhaja iz prepričanja, da Kazenski zakonik (KZ) v svojih določbah ni vseboval nobene omejitve glede teka rokov za absolutno zastaranje kazenskega pregona, kar naj bi pomenilo, da se je moral do začetka veljavnosti drugega odstavka 91. člena KZ-1 vsak kazenski postopek, vključno s tistim, ki je tekel po razveljavitvi pravnomočne sodbe, končati najpozneje do poteka roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zagovornik se ne strinja s presojo nižjih sodišč, ki je oprta na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999 in sodno prakso Ustavnega sodišča, saj ta stališča po njegovem mnenju za konkretno zadevo niso upoštevna. Načelno pravno mnenje je bilo sprejeto v specifičnih okoliščinah z namenom omogočiti popravo krivic iz prejšnjega sistema, zato ga ni mogoče nekritično uporabljati za vse primere, sploh pa ne za obravnavanega. Razlaga nižjih sodišč bi pomenila, da je država upravičena preganjati osebo praktično v nedogled, zgolj ob pogoju, da je bilo enkrat o njeni krivdi že pravnomočno odločeno. Zahteva uveljavlja kršitev načela enakosti, saj naj bi se obsojenca v primerjavi z drugimi obravnavalo neenakopravno in naj bi bil v slabšem položaju, kot pa če "vmesne" pravnomočnosti ne bi bilo in bi dejanje zastaralo. S poudarjanjem konkretnih okoliščin obravnavane zadeve opozarja, da obsojenec trpi izključno negativne posledice dolgotrajnosti konkretnega postopka, pri čemer je do novega odločanja prišlo šele na podlagi sodbe ESČP. Zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, ko navaja, da je obsojenec v vmesnem času do novega sojenja trpel vse pravne posledice pravnomočno obsojenega in je zaradi poteka časa veljal tudi že za za neobsojenega, kar naj bi že samo po sebi prepovedovalo, da bi se ga (znova) obsodilo za isto dejanje. Dodatno uveljavlja še kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ko višjemu sodišču očita, da je le povzemalo do sedaj sprejeta stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča, ni pa odgovorilo na konkretne pritožbene argumente in pojasnilo, zakaj jih ne gre upoštevati.

9. Zagovornik z zatrjevanjem absolutnega zastaranja kazenskega pregona po določbah KZ v postopku nove razsoje, ki sledi razveljavitvi pravnomočne sodbe, načenja vprašanje, ki je bilo v dosedanji (ustavno)sodni praksi obravnavno že večkrat. Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča3 in kasneje v praksi Ustavnega sodišča4 je bilo ob tehtanju različnih argumentov in z upoštevanjem, da niti v strokovni literaturi ni enotnega mnenja o tem vprašanju, zavzeto stališče, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se v postopku nove razsoje določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona ne uporabljajo, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena.5

10. V obravnavani zadevi sta nižji sodišči predstavljeno in v sodni praksi uveljavljeno stališče sprejeli ter ga z ozirom na odločilna dejstva konkretnega primera tudi upoštevali, svojo pravno presojo pa v izpodbijani pravnomočno sodbi določno utemeljili (točka 3. prvostopenjske sodbe in točki 7. do 8. drugostopenjske sodbe). Višje sodišče se je pri argumentaciji oprlo zlasti na zgoraj citirane ustavne odločbe, v katerih je bilo med drugim razjasnjeno, da položaj obdolženca po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo oziroma položaju, ko je v pritožbenem postopku razveljavljena prvostopenjska sodba, temveč je enakost teh položajev zgolj navidezna (11. točka odločbe U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 in 7. točka odločbe U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011). Na tej podlagi so bili zagovornikovi očitki o neenakopravni obravnavi obsojenega B. zavrnjeni kot neutemeljeni. Višje sodišče je hkrati utemeljilo, da država domnevnega storilca kaznivega dejanja ni upravičena preganjati v nedogled, saj je rok za zaključek novega sojenja dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe,6 ki se v konkretni zadevi pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, sprejete v postopku nove razsoje, še ni iztekel. Prav tako je pojasnilo, da postopek po razveljavitvi sodbe (četudi pred sodiščem prve stopnje) predstavlja postopek, ki je namenjen sanaciji postopkovnih kršitev in ki v nobenem primeru ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca.

