Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je bil tožnik 23. 1. 2020 predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Ker se torej izpodbijani sklep, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v A, kjer se tožnik od 23. 1. 2020, ne nahaja več, zaradi navedenega dejstva ne izvršuje več, saj je postal neizvršljiv, je sodišče ocenilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za (nadaljnje) vodenje postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) na prostore Centra za tujce. Odredila je tudi, da se tožnika pridrži od 13. 1. 2020 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 23. 8. 2019 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je zavrgla, saj je tožnik v dublinskem postopku vračanja pristojni državi Italiji. Italija je namreč prevzela odgovornost za obravnavo tožnika v zadevi mednarodne zaščite. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je tožnik od nastanitve dalje večkrat kršil hišni red, in sicer 17. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma, ki določa, da je prepovedano imeti žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev in da je prepovedano neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb. Zaradi kršitev tožnika 25. 11. 2019, 16. 12. 2019 in 3. 1. 2020, sta bila z njim opravljena razgovora 29. 11. in 17. 12. 2019. Tožena stranka mu je takrat pojasnila, da mu v primeru nadaljevanja s kršitvami lahko izreče ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Zaradi ponovne kršitve dne 3. 1. 2020, v zvezi s katero je bila obveščena tudi policija, ki je tožniku izdala plačilni nalog, mu je tožena stranka nazadnje omejila gibanje. Glede na pretekla ravnanja je bila namreč prepričana, da bi v nasprotnem primeru s takšnimi ravnanji nadaljeval, s tem pa bi bila osebna varnost še vedno ogrožena. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da bi bil milejši ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) neučinkovit, saj to pomeni, da bi ostal v istih prostorih in bi s kršitvami lahko nadaljeval. Tak ukrep je po prepričanju tožene stranke tudi skladen z določbami Recepcijske direktive, ki pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zapor.

3. Tožnik odločitev tožene stranke izpodbija zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Očita ji, da je dejansko stanje ostalo neugotovljeno, saj je opisane dogodke le skopo povzela iz poročil varnostne službe, pri tem pa ni dovolj natančno opisala ne poteka dogodkov niti kakšne ukrepe je v zvezi z njimi sprejela. Navaja, da ni pridobila izjav drugih prič. Prav tako se ni opredelila do navedb tožnika, da je bolan in ima psihične težave. Tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, okoliščinah in ugotovitvah tožene stranke. Ob ustni seznanitvi tožnika s pridržanjem, mu ni pojasnila razlogov za ta ukrep, niti v odločbi ni presojala možnosti izreka milejšega ukrepa. Izrečeni ukrep je primerljiv z odvzemom prostosti, ki ga je mogoče izreči le v primeru, da je to nujno potrebno, kar v konkretnem primeru ni izkazano.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z izrečenim ukrepom tožniku nastaja škoda, z njim mu je bila kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

5. V odgovoru na tožbo ter začasno odredbo z dne 24. 1. 2020 je tožena stranka sodišče obvestila, da je bil tožnik dne 23. 1. 2020 predan Republiki Italiji, ki je prevzela odgovornost za obravnavo tožnika v zadevi mednarodne zaščite v skladu z Uredbo EU št. 604/20131. 6. Sodišče je odgovor tožene stranke skupaj z obvestilom, da se tožnik ne nahaja več v Sloveniji, poslalo tožnikovi pooblaščenki v izjavo. Pooblaščenka je odgovorila, da s tožnikom od 24. 1. do 27. 1. 2020 ni uspela vzpostaviti stika.

K točki I izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je bil tožnik 23. 1. 2020 predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Ta je namreč prevzela odgovornost v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III. Ker se torej izpodbijani sklep, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v A, kjer se tožnik od 23. 1. 2020, ne nahaja več, zaradi navedenega dejstva ne izvršuje več, saj je postal neizvršljiv, je sodišče ocenilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za (nadaljnje) vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, je sodišče tožbo zavrglo in se zato do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

9. Glede na zgoraj navedeno je sodišče moralo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, ki se ne nahaja več pod jurisdikcijo Republike Slovenije, saj je bil 23. 1. 2020 predan Republiki Italiji na podlagi Uredbe Dublin III.

K točki II izreka:

10. Iz enakih razlogov ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Dublinska uredba III.