11. V izpodbijani pravnomočni sodbi so glede na navedeno vsebovani vsi ključni odgovori na zatrjevane kršitve, ki jih je obramba uveljavljala že pred sodiščema prve in druge stopnje in ki jih vnovič zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Razlogi sodbe se nanašajo tako na zatrjevano kršitev načela enakopravnosti, ki izhaja iz primerjave zgolj navidezno enakih položajev obdolžencev, kot tudi na ugovore glede prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ki prezrejo, da v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe ne gre za ponoven kazenski pregon, temveč za postopek, namenjen odpravi postopkovnih kršitev iz prvotnega sojenja.7 Vložnikovo pričakovanje, da bi moralo višje sodišče še dodatno utemeljiti sprejeto odločitev, je neutemeljeno, saj je standard obrazloženosti sodne odločitve višji, ko gre za odstop od enotne sodne prakse, ne pa, ko sodišče sledi ustaljeni sodni praksi, kot je to storilo sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi.

12. Vložnik z vztrajanjem, da je bilo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča sprejeto v specifičnih okoliščinah in da zato skupaj s prakso Ustavnega sodišča ni upoštevno za obravnavano zadevo, ne more uspeti. Vsa relevantna pravna stališča so bila namreč sprejeta in v nadaljnji sodni praksi uveljavljena ne glede na vrsto kazenske zadeve,8 zato ni razloga, da ne bi veljala tudi v obravnavani zadevi. Pravilnosti presoje nižjih sodišč ne more omajati niti vložnikovo opozarjanje na okoliščine konkretne zadeve, saj te niso takšne narave, da bi utemeljevale odstop od uveljavljene sodne prakse. Ob vložnikovih navedbah, da obsojenec trpi izključno negativne posledice dolgotrajnega postopka, je treba poudariti, da je bil v obravnavani kazenski zadevi postopek nove razsoje po tem, ko je ESČP ugotovilo kršitev konvencijske pravice in obsojencu s tega naslova prisodilo tudi pravično odškodnino, začet na zahtevo obsojenca. Ta je namreč zoper prvotno pravnomočno sodbo vnovič vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, predlagal razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato v postopku, ki je namenjen odpravi ugotovljenih kršitev zakona iz prvotnega sojenja, ne more uspeti s sklicevanjem na dolgotrajno odločanje sodišč, ki v postopku nove razsoje niso odločala nerazumno dolgo.

13. Zahteva v nadaljevanju izpostavlja vprašanje interesa oškodovanca za kazenski pregon obsojenca. Pojasnjuje, da bilo dejanje na škodo F. B. v prvotnem sojenju pravno (zmotno) opredeljeno kot kaznivo dejanje tatvine v temeljni obliki po določbi prvega odstavka 211. člena KZ, zaradi česar se interes oškodovanca za pregon ni preverjal, v postopku nove razsoje pa je bilo dejanje pravno opredeljeno po milejšem zakonu kot kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kar je predlagalni delikt. Oškodovanec je v vmesnem času umrl, zato je bilo obsojencu onemogočeno preveriti njegov interes za kazenski pregon, še zlasti, ker je oškodovancu škodo povrnil. Sodišče prve stopnje interesa za pregon ni preverilo niti pri oškodovančevih dedičih, češ da gre za dediče tretjega dednega reda, ki niso upravičeni do razpolaganja z oškodovančevim predlogom za pregon. Nastala procesna situacija je po mnenju vložnika nesprejemljiva, saj sta nižji sodišči sklepali na obstoj predloga za pregon v izrazito škodo obsojenca in bi bilo kvečjemu dopustno obratno sklepanje, torej, da zaradi oškodovančeve smrti ne obstaja jasno izražen interes za nadaljevanje kazenskega postopka zoper obsojenca. Stališče nižjih sodišč naj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti, saj bi bil obsojenec obravnavan drugače, če bi bil oškodovanec še živ in bi lahko predlog za pregon umaknil. Nasprotovalo naj bi tudi načelu enakosti orožij, saj obsojencu ni bila dana možnost, da z eventualno poravnavo z oškodovancem doseže ustavitev kazenskega postopka. Po prepričanju vložnika bi moralo biti že v prvotnem sojenju jasno in nedvoumno ugotovljeno, ali oškodovanec vztraja pri pregonu, a to ni bilo storjeno, zato je bila obsojencu odvzeta možnost, da se učinkovito brani, nenazadnje tako, da bi oškodovancu povrnil škodo in ta ne bi bil več zainteresiran za kazenski pregon.

14. Vrhovno sodišče v povezavi z navedenimi ugovori znova izpostavlja že utemeljeno stališče, da se kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča s pravnomočnostjo sodbe, kar je tudi razlog, da lahko zastaranje kazenskega pregona teče le do pravnomočnosti sodbe. Navedeno izhodišče je treba upoštevati tudi pri presoji oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih, saj ni mogoče enačiti procesnih situacij, ko oškodovanec, ki ni stranka postopka, umre med kazenskim postopkom, in primerov, ko do njegove smrti pride po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Predlog oškodovanca za pregon predstavlja procesno predpostavko, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon, ta pa se, kot rečeno, konča s pravnomočnostjo sodbe. V primerih, ko je pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, postopek nove razsoje ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, temveč gre za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato tudi oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih v postopku nove razsoje pri oškodovancu (oziroma pri upravičencih iz 55. člena ZKP) ni treba vnovič ugotavljati in utrjevati, kot to v zahtevi pričakuje zagovornik.

15. V obravnavani zadevi je, kot izhaja iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (10. točka sodbe sodišča druge stopnje), oškodovanec F. B. umrl po pravnomočnosti obsodilne sodbe z dne 2. 7. 2007, toda pred njeno razveljavitvijo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlog za pregon je podal dne 23. 11. 2005, kar je znotraj roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, česar obramba ne izpodbija.

16. Zagovornik s svojimi navedbami po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Oškodovančev predlog za kazenski pregon, podan dne 23. 11. 2005, je namreč v konkretni zadevi izkazan in med sojenjem ni bil umaknjen, postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona, ki bi zahteval potrditev oziroma utrditev že danega predloga za kazenski pregon pri oškodovancu oziroma upravičencih iz 55. člena ZKP.

17. Vložnikovo pojasnjevanje, da je bilo obsojencu očitano kaznivo dejanje v prvotnem postopku zmotno pravno kvalificirano kot kaznivo dejanje tatvine v temeljni obliki po določbah KZ, čeprav je v času pritožbenega odločanja (leta 2010) že veljal zanj milejši KZ-1, je sicer utemeljeno, vendar za presojo ni relevantno. V postopku nove razsoje so bile namreč kršitve zakona s pravilno pravno opredelitvijo dejanja odpravljene, v luči pravice do poštenega sojenja pa velja poudariti, da je višje sodišče že v prvotnem sojenju izrecno utemeljilo, da je po podatkih spisa oškodovanec pravočasno vložil predlog za pregon, ki ga do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji ni umaknil (str. 4 sodbe II Kp 6676/2010 z dne 26. 8. 2010), četudi navedena okoliščina glede na tedanjo pravno kvalifikacijo ni bila upoštevana kot pravno odločilna.

18. Zagovornik se v obravnavani procesni situaciji brezuspešno sklicuje na kršitev načela enakosti, saj primeri, ko je oškodovanec predlagalnega delikta med kazenskim postopkom še živ, niso enaki primerom, kot je obravnavani, ko oškodovanec umre po pravnomočnosti sodbe, ki je kasneje razveljavljena v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve načela enakosti orožij, saj se to načelo nanaša na enakost med upravičenim tožilcem in obdolžencem kot strank kazenskega postopka, ne pa na odnos med obdolžencem in oškodovancem, ki ni stranka postopka. Vložnik nazadnje ne more uspeti niti z uveljavljanjem kršitve obsojenčeve pravice do obrambe, češ da zaradi drugačne pravne opredelitve dejanja v prvotnem sojenju ni imel možnosti povrniti škode oškodovancu in s tem vplivati na njegovo voljo za kazenski pregon. Pravica obdolženca do učinkovite obrambe se namreč nanaša na njegove možnosti za izvajanje obrambe v kazenskem postopku, ne pa na zunajsodno urejanje odnosov z oškodovancem, ki lahko (le) posredno vpliva na oškodovančev interes za kazenski pregon.

19. Nanašajoč se na obrazložitev sodbe višjega sodišča zahteva uveljavlja kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker je sodišče druge stopnje v 8. točki sodbe zapisalo, da v prvotnem postopku ni bilo zatrjevano, da si je obsojenec želel prisvojiti stvar majhne vrednosti. Ta očitek naj bi bil neustrezen, ker je bilo kaznivo dejanje že na podlagi vrednosti stvari (napačno) opredeljeno v temeljni obliki in do naslednje faze presoje sploh ni prišlo.

20. S povzetimi navedbami je zatrjevana kršitev 25. člena Ustave, vendar neutemeljeno. Smisel pravice do pravnega sredstva iz navedene ustavne določbe je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti.9 Višje sodišče je s tem, ko se je do zagovornikovih navedb v 8. točki sodbe opredelilo in argumentirano pojasnilo, zakaj jih zavrača, svojo obveznost, ki je na zakonski ravni konkretizirana z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, izpolnilo. Preizkus pravilnosti navedenih razlogov je lahko predmet morebitnega postopka z nadaljnjimi pravnimi sredstvi, ne more pa vložnikovo nestrinjanje z drugostopenjskimi razlogi uspešno podpreti očitkov, da obsojencu učinkovito pravno sredstvo ni bilo zagotovljeno.

21. Vložnik v zahtevi vztraja, da je bila v postopku upoštevana napačna vrednost lesa, saj bi bilo treba upoštevati čisto vrednost lesa z odštetimi stroški (t.i. neto pristop), kar je vrednost, za katero je bil oškodovanec dejansko oškodovan. S temi navedbami vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč utemeljuje nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ko se zavzema za upoštevanje drugačne vrednosti lesa, kot pa izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je dejansko vprašanje.

22. V zahtevi je nazadnje zatrjevana še kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje obsojenčeve žene G. B. in svojo odločitev po navedbah vložnika utemeljilo z nesprejemljivimi razlogi. Obsojenec naj bi se ob podaji zagovora branil sam, brez zagovornika, kar je vplivalo na to, da v zmedi in stiski ni povedal, da je njegova žena prisostvovala dogovoru z oškodovancem. O tem je seznanil zagovornika, ki je nato podal dokazni predlog za njeno zaslišanje, saj bi lahko izpovedala o pravnorelevantnih dejstvih in potrdila obsojenčev zagovor, ki je veliko bolj verjeten in življenjski od izpovedbe oškodovanca. Okoliščina, da njeno eventualno soočenje z oškodovancem ne bi bilo možno, pa obsojencu ne more biti v škodo.

23. Na povzete očitke je razumno odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 13 sodbe, kjer je obrazložilo, da obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, saj niti obsojenec niti oškodovanec nista omenjala navzočnosti obsojenčeve žene ob pogovorih oziroma kakršnekoli druge njene vloge v obravnavanem dogodku, pri čemer zagovornikov pomislek, da se je obsojenec ob podaji zagovora branil sam, na zgornjo premiso nima nobenega vpliva. Navedeni razlogi so skladni z ustaljeno (ustavno)sodno prakso,10 po kateri velja, da mora obramba pri predlaganju razbremenilnih dokazov zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da predlagani dokaz obstaja in da predstavlja vir relevantnih dejstev v povezavi z določenim dogodkom. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, obramba v konkretni zadevi glede na obsojenčev zagovor in izpovedbo oškodovanca ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je bila obsojenčeva žena prisotna ob njunem pogovoru oziroma dogovoru, zato obsojenčeva ustavna pravica iz 29. člena Ustave RS z zavrnitvijo dokaznega predloga za njeno zaslišanje ni bila kršena.

C.

24. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

25. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016, kjer je bilo zavzeto stališče, da se v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, ko se je kazenski postopek zoper obdolženca že začel, ne morejo uporabiti določbe o predhodnem preizkusu obtožnega akta (437. člen ZKP). 2 Po izrecni določbi novele ZKP-K se za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe tega zakona, uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. in 437. člena ZKP (glej 115. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Ur. l. RS, št. 91/2011). 3 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999. 4 Odločbi U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 in U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011. 5 Navedeno stališče je bilo sprejeto tudi v dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, denimo v sodbah I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 202/2008 z dne 11. 12. 2008, I Ips 19305/2012-8 z dne 22. 11. 2012 (točka 6.), I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016 in drugih. 6 Že pred uveljavitvijo KZ-1 je zakonsko pravno praznino v tem delu zapolnila odločba Ustavnega sodišča U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008, danes pa omenjeni rok določa drugi odstavek 91. člena KZ-1. 7 V tem smislu tudi načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16.6. 1999. 8 Že v načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča iz leta 1999 so uvodoma naštete različne situacije, v katerih se v sodni praksi zastavlja vprašanje zastaranja kazenskega pregona v postopku po razveljavitvi sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti. Tako gre lahko za: (i) zadeve, ko je vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki je postala pravnomočna krajši čas pred potekom absolutnega zastaranja kazenskega pregona, (ii) zadeve, v katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po preteku daljšega časa od pravnomočnosti sodbe, saj vrhovni državni tožilec pri vlaganju tega izrednega pravnega sredstva ni omejen z nobenim rokom, ali (iii) zadeve, v katerih so lahko upravičenci po prehodni določbi 559. člena ZKP v času med 1.1.1995 in 31.12.1996 vlagali zahteve za varstvo zakonitosti ne glede na potek roka iz drugega odstavka 421. člena ZKP. Sprejeto načelno pravno mnenje velja, kot izhaja iz njegove obrazložitve, za vse primere, razen če so bile določbe KZ o zastaranju nepravilno uporabljene že v postopku pred pravnomočnostjo sodbe. 9 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004. 10 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 oziroma odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5.6. 2008, I Ips 39/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 28224/2013 z dne 11. 1. 2018 in druge